Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica. Seveda se v celoti strinjam s stališčem Državnega sveta in mislim, da ste odprli in naslovili prave teme. Tudi to, kaj je trpljenje, da je trpljenje odvisno od vsakega posameznika, kako močno trpi in da za to ne obstaja neka družbena norma, ki lahko določa, kaj je trpljenje.

V Novi Sloveniji ves čas poudarjamo, da kot družba ne, pa smo rekli ali smo zrela družba ali nismo zrela družba, ampak da kot družba ne moremo določiti do kdaj je življenje še vredno živeti. S tem zakonom bomo mi zdaj določali, do kdaj je še življenje vredno živeti in to je spolzek teren za marsikoga, za celotno družbo, tudi za politiko, tudi za politiko je to spolzek teren, a ne. In naj še nekaj povem, še enkrat bom poudarila zakaj ljudje trpijo: ljudje v glavnem trpijo zaradi razsutega zdravstvenega sistema. To so povedali vaši gostje na seji matičnega delovnega odbora, da ne pridejo pravočasno do specialista, ki bi jim postavil diagnozo, da morajo za to celo plačati, da ne morejo, da so osamljeni, osamljenost je problem. Poskušali smo reševati z zakonom o psihoterapiji, ampak koalicija tukaj ni naredila koraka naprej. Tudi to odrekate? In asistiran samomor, ne kot pravno in moralno sprejemljiva rešitev trpljenja, to je tako zavrženo, to je tako zavrženo dejanje. Asistiran samomor kot pravno in moralno sprejemljiva rešitev trpljenja. Jaz se s tem ne morem strinjati, zato sem tudi danes na tej seji, da to povem še enkrat, pa bom nekaj lepšega povedala. Včeraj ali predvčerajšnjim sem zasledila intervju Nine Veber Jakič. Mlade, nekoč perspektivne novinarke, ki je žal prometna nesreča jo postavila v čisto en drug položaj. In povedala je, ne vem, če ste si ga prebrali, pa mislim, da ga ima mmc dva dni nazaj, pa včeraj in povedala je, kaj in na kakšen način je trpela, grozno trpela. In da je zadovoljna, da je ostala na tem svetu in si ustvarila družino in ima otroka. To so zgledi in na to nas opozarja marsikatero društvo invalidov - upam, da ste tudi vi dobili -, predvsem teh, ki se poškodujejo poleti v gorah, na morju in tako naprej. Da ne smemo tako, tako zamahati in reči, ja, res, nikoli ne boš mogel hoditi, nikoli ne boš mogel več ne vem kaj in da in da vi rečete ne, seveda neznansko trpijo, saj vsi trpimo, ampak, ne, reči, ne, da je asistiran samomor nekaj nad vsem tem, je žalostno. In še enkrat, vi družbi narekujete, do kdaj je življenje še smiselno živeti. To je spolzek teren. In še nekaj in vrnem se k 21. členu, za kar še ne želite, da bi se vzrok smrti vodil tudi po kategoriji prostovoljne pomoči pri samomoru. Vi pravite, da bodo se vzrok smrti se bo vodil po primarni bolezni. / oglašanje iz dvorane/ Ne, nič ni, zato ker niste amandmaja sprejeli na matični seji delovnega odbora. Ne vem, kako bo statistika to vodila. Kar dvigujte, kolegice, roke, ampak še enkrat vam povem in zadnjič ponovim, asistiran samomor kot pravno in moralno sprejemljivo rešitev trpljenja je zavrženo dejanje in vi ga boste izvedli.