Hvala lepa za besedo.

Pred malo več kot enim letom smo se državljanke in državljani na referendumu odločili, da, večinsko odločili, da podpiramo zakonsko ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in ta zakon je odgovor oziroma posledica tega, te odločitve. Ljudje so takrat vedeli, o čem odločajo, ker smo pred tem v Državnem zboru že imeli zakon, ki ga je predložilo društvo Srebrna nit s podpisi državljanov in državljankam. In reči, da ni, mislim, to je pokazatelj tega, da kot družba očitno smo pripravljeni na sprejem tega zakona. Ravno zaradi tega smo se takrat v koaliciji odločili, da zakon oziroma vprašanje damo na posvetovalni referendum. In jaz mislim, da odločitev Državnega sveta na veto v bistvu kaže na pomanjkanje razumevanja, da med nami so ljudje, ki neznosno trpijo, so zelo in so na podlagi svoje racionalne odločitve javno pozvali že pred približno osmimi leti najprej Državni zbor, naj to pravico uredi. In mislim, da če smo sposobni ignorirati te posameznike, ki živijo med nami, da je to zelo nehumano, da je nesočutno in da preprosto nimamo te pravice, da rečemo ne. Kot ste rekel, gospod Kastelic, v vaši obrazložitvi, da od ljudi, ki trpijo, težko pričakujemo racionalne odločitve. Ampak ravno ljudje, ki trpijo in so trpeli, so zelo racionalno obrazložili svojo zahtevo in prošnjo pravzaprav, da te stvari uredimo. In druga alternativa, če to ne spoštujemo, to pomeni, ignoriramo njihove želje in pustimo ljudi trpeti. Jaz mislim, da to ni prav. In naj povem, da je zakon zelo premišljen, da ne gre za nekaj, kar bi nastalo zgolj v poslanskih klopeh. Mi smo vzeli zakon, ki je bil v javni razpravi, ki ima podporo državljanov in državljank, ki so ga pisali strokovnjaki različnih strok, tudi medicinske in še mnogo drugih. In da je tudi ta pomislek, da gre za poslanski zakon, ki ga sprejemamo na hitro, neosnovan. O tem zakonu se je govorilo dolgo in gre za zakon, ki je milejši od prejšnjega ravno zato, ker smo v koaliciji skupaj s predstavniki civilne družbe razmišljali tudi o tistih ljudeh, ki zakona, ki te zahteve, da se to uredi z zakonom, niso podprli. Ravno zaradi tega ne govorimo več o evtanaziji, sploh je ni več, v zakonu gre zgolj samo za odločitev posameznika, ki zelo trpi in umira. In to dejstvo je treba vzeti kot dejstvo. Ne gre za ljudi, ki so zdravi, ne gre za ljudi, ki so se naveličali življenja, ampak ljudi, gre za ljudi, ki se jim življenje nepovratno izteka. Naj preberem samo 6. člen, da bo jasno še enkrat, kakšen je pogoj za uveljavljanje te pravice: pacient ima pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, če izpolnjuje naslednje pogoje: doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja. Moral je podati informirano odločitev o uveljavljanju pravice do BPKŽ, to se pravi, do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in je vlogo za uveljavljanje pravice podal na način, ki je določen s tem zakonom. In še ena varovalka: nihče ni mogoče uveljavljati pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni. V zakonu je veliko varovalk, ki so posledica razmisleka o vseh komentarjih, pomislekih, strokovnih in laičnih. Kako bi lahko prišlo do zlorabe oziroma še bolj pomisleke okoli tega, kar je bilo najbolj izpostavljeno in deležno največjih manipulacij in je zaradi tega ljudi bilo strah? Jaz mislim, da zakon je zelo premišljen, je bil obravnavan in je vsekakor primeren za sprejem.

Naj še povem na koncu, da Slovenija seveda niti slučajno ni osamljena v ureditvi tega procesa. Tako ureditev imajo že v Španiji, v Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, na Portugalskem, zdaj v Avstriji, v Švici, v kratkem bo urejena v Franciji, v Veliki Britaniji, v velikih državah, v več državah Združenih držav Amerike, v Novi Zelandiji, v Kolumbiji in dodatno še države, tudi evropske, razmišljajo o podobni ureditvi. Skratka, ne gre za neko ureditev, ki bi bila nekaj novega, pač pa za ureditev, o kateri razmišlja veliko držav, ker se vsi soočamo s tem, da medicina hitro napreduje, da lahko že zelo hude diagnoze, da pomenijo lahko dolgo življenje. Je pa po mojem mnenju potrebno zagotoviti neko pravico do izbire ob koncu življenja, kadar je trpljenje prehudo in se ga ne da prenašati. Strokovnjaki paliativne oskrbe govorijo o tem, da še tako napredna paliativna oskrba ni vedno zadostna. In če smo pripravljeni ignorirati to neznosno stanje, ki ga doživljajo ob zaključku svojega življenja posamezniki med nami, potem lahko temu rečemo samo nečloveško in nehumano in ne sočutno ignoriranje. In zato jaz mislim, da je potrebno seveda tak zakon sprejeti. Hvala.