Spoštovana predsednica odbora, prisotne poslanke in poslanci in ostali, lep pozdrav.
Kot je že napovedala predsednica, Državni svet je na včerajšnji 18. izredni seji sprejel odložilni veto na Zakon o pomoči in prostovoljnem končanju življenja, ki ureja zelo občutljivo vprašanje, ki se dotika temeljnih etičnih in moralnih vrednot naše družbe, pa tudi pravne varnosti in strokovnih načel. Življenje po naši oceni je in mora ostati neprecenljiva dobrina, ki jo moramo kot družba brezpogojno varovati, sprejeti zakon pa vodi ravno v nasprotno smer, spodbuja odločitev za smrt in zanika življenje kot eno temeljnih človekovih vrednot. Državni svet opozarja, da je od oseb, ki so v hudi duševni stiski in ki trpijo, težko pričakovati, da bodo sprejemale racionalne odločitve in v polnosti razumele posledice svoje odločitve. za predhodno končanje življenja. Na mestu je tudi strah, da se bodo posamezniki za pomoč pri končanju življenja odločali zgolj zaradi občutka, da zaradi svojega zdravstvenega stanja predstavljajo breme za družino ali družbo. Možnost so seveda tudi zlorabe pravice iz finančnih ali socialnih razlogov, saj bodo nekateri svojci morda načrtno spodbujali posameznike, da se odločijo za predčasno končanje življenja, marsikdo pa bo takšno odločitev sprejel zgolj iz razloga zaščite svojega premoženja in premoženja svojih potomcev, kot se je dogajalo pri varstvenem dodatku. Četudi bi bil vpliv svojcev dobronameren, lahko ti odločilno vplivajo na odločitev posameznika, ki pa ni reverzibilna. Smrt je smrt, ne glede na to, ali gre za evtanazijo ali trenutno malo omiljeno različico, pomoč pri končanju življenja. Zakon bo imel pomemben, po naši oceni izrazito negativen vpliv na številne ljudi, na tiste, ki bi se odločili za predčasno končanje življenja, prav tako na svojce in tudi na strokovnjake, ki bodo sodelovali pri predvidenem procesu. Glede na to, da zakon dopušča ugovor vesti za zdravstvene delavce, je že zdaj znano, da bo slednje uveljavljal velik delež zaposlenih v zdravstvu. To bo pomenilo zgolj še dodatno breme za tiste, ki se ugovora vesti ne bodo podali. Glede na trenutne preobremenitve zdravstvenega osebja je to popolnoma neprimerno. Da ne govorimo tudi o psihičnih posledicah za zdravstvene delavce zaradi sodelovanja v takšnih postopkih glede na to, da je njihovo osnovno poslanstvo ohranjanje in podaljševanje življenja. Tudi z izvedbenega vidika je zakon na določenih mestih nejasen, četudi gre zgolj za slovnično nepravilne zapise, ki pa imajo lahko hude posledice. Zdravniška stroka je že opozorila na nejasne izraze kot so hudo, neozdravljivo bolezen in neznosno trpljenje, ki jih bo težko obravnavati zgolj s strokovnega in objektivnega vidika. Vse to bo imelo pomemben vpliv na sam proces podaje mnenj o upravičenosti do pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Državni svet tudi opozarja, da trenutno predviden postopek lahko vodi do nepredvidljivih zapletov, kot so fiziološke reakcije telesa ali nezmožnosti izvedbe vnosa učinkovine na predviden način. Vse to ima lahko hude dodatne posledice. Prav tako ni znano, kako se človek počuti v primeru zaužitja smrtonosne učinkovine. Iz tujih praks evtanazije izhaja, da lahko pride do občutka dušenja ali občutka utapljanja, to pa zagotovo ni ne boleče in je lahko za človeka še hujše, kot če bi še naprej živel v bolečinah, ki bi se mu jih ustrezno lajšalo. Ravno slednje je Državni svet prepoznava kot eno od ustreznih alternativ evtanaziji ali usmrtitvi, to je krepitev sistema paliativne oskrbe, dejavnosti Hospica in dolgotrajne oskrbe. Področij, ki bi jih lahko bistveno nadgradili, da bi ljudem omogočili bolj human zaključek življenja, je še veliko. a brez da se zatekamo k tako skrajnim rešitvam, kot je predhodno končanje življenja. Obenem pa v psihološko obremenjujoč proces vpletamo še soljudi. Daleč od zanemarljivih so tudi zahtevna pravna vprašanja, ki jih poraja sprejeti zakon. Z njim se namreč brez predhodne poglobljene strokovne razprave izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost sodelujočih v postopku. Vse to pa znižuje raven pravne zaščite življenja. Obenem se s takim pristopom sodstvu odvzema možnost individualne presoje zakonitosti dejanj posameznika. Državni svet opozarja tudi na demokratični deficit, do katerega je prišlo pri pripravi zakona. Slednji namreč kot poslanski zakon ni bil deležen širše javne razprave, kot je sicer predvideva resolucija o normativni dejavnosti. Dejstvo je tudi, da je bil zakon sprejet tik pred parlamentarnimi počitnicami, ko so že vsi na dopustih, kar zmanjšuje možnost za bolj odločen odziv tistega dela javnosti, ki sprejetim rešitvam nasprotuje.
Spoštovane poslanke in poslanci, če povzamem, zakon posega v najbolj temeljne vrednote družbe, v življenje, dostojanstvo in tudi pravno varnost. Kot družba še nismo zreli za takšno odločitev kot jo omogoča zakon. Menimo, da veto pospešuje in odpira še druge možnosti, ki bi bile lahko ljudem v primeru hudega trpljenja na voljo. Tako je treba denimo poskrbeti, da se pred sprejemom tega zakona paliativni timi in mreža Hospica okrepijo po celotni državi, v popolnosti pa mora zaživeti tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi. V imenu ranljivih, v skrbi za dostojanstvo zdravstvenih delavcev in v primeru pravne države zato Državni svet poziva, da ob ponovnem glasovanju o zakonu ne izrečete podpore. Spoštovane in spoštovani, hvala za pozornost in upam na vašo dobro premišljeno odločitev.