Ja. V Državnem svetu menimo, da mora biti življenje neprecenljiva vrednota, ki jo je treba varovati brez izjem. Učinek zakona pa bo ravno obraten, saj normalizira smrt kot rešitev, kar pa je v nasprotju z osnovnimi etičnimi načeli. Ugotavljamo tudi, da zakon prinaša več tveganj kot rešitev. Ali so posamezniki v hudih stiskah res sposobni racionalno odločiti za pomoč pri končanju življenja in se pri tem polno zavedati posledic takšne odločitve? Bolj verjetno je, da bodo to storili zaradi občutka brezizhodnosti in občutka, da so breme družbe in družine, ali pa zgolj iz finančnih in socialnih razlogov. Opozarjamo tudi na nevarnost zlorab pravice. Svojci bi namreč lahko na podlagi različnih motivov pritiskali na ranljive posameznike. Četudi bi bili pri tem dobronamerni, bi lahko njihovo mnenje odločilno vplivalo na odločitev, ki pa je nepopravljiva. Smrt je smrt, ne glede na to, ali gre za evtanazijo ali trenutno malo omiljeno različico, to je pomoč pri končanju življenja. Zakon prinaša precej nelagodja tudi za zdravstvene delavce, saj je njihovo poslanstvo ohranjati življenje, ne pa sodelovanje pri njihovem končanju. Posledično številni zdravstveni delavci že vnaprej napovedujejo izrabo možnosti ugovora vesti. Vse to pa pomeni, da bodo tisti, ki bodo vendarle pripravljeni sodelovati v takšnih postopkih, pod velikim pritiskom, predvsem psihičnim pritiskom. Zaskrbljujoče je tudi to, da zakon brez predhodne poglobljene razprave izrecno izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost vpletenih. To zmanjšuje pravno zaščito življenja in sodiščem odvzema možnost presoje zakonitosti v vsakem posameznem primeru. Zakon je sporen tudi z izvedbenega vidika, saj nekateri postopki v zakonu niso jasno opredeljeni, kar povečuje možnost napak z usodnimi posledicami. Zakon na primer ne daje odgovorov na vprašanje, kaj bo s tistimi, ki si smrtonosne učinkovine ne bodo mogli aplicirati sami, in to zaradi fizične nezmožnosti. Torej ne glede na to, da bodo zmožni sprejeti informirano odločitev o uveljavljanju te pravice. Odgovorov na to še nismo dobili.

Na veliko pravno in strokovno negotovost opozarja tudi zdravniška stroka, saj so v zakonu uporabljeni nejasni izrazi, kot sta huda neozdravljiva bolezen in neznosno trpljenje, ki jih je težko strokovno in objektivno opredeliti. Vse to pa lahko vpliva na zmožnost podaje ustreznih mnenj v okviru predvidenega postopka. Dejstvo je že, da zdaj obstajajo poti, ki omogočajo človeku dostojanstven konec življenja ob ustreznem lajšanju bolečin, torej brez samo usmrtitve kot edinega možnega izhoda. Posledično v Državnem svetu menimo, da uzakonitev predčasnega končanja življenja ni primerna, če se predhodno ne stori, da se okrepi sistem paliativne oskrbe in dejavnosti hospica na ravni celotne države ter da v popolnosti zaživi sistem dolgotrajne oskrbe. V državah, ki jih predlagatelji menijo kot zgled za našo ureditev, namreč prej omenjeni sistemi podpore že delujejo na zelo visoki ravni, zato ima zakonodajna ureditev pravice do pomoči pri končanju življenja pri njih drugačen učinek, kot ga bo imela pri nas, kjer dostop do teh storitev še vedno zelo omejen. Možno bi bilo tudi, da se tistim, po besedah predlagateljev redkim posameznikom, ki bi si želeli predčasno končati življenje na podlagi kritja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovi, da navedeno pravico izkoristijo v tujini ali da se jim z osebami iz tujine izvede v Sloveniji na njihovem domu.

Spoštovani, v imenu ranljivih in skrbi za dostojanstvo sočloveka, zaščito zdravstvenih delavcev in drugih strokovnjakov ter v duhu pravne države vas tudi v imenu Državnega sveta prosim, da ob ponovnem glasovanju zakona ne izrečete podpore. Hvala za vašo pozornost in da upam, da boste prisluhnili našim pomislekom.