Ja, hvala lepa predsednik, lep pozdrav vsem.

Zdaj za uvod bom nekoliko na kratko predstavila malo širšo sliko in sicer vsak sistem upravljanja migracij lahko deluje le ob neki verodostojni in učinkoviti politiki vračanja. Zdaj, po zadnjih podatkih, s katerimi razpolagamo, je približno le 24 procentov državljanov tretjih držav, takšnih, ki jim je bilo odrejeno, da zapustijo Evropsko unijo in to tudi storijo. Tako da, zdaj obstoječe razlike med nacionalnimi sistemi vračanja nekako spodkopavajo učinkovit, učinkovitost vračanja na ravni Evropske unije in pa tudi po drugi strani zaradi nesodelovanja državljanov tretjih držav, ki se bodisi upirajo prizadevanjem za vrnitev, bežijo ali pa kako drugače onemogočajo vračanje, je tovrstne odločbe o vrnitvi zelo težko izvesti, izvršiti. Zdaj številna razhajanja med praksami držav članic vplivajo tudi na nedosleden pristop Evropske unije do tretjih držav v zvezi s ponovnim sprejemom, zato je v bistvu namen zakonodajnega predloga povečati učinkovitost postopka vračanja na podlagi jasnih sodobnih poenostavljenih in skupnih pravil. Zdaj od sprejetja direktive o vračanju iz leta dva, osem sta v schengensko območje in migrantska politika Unije doživela znatne reforme. Zakonodaja je prišla iz tistih nekih minimalnih standardov na približevanje praks članic držav, vključno z razvojem operativnih in praktičnih ukrepov. Zato se s tem novim predlogom poskuša zagotoviti, da bodo državljani tretjih držav sodelovali z organi, kar bi pač dosegli s kombinacijo obveznosti, spodbud in pa tudi posledic za nesodelovanje.

Zdaj, trden in sodoben okvir, pravni okvir, ki je na eni strani tudi strog, pa vendar pravičen in spoštuje temeljne pravice ter Uniji in državam članicam zagotavlja vsa potrebna orodja za učinkovito vračanje državljanov tretjih držav brez pravice do prebivanja je na nek način nujen, nujen del resnično evropskega migracijskega sistema. Zdaj, če na kratko povem tiste ključne vsebinske zadeve, ki ga vsebuje predlog uredbe. Zdaj Predlog Uredbe o vzpostavitvi skupnega sistema za vračanje naj bi prispeval k premostitvi nacionalnih vrzeli ter vzpostavitvi hitrejšega in učinkovitega postopka, s tem pa tudi pomembno dopolnil pakt o migracijah in azilu, za katerega vemo, da se pripravlja v državah članicah. Predlaga se tudi oblikovanje evropskega naloga o vrnitvi tako imenovanega enotnega obrazca, s katerim bi se olajšalo medsebojno priznavanje odločb o vrnitvi, ki bi bilo sprva prostovoljne narave, glede na predlog Evropske komisije pa bi potem v nadaljevanju postalo tudi obvezno. Zdaj predlog predvideva strožja pravila za osebe v postopku vračanja, poleg pravic oseb, kjer je poudarek seveda tudi na svetovanju pri vračanju in podpori. Pri prostovoljnem vračanju bi se prvič uvedle tudi obveznosti oseb skozi celoten postopek. Na drugi strani, če te obveznosti ne bi bile spoštovane so predvidene tudi sankcije, vključno z zmanjšanjem ali zavrnitvijo ugodnosti, finančnimi sankcijami z zasegom osebnih predmetov in pa tudi daljše prepovedi vstopa v Evropsko unijo. Zdaj še strožja pravila so predvidena za osebe, ki predstavljajo grožnjo za javni red in varnost. Novi predpisi določajo vrsto ukrepov, vključno z ugotavljanjem morebitnih varnostnih tveganj v zgodnji fazi postopka in tudi jasnimi pravili kaj se lahko sploh razume kot varnostno tveganje? Poleg skupnih prizadevanj v zunanji dimenziji za izboljšanje sodelovanja s tretjimi državami pa se z uredbo tudi predlaga, da bi morala ob vsaki odločbi o vrnitvi slediti tudi zaprosilo za ponovni sprejem preko ponovno standardiziranega obrazca? Vzpostavil pa bi se tudi pravni okvir za vozlišča za vračanje v tretjih državah. Tako da na splošno predlog poudarja spoštovanje načela nevračanja, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, vključno tudi z brezplačno pravno pomočjo v določenih primerih seveda in pa predvideva tudi okrepljene zaščitne ukrepe za mladoletnike in pa tudi za družine z otroci. V tem delu seveda so pa določbe zelo podobne tistim iz pakta o migracijah in azilu.

Zdaj, kar se tiče stališča Republike Slovenije. Naša država seveda prepoznava pomen vzpostavitve takšnega skupnega sistema za vračanje, kot je zdaj ta osrednji steber pakta o migracijah in azilu in zato tudi seveda načelno podpira predlog uredbe o vzpostavitvi skupnega sistema. Zdaj lahko povem, da stališče Republike Slovenije smo pripravljali skupaj v sodelovanju s strokovnjaki, ki imajo izkušnje predvsem iz prakse in so bile tudi naša stališča dejansko oblikovana na način, da smo vsako določbo pretehtali in nekako presodili kaj bi to v praksi pomenilo. Zdaj vendar Republika Slovenija meni skupaj s strokovnjaki, da mora sistem temeljiti na jasnih in seveda izvedljivih določbah, mora omogočati razumno fleksibilnost in pa tudi pravno varnost. Hkrati pa seveda ne predstavljati prevelikega upravnega bremena za pristojne organe držav članic. Vemo, da se s tem v naši državi dnevno soočamo, zato si bo naša država tekom pogajanj o uredbi prizadevala za določene izboljšave. Če nekatere na kratko naštejem. Za namen boljše izmenjave informacij med državami članicami, bo Slovenija podprla uvedbo evropskega naloga za vrnitev, ki bi dopolnjevala določbe oziroma, ki bi dopolnjeval odločbo držav članic o vrnitvi. Zagovarjala pa bo tudi, da morajo biti države članice v zadostni meri vključene v pripravo predvidenega izvedbenega akta ter si tudi prizadevala, da izpolnitev obrazca ne bo pomenila, kot sem že omenila, dodatnega prevelikega upravnega bremena.

Zdaj, na drugi strani obveznemu medsebojnemu priznavanju odločb o vrnitvi, predvsem v primeru prisilnega vračanja, Republika Slovenija ni naklonjena, kot tudi velika večina preostalih držav članic. Prisilno vračanje oziroma odstranitev je zaradi svoje narave pač zahteva zadostno skrbno preučitev in upoštevanje vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na izvedbo ukrepa. Se pravi, nek, neko osebno obravnavo, zato v bistvu medsebojno obvezno priznavanje odločb o vrnitvi v takem primeru ne bi po našem mnenju zasledovala cilja učinkovitosti in pa tudi hitrejših postopkov k čemur sledi oziroma stremi predlog uredbe. Potem Republika Slovenija se na nek način lahko strinja z daljšim obdobjem pridržanja oseb, ki predstavljajo varnostno tveganje. Vendar pa bomo izpostavili mnenje, da bi pa moral biti ob tem tudi jasno določena zgornja meja trajanja pridržanja.

Zdaj podpiramo tudi odločitev obveznosti za državljane tretjih držav, da sodelujejo z nacionalnimi organi v vseh fazah postopka vračanja in posledic v primeru nesodelovanja. Pri tem pa seveda mora biti državljan tretje države dosledno in v jeziku, ki ga razume, obveščen o stanju postopka, o sprejetih odločbah, ki lahko vplivajo na njegov pravni položaj, o razlogih zanje ter tudi o možnih pravnih sredstvih zoper take odločbe. To se nam zdi nek minimalen standard, ki ga bomo zagovarjali.

Slovenija tudi podpira spodbujanje prostovoljnega vračanja, vključno z obveznostjo držav članic za vzpostavitev svetovnih svetovalnih struktur za vračanje in integracijo. Zdaj, osebe v postopku morajo biti po našem mnenju seznanjene s svojimi možnostmi in tudi obveznostmi v vseh fazah, tudi v najzgodnejši fazi, saj lahko le na tak način spremljajo in so informirani v zvezi z odločitvijo. Glede programov za podporo pri vračanju in reintegraciji se bo Republika Slovenija zavzemala za dolgoročnejše in vzdržnejše rešitve na ravni Evropske unije, predvsem za nadgradnjo že obstoječih evropskih programov vračanja in integracije, ki jih izvaja agencija Frontex. Podpiramo pa tudi, da se oblike, da se med oblike sodelovanja med državami članicami vključi tudi možnost omogočanja tranzita čez ozemlje za namen identifikacije in pridobitve dokumentov za vrnitev tujca. S tem bi po našem mnenju pomembno prispevali k izboljšanju postopkov identifikacije in sodelovanja z nerezidenčnimi predstavništvi tretjih držav.

Republika Slovenija se tudi strinja, se lahko strinja z obveznostjo, da države članice brez nepotrebnega odlašanja začnejo postopek ponovnega sprejema. Seveda ob predpostavki, da se ohranja prožnost in upošteva tudi individualne okoliščine osebe v postopku, kot sem že prej omenila. Glede prenosa podatkov tretjim državam za namen ponovnega sprejema bo Republika Slovenija zagotavljala, da se morajo, da morajo biti rešitve skladne seveda z evropskimi in mednarodnimi standardi varstva osebnih podatkov ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Glede tako imenovanih vozlišč za vračanje pa bo Slovenija zagovarjala nekoliko previdnejši pristop. Zakonodaja bi po našem mnenju morala poskrbeti za zadostna jamstva za zagotovitev spoštovanja mednarodnopravnih obveznosti, zlasti načela nevračanja, pa tudi dostojne obravnave učinkovite možnosti sodelovanja v postopku in tudi ustreznih materialnih pogojev, vključno z zagotovili, da bodo jamstva ohranjena ves čas postopka. Posebno pozornost bi po našem mnenju bilo treba nameniti tudi kategoriji ranljivih oseb, kot sem že prej omenila. Zato si bomo prizadevali za razširitev izjem pri uporabi vozlišč še na ženske in v posebnih okoliščinah tudi starejše in invalidne osebe. Toliko na kratko, predsednik, hvala.