Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika ter pripravila pisno mnenje. Na podlagi mnenja so bili vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin, ki večino nomotehničnih pripomb ustrezno upoštevajo in odpravljajo nekatere nejasnosti, predvsem amandma k 22., 25., 32. in 35. členu. Vendar pa je ZPS v mnenju izpostavila nekatere pomanjkljivosti besedila predloga zakona, ki so sporne z ustavno pravnega vidika, nekatere pa tudi kažejo na neskladje s pravnim sistemom in ključne bi izpostavila.

Z vidika skladnosti z Ustavo je ZPS ugotovila pomembne pomanjkljivosti predlagane ureditve glede spoštovanja informacijske zasebnosti. Zahteva drugega odstavka 38. člena Ustave, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja, pomeni, da mora za vsak korak obdelave obstajati zakonska podlaga. Pripomba se z vloženimi amandmaji sicer ponekod odpravlja, ostaja pa še glede 28. člena zakona, ki je v tem postopku nedosegljiv za noveliranje, delno glede 10. člena, 11. in pa 33. člena predloga zakona. Poleg tega predlagana ureditev predvsem v 26. členu predloga zakona, s katerim se posega v 43. člen zakona, ki določa pravice in dolžnosti pristojnega inšpektorja, v precejšnji meri vzbuja pomisleke z vidika spoštovanja načela pravne države iz 2. člena Ustave. Enega izmed temeljnih izrazov načela pravne države predstavlja načelo sorazmernosti, ki od državnih organov zahteva, da pri poseganju v pravice posameznikov ravnajo premišljeno, uravnoteženo in zadržano, tako, da izbrani ukrep ne presega tistega, kar je nujno potrebno za dosego zakonitega cilja. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti vsak poseg v pravice zakonit, primeren za dosego želenega cilja, nujen v smislu, da ni mogoče doseči istega učinka z blažjim sredstvom, ter sorazmeren v ožjem smislu, torej takšen, da ni v očitnem nesorazmerju med koristjo, ki jo zasleduje in težo posega v pravice posameznika. Ureditev, ki mestoma uvaja stroge, tudi trajne ukrepe brez jasnih pogojev, postopkovnih varovalk ali možnosti individualne presoje, tvega kršitev tega načela, saj ne zagotavlja ravnotežja med varstvom javnega interesa, ki je v tem primeru dobrobit živali, in varstvom temeljnih pravic prizadetih posameznikov. Spoštovanje načela sorazmernosti je torej ključno za ustavno dopustnost zakonskih omejitev in za zagotavljanje legitimnosti delovanja izvršilne oblasti v pravni državi.

Na tem mestu bi izpostavila tudi dopolnitev torej 43. člena zakona z ukrepom prodaje rejne živali, če njen lastnik umre in ni zainteresiranega skrbnika, in sicer bi mnenje, mnenje dopolnila. Če so živali del zapuščine in v skladu s 15. členom Stvarnopravnega zakonika, gre za premičnine, če zakon ne določa drugače, potem v njih po veljavni ureditvi lahko odloča le sodišče v zapuščinskem postopku, ne pa upravni organ kot je inšpektor. Po Zakonu o dedovanju zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Obenem lahko sodišče, na katerega območju je zapustnik umrl, kakor tudi sodišče, na katerega območju je zapustnikovo premoženje, skladno s petim odstavkom 172. člena Zakona o dedovanju odredi začasne ukrepe za zavarovanje zapuščine. Odredi jih lahko vsak čas, dokler traja zapuščinski postopek, skladno z 200. členom Zakona o dedovanju. Pa tudi prvi odstavek 191. člena Zakona o dedovanju med drugim določa, da če se ugotovi, da nobeden od navzočih dedičev ni sposoben upravljati premoženja in da ni zakonitega zastopnika ali če so dediči neznani ali odsotni ali kadar druge okoliščine narekujejo posebno previdnost, izroči sodišče, na območju katerega je premoženje, v nujnih primerih to premoženje ali del premoženja v hrambo zanesljivi osebi. Po predlaganem inšpekcijskem ukrepu pa se žival proda, če je ni mogoče takoj prodati, pa gre za določen čas k drugemu skrbniku ali v prehodni hlev in se potem po določenem času proda, preostanek kupnine, potem ko se pobota s stroški, pa se prijavi v zapuščinsko maso. Torej glede na veljavno ureditev se zdi, da s tem ukrepom inšpektor kot predstavnik izvršilne veje oblasti posega v pristojnosti sodne veje oblasti, kar ni v skladu z načelom delitve oblasti, ki zahteva, da posamezna veja oblasti ne sme prevzemati pristojnosti drugih vej oblasti. Tako je odločilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U 1 194/19 z dne 9. aprila 2020. Po predlagani ureditvi inšpektor ni omejen na morebitne začasne ukrepe, kakor tudi ni omejen na morebitne ukrepe v zvezi z živaljo, ki ni prijavljena v, rejno živaljo, ki ni prijavljena v zapuščinski postopek. Skratka razmerje do Zakona o dedovanju v tem primeru ni jasno.

Ob tem bi še izpostavila, da je Zakonodajno-pravna služba v času, ko se je sprejemala nova opredelitev živali kot čutečih živih bitij tako v Zakonu o zaščiti živali kot v Stvarnopravnem zakoniku, opozorila, da bo ta opredelitev terjala posodobitev več zakonodaje, ki bo živali kot take obravnavala. Mogoče se kot eden izmed takšnih zakonov kaže tudi Zakon o dedovanju, kot smo v prejšnjem zakonodajnem postopku ugotovili, mogoče tudi Kazenski zakonik, kar velja v bistvu urejati celovito s sistemskimi ukrepi, morebitni parcialni posegi pa lahko povzročijo mogoče zmedo ali pa celo ustavne kršitve. Skratka, učinkovito varstvo dobrobiti živali mora potekati na način, ki spoštuje tudi temeljna načela pravnega reda. Hvala.