Hvala, gospa predsednica za besedo.

Kot ste že sama omenila, Marko Rupar, predstavnik Skupnosti občin Slovenije.

Mi smo dali v času javne razprave na predlog novele zakona, smo vam tudi posredovali pismeno, mnenja, ki so izhajala iz dolgoletnih izkušenj. Seveda, po proučitvi predloga zakona, predloženega v zakonodajno obravnavo Državnemu zboru, ugotavljamo, da so bili določeni elementi našega odziva upoštevani, za kar se zahvaljujemo, vendar ključna vsebinska vprašanja, predvsem v zvezi s financiranjem brezplačnih prevozov in pogoji za vpis v osnovno šolo, ostajajo sistemsko neurejeni. Predlagana zakonska rešitev ohranja nekatere določbe, ki občinam nalagajo nesorazmerne obveznosti. Ker zakon ne upošteva realnih omejitev javnih sredstev, hkrati pa dopušča tolmačenje in ravnanja, ki v praksi onemogočajo načrtno in učinkovito izvajanje javne službe na lokalni ravni.

V tem okviru Skupnost občin v nadaljevanju posreduje predloge za dopolnitev in spremembo členov, ki naslavljajo ugotovljene pravne in izvedbene pomanjkljivosti ter predlagamo, da jih obravnava kot prispevek lokalnih skupnosti k izboljšanju zakonodajnih rešitev. Predlagano temelji na načelih pravne predvidljivosti, gospodarnosti in pravične razdelitve odgovornosti tudi med državo in lokalno skupnostjo, ki so usmerjeni v zagotavljanje zakonskih rešitev, ki so izvedljive, transparentne in skladne z ustavnim načelom enake obravnave vseh otrok ter finančne vzdržnosti javnega sistema izobraževanja.

Se pravi, k 6. členu, to je sprememba 44. člena, vpis v prvi razred. Izenačevanje pravice do vpisa glede na stalno ali začasno prebivališče povzroča težave pri načrtovanju kapacitet osnovnih šol in organizacija šolskih okolišev. Pač občine načrtujejo šolske okoliše, investicije in kadrovske infrastrukturne potrebe na podlagi podatkov o otrocih s stalnim bivališčem. Zaradi vključevanja otrok z začasnim bivališčem, pogosto tik pred vpisom, se pač ruši ta sistem, ki sem ga omenil na začetku. Se pravi, predlog je, da začasno prebivališče upošteva le izjemoma, pri čemer se lahko določijo dodatni pogoji, na primer fizična oddaljenost, gradnja nepremičnine, status tujca in podobno. To bi ohranilo določeno fleksibilnost ali bi zmanjšalo zlorabe, ki smo jim priča zdaj kar na več lokalnih skupnosti.

Pri posebnih pogojih glede upoštevanja začasnega prebivališča bi lahko upoštevali razdaljo med stalnim in začasnim prebivališčem, na primer več kot 10 kilometrov ali izven občine stalnega bivališča, ob danem soglasju osnovne šole ob vpisu na območje lokalne skupnosti, kjer ima učenec začasno prebivališče. Določba se bo uporabila le za učence, ki imajo stalno in začasno prebivališče.

Potem imamo pripombo k 13. členu, to je sprememba 56. člena glede brezplačnega prevoza. Predlagamo, da se določi, da se pravica do brezplačnega prevoza poleg pogoja 4 kilometrov določi še pogoj znotraj šolskega okoliša. Tako se prvi odstavek glasi: učenec ima pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot 4 kilometre od osnovne šole, znotraj šolskega okoliša, v katerem prebiva. O načinu prevoza se osnovna šola dogovori z lokalno skupnostjo.

Predlagamo dopolnitev besedila s sklicem na šolski okoliš, saj je pravica do brezplačnega prevoza vezana na obiskovanje osnovne šole, določeni glede na prebivališče učenca znotraj šolskega okoliša. Določiti, da se pravica nanaša na šolo znotraj šolskega okoliša, zagotavlja jasnost in predvidljivost sistema ter hkrati spoštuje temeljno načelo vezanosti šolskega prevoza na pripadajočo šolo.

K drugemu odstavku 13. člena predlagamo črtanje odstavka oziroma predlagamo rešitev, ki temelji na nujnosti pravne določnosti, finančne vzdržnosti ter skladnosti z drugimi sektorskimi politikami, zlasti na področju prometa, okolja in javnega zdravja. Obstoječa dikcija, ki avtomatično priznava pravico do brezplačnega prevoza za učence prvega razreda ne glede na oddaljenost, nima več stvarne sistemske podlage, gre za ostanek uvajanja devetletke, ki je danes, spodbuja neutemeljene zahteve in pomeni nesorazmerno finančno ter logistično breme občin, zato predlagamo črtanje take izjeme.

Prav tako je besedna zveza ogrožena varnost učencev na poti v šolo v praksi neustrezno pravno definirana, saj dopušča široke in subjektivne interpretacije. Ob odsotnosti objektivnih meril je določena upravičenost do brezplačnega prevoza pogosto podvrženo lokalnim pritiskom, kar vodi v neenako obravnavo učencev in dodatne stroške občin. Zakon v sedmem odstavku določa možnost samostojnega prihoda v šolo za učence prvega razreda v območju umirjenega prometa, če to dovolijo starši. To jasno kaže, da je zakonodajalec, zakonodajalec varnosti otrok v prometu ne pogojuje izključno z organiziranim prevozom, temveč z vrsto ukrepov in odgovornostjo staršev.

Dodatno k temu opozarjamo na ugotovitve Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, zapisano v okviru nacionalnih smernic, kjer ministrstvo samo opozarja na pomanjkanje gibanja med otroki in njihov upad druge oblike trajnostne mobilnosti. Temeljno sporočilo teh smernic je, da otroci ne bi smeli biti zgolj uporabniki prevozov, kjer to ni nujno. Ukrepi, ki avtomatizirajo pravico do prevoza, so s temi smernicami v neposrednem nasprotju. Zato pozivamo zakonodajalca, da vzpostavi šolsko pot kot načeloma varno, da je pravica do brezplačnega prevoza izjema, ne pravilo, in omogoča usklajenost med sektorskimi politikami promet, okolje, zdravje, izobraževanje in zagotavlja preglednost pri uvajanju te pravice. Namreč, dogaja se, da moramo otroke, tudi posamezne, voziti od vrat do vrat, kar se nam zdi nenormalno.

Predlagana rešitev, ki ne zmanjšuje varnosti otrok, temveč jo krepi z bolj premišljeno in odgovorno zakonodajno ureditvijo, ki upošteva tako pravni okvir kot dolgoročne cilje razvoja otroka in javnega interesa.

K sedmemu in osmemu odstavku 13. člena, zaradi različnih vrst zavodov in njihovih razpršenosti po državi, tudi zaradi njihovega predloga glede prevoza otrok s posebnimi potrebami ter da občine nimajo vpliva na izbiro zavoda, kamor je otrok usmerjen, ob tem pa same organizirajo in financirajo celotni prevoz, predlagamo, da prevoze krije država, saj gre za zdravstveno specifične okoliščine in bi bilo korektno, da se to krije iz zdravstvene blagajne.

K devetemu odstavku 13. člena predlagamo, da se za učence prve triade zagotovi aktivno varstvo, za učence višjih razredov pa primeren prostor za čakanje. Praktično izvedljivost zahteve po varstvu za vse učence brez izjeme ni realna.

Še dodati še k 34. členu, sprememba člena 101., globa za prekrške za pravne in odgovorne osebe; predlagamo, da se doda odstavek o pravnomočni odločbi o prekršku, s katero se izreče globa javnemu zavodu, se obvesti tudi ustanovitelja zavoda, to je lokalna skupnost.

Hvala. To je vse z naše strani.