Hvala za besedo, spoštovani predsednik.

Mislila sem sicer nekako drugače začeti, ampak meni se zdi, da zadnjih par mesecev poslušamo na to temo zelo podobne ali pa ene in iste, bom rekla, neke argumente. Sama sem povedala tudi zadeve malo drugače, ampak nekako ne vem ali nisem slišana ali nisem razumljena. Poskušala bom še enkrat razložiti malo drugače vse skupaj. Kot pač smo zdaj poslušali, sploh zadnji teden ali pa zadnjih par mesecev, ker dejstvo je, da res že več mesecev poslušamo razprave, kritike, razmisleke, kar se pač tiče obrambnih izdatkov v Sloveniji in verjamem, da si, resnično to skozi ponavljam, nihče ne želi, razen mogoče kakšnih posebnih ljudi, da bi pač prišlo do vojne in ne želim si je tudi jaz, zato ker pač v vojni enostavno zmagovalcev ni in tudi se strinjam, da kritika slovenske varnostne politike je absolutno legitimna, strinjam se tudi, da bi pač morala temeljiti na dejstvih in pa argumentih, zato je kljub občutljivosti teme, se strinjam, ta tema je občutljiva, ampak ne smemo in ne moremo obravnavati to temo enostavno čustveno potem kar brez nekih, bom rekla, dejstev ali pa nekih argumentov. Več vprašanj se je v javnosti skozi nekako in skozi ponavljalo. Eno izmed takih je bilo ali pa pri meni se je recimo tudi pojavilo to vprašanje, zakaj je ljudem tako težko sprejeti, da je vlaganje v obrambo nujno. In jasno je, da ko se vprašamo vsi, tudi jaz, ko slišimo besedo orožje, tanki, nas po navadi večina, bom rekla, normalnih ljudi zmrazi, ker imamo seveda pred sabo neke slike, ne vem, porušenih mest, beguncev, ki prihajajo iz nekih vojnih držav, ali pa, ne vem, otroke z velikimi lačnimi, ne vem, očmi. Žalost, jasno. In takrat se človek vpraša, vsi se vprašamo, zakaj bi mi vlagali v nekaj tako groznega, zakaj bi mi želeli imeti karkoli s tem - če se oborožujemo, to pomeni, da hočemo vojno, zakaj za ta denar ne gradimo bolnišnic, šol in stanovanj, kar je bilo že danes slišati. In ja, na prvi pogled je seveda veliko lažje razumeti, kaj pomeni nova bolnišnica, nova šola, ker je pač to nekaj, kar vidimo, čutimo, doživljamo in uporabljamo vsak dan. In tukaj si je potem potrebno zastaviti naslednje vprašanje: kaj nam koristijo bolnišnice, univerze, DSO, če nimamo določenega ali pa našega suverenega ozemlja, kjer bi lahko te bolnišnice in šole stale? To je predpogoj pred vsemi ostalimi. In z dramatičnim poudarjanjem, koliko milijonov evrov gre za obrambo, se seveda mesece in mesece sedaj ustvarja vtis, da država nekako zanemarja človeka, medtem ko v narekovajih kopiči orožje. In to je seveda učinkovita retorika, ker ljudje najprej pomislijo, seveda, zakaj bi pa dal za tanke, zakaj ne bi raje dal za bolnico. In tak pristop pogosto seveda ne pove celotne resnice. V resnici povečanje obrambnega proračuna ne pomeni, da država odteguje denar bolnišnicam ali šolam, DSO-jem in ostalim. Pomeni prvo, da Slovenija izpolnjuje svoje zaveze do zavezništva NATO, s čimer krepi seveda kot država najprej svojo kredibilnost in pa tudi svojo odpornost. Torej gre za vlaganje v neko dolgoročno stabilnost in da bi vsi tisti ljudje, ki danes potrebujejo bolnišnice, sploh živeli v nekem varnem okolju, kjer bi te storitve lahko tudi mi nudili. Torej če se vrnem, bolnice, šole, vse to je otipljivo. Pridemo do varnost ali mir. Ja, varnost in mir, kaj je to? Za nas v primerjavi z bolnišnicami ali šolami je to en abstrakten pojem, nihče je ne opazi. In je nekaj samoumevnega, dokler se seveda kaj ne zgodi. To je tako kot pri elektriki - vklopimo šalter, se prižge luč, dokler ne pride do električnega mrka tako kot v Španiji in enkrat se vsi čudimo, kako bomo mi lahko brez elektrike. Mir se ne zgodi enostavno, in tega se moramo zavedati, kar sam od sebe, zanj se je pač treba truditi. In država, ki ima urejeno obrambo, lahko zaščiti svojo varnost, neodvisnost in pa tudi svojo nek notranji red. In če se ta moč uporablja odgovorno, lahko odvrača grožnje, torej odvrača grožnje, ne napada kar pa konfrontacije, ne vem kaj in pomaga seveda ohranjati tudi mir za prihodnje generacije. Kot sem rekla na začetku, mnogi nekako težko razumejo, sprejemajo, da je prav močna obramba eden od razlogov, da sploh lahko živimo v miru. Da vlagamo v obrambo ne pomeni, da si enostavno želimo vojne, pomeni samo to, da nočemo, da bi nekega dne na vrata naše hiše Slovenije nekdo potrkal in mi bi naenkrat, bi prišlo do nekega kaosa, katerega pač nismo, na katerega nismo pripravljeni. Pa bom dala en čisto osnoven primer, ki ga lahko razume resnično vsak. Ko začnemo učiti otroka voziti kolo, mu poleg kolesa seveda kupimo tudi čelado. In to čelado mu kupimo ne zato, da mu mi želimo, da bo nonstop padel in z glavo treskal torej ob tla, ampak da ga pač, da predvidimo, da imamo, kot da predvidimo neko preventivo v primeru, da pa bo potreboval čelado, takrat jo bo pa imel in bo varen. In tako nekako si jaz predstavljam je tudi ta obramba, torej je čelada za državo, je preventiva. In morda je ne bo treba nikoli uporabiti, upam, ampak odgovornost države napram državljanom pač nam kaže, da je to potrebno.

Naslednja vprašanja, ki so se dosti ponavljala je bilo, koga se bojite, pred kom, pred kom se moramo oboroževati. Ko sem tako malo sama pri sebi razmišljala, lahko rečemo, da se ne oborožujemo zato, ker bi se danes bali nekega konkretnega, oborožujemo se enostavno zato, ker ne vemo, kaj bo jutri. Zgodovina, tudi nedavna, nas uči, da se varnost lahko čez noč sesuje. Danes ni več vprašanje ali bo prišlo do novih varnostnih kriz, ampak kdaj in v kakšni obliki - tudi to ponavljam skoraj na vsaki seji. S širjenjem konfliktov in seveda nestabilnosti po svetu to čuti tudi Evropa, torej kar pomeni, da Evropa tudi ni več ena taka varna cona, v kateri mi še vedno živimo in upamo, da se ne bo spremenilo čisto nič. In to so enostavno dejstva, ki jih ne moremo in ne smemo prezreti. Država, ki je pripravljena v obrambnem smislu, lahko odvrača grožnje, odvrača grožnje. Država, ki ni pripravljena, zelo hitro, lahko postane tarča. In tukaj ne gre za strah, temveč gre za odgovornost države.

Naslednji argument, ki ga prav tako že mesece zagovarjam, je zame osebno pomemben in vedno znova preslišan. Ideja, da bo enostransko razoroževanje prineslo trajni mir, je enostavno naivna. Samo zmanjševanje oboroževanja vseh in jasno dogovarjanje varnostnih zavez vseh lahko tudi koristi vsem. Vse ostalo je enostavno iluzorno. Ne moremo pričakovati, da se bodo eni razoroževali, drugi pa se bodo še dalje oboroževali in nastal bo naenkrat mir. Se pa strinjam, da je ključno načelo mednarodne politike trajna varnost, ki ni mogoče seveda brez dialoga, brez neke komunikacije, brez pogajanj med akterji. Samo to lahko dolgoročno vodi k zmanjševanju tveganj in pa tudi stabilizaciji razmer. Ampak zdaj pa poglejmo zopet realnost. S tem se vsi strinjamo, pa poglejmo realnost, kaj je to res, da se lahko vsi komunicirajo, vsi se pogajajo, vsi imajo med seboj dialog. Je to možno, ko gledamo realnost? Se vsi razorožujejo, se vsi svetovni voditelji res se pogajajo, imajo dialoge ali nekateri voditelji želijo enostavno konfrontacijo, torej uporabo sile kot nek instrument vpliva ali po domače, eni raje napenjajo mišice, kot pa da bi se pogovarjali, in kot sem pač rekla, realno gledano, so te možnosti, da bi bilo vse tako lepo, da bi vsi bili zadovoljni, enostavno so zelo omejene. Mi tukaj govorimo o čustvih, o emocijah, ki seveda všečno delujejo na javnost, to bi si vsi želeli, to bi vsi radi, ampak dejstva so pa enostavno drugačna. In kot sem zdaj že tretjič povedala, mir ni samoumeven. Zame torej neka osebna močna obramba ni v nasprotju z razvojem, je, če želite ali ne, tudi njihov pogoj. Zato trdim, da vlaganje v obrambo ni konkurenčna oblika, ampak je komplementarna oblika vlaganja v nekih finančnih sredstev. Tako kot streha pa temelj hiše ne tekmujeta med seboj, ampak skupaj omogočata, da se v hiši počutiš enostavno varno in za to, za Slovenijo lahko rečem, da ne izbira med knjigo in varnostjo, med bolnišnico in obrambo, ampak izbira zelo kompleksno, zelo celovito, ker brez miru ni zdravstva, ni šolstva, brez suverenosti ni domov in brez varnosti ni prihodnosti.

Za konec pa bi rada poudarila, da se Slovenija, vsaj za to vlado lahko rečem, ne želi igrati nekih vojnih iger, ampak sledi resnim in obvezujočim zavezam do zavezništva, ki v primeru krize zagotavlja varnost torej Natu. Naša vlada ni navdušena sicer najbrž nad višjimi izdatki, vendar si kot resna država ne more privoščiti, da bi varnost postavila enostavno čisto na zadnje mesto. Pomembno je razumeti, da je za to Vlado to ena najbrž najtežjih odločitev sploh. Pravzaprav je zelo pošteno reči, da nobena druga vlada, leva, desna, ki je bila prej, danes ne bi ravnala čisto nič drugače, morda bi celo podpisala te zaveze še hitreje in še v višjih zneskih, če pogledamo kako so bile podobne odločitve sprejete v preteklosti, ko je večina strank razen Levice, glasovala za polnopravno članstvo v Natu in tudi za vse ostale strateške dokumente, ki so to članstvo, ki so to članstvo in pa tudi finančno opredeljevale. Nobena od teh strank ni imela nič proti. Zato pravim, da bi danes te iste stranke rade v javnosti izpadle samo bolj moralno, bolj varčno, v narekovajih in seveda bolj prijazno do ljudi, ampak resnica je, da bi, če bi imele odgovornost v rokah, kot sem rekla, storile isto. Podpisali bi zaveze in zagotovila sredstva, ker varnost seveda ni nekaj kar lahko preložiš ali z njo barantaš pred volitvami in prav v tem je razlika med tem kratkoročnim nabiranjem političnih točk in dolgoročno odgovornostjo, ki jo ima naša vlada. Medtem ko mnogi zdaj hitijo razlagati seveda ja, pa bi drugače ravnal, pa je realnost enostavno jasna. Ne bi ravnali drugače, če bi želeli ohraniti verodostojnost Slovenije v zavezništvu.

Torej, spoštovane ostale stranke, torej želite biti odgovorni do državljanov ali populistični do ljudi? Zato lahko rečem, da v resnici je edino Gibanje Svoboda, ki je sedaj najbolj napadeno, imelo pogum, da je stopilo pred ljudi odkrito, brez olepševanja in brez zavajanja. Povedali smo resnico, četudi ni prijetna, da varnost stane, da mir ni samoumeven, in da članstvo v Natu ni samo simbol, ampak tudi obveza. To je odgovornost, pa ne do politike, do ljudi. Ker če resnično misliš, da prihodnost državljank in državljanov in pač ne prodajaš neke lažne tolažbe, da bo to, da se vse nekako uredilo, da bo, ne vem, to je ravnanje enostavno, ki tudi ne išče nekega poceni aplavza, ampak dokazuje, da nam je res mar. Ne samo za to, kaj bo danes na naslovnicah, ampak tudi, kaj bo jutri s to državo. Kar se tiče samega referenduma oziroma predloga referenduma, lahko rečem, da sam referendum zame ni sam po sebi kot takšen problematičen. Kar je problematično se mi zdi to, da če postane orodje za politično polarizacijo in pa širjenje iluzij, da bi razoroževanje male države Slovenije prineslo več miru. Zato seveda predloga za posvetovalni referendum ne bom podprla. Hvala lepa.