Hvala lepa.

Saj v bistvu bom probal še enkrat povzeti. Pred nami je predlog za razpis posvetovalnega referenduma, s katerim želimo v Levici prebivalke in prebivalce Slovenije neposredno vprašati ali podpirajo to povečanje obrambnih izdatkov na 3 procente BDP do leta 2030, kar pomeni več kot 2 milijardi evrov letno oziroma 20 milijard v naslednjem desetletju. To je vprašanje, ki ni tehnično, ni ozko proračunsko, ampak je vprašanje vrednot, usmeritve države in prihodnosti družbe in se mi zdi pomembno, da se pri taki temi vpraša ljudi.

Mogoče bi zdaj šel na mnenje, ki ga je podala Zakonodajno-pravna služba. V Poslanski skupini Levica izhajamo iz ocene, da predlog, ki smo ga podali referenduma, izhaja iz jasne in neposredne politične napovedi Vlade Republike Slovenije in predsednika Vlade, da bo Slovenija za obrambne izdatke do leta 2030 namenila 3 procente. Ta usmeritev, to usmeritev potrjuje tudi nedavno sprejeta resolucija o dolgoročnem razvoju in opremljanju Slovenske vojske. In ravno to dejstvo, da je bila resolucija sprejeta pred razpravo o referendumski pobudi, predstavlja en problematičen odklon od ustaljene parlamentarne prakse, ker je bila izigrana možnost, da bi se ljudstvo lahko predhodno izreklo o tem vprašanju. Na to smo v Poslanski skupini Levica jasno opozorili že pred odločanjem o resoluciji v Državnem zboru, prav tako pa je na ta problem bila opozorjena predsednica Državnega zbora. Zdaj, predsednica je nadaljevanje obravnave resolucije utemeljila takrat z razlago, da posvetovalni referendum zadrži le pravno zavezujoča akta, medtem ko naj bi bila resolucija politično nezavezujoča. Ampak če upoštevamo to razlago, ni utemeljeno, da bi bil naš referendum nedopusten, saj se ne nanaša na že sprejeto resolucijo, ampak na konkretne in zavezujoče akte, ki pa izhajajo neposredno iz tega. Referendum se torej nanaša na prihajajoče pravno zavezujoče odločitve Državnega zbora. Predvsem tukaj govorim o proračunu za leto 2026 in predlogu proračuna za 2027, v katerem naj bi bil razrez izdatkov usklajen z napovedano dinamiko, ki je, ne vem, 2,2 odstotka in 2,4 odstotka BDP za obrambo. In potencialni zakon o investicijah v Slovensko vojsko, o katerem je v političnih razpravah že bilo govora, čeprav še ni formaliziran. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v 28. členu določa, da mora biti referendum predhodne narave in to v tem primeru nedvomno je, saj se nanaša na napovedano politično odločitev z zelo konkretnimi finančnimi posledicami, ki še ni bila pravno izvedena. Kar zadeva jasnost referenduma, je vprašanje oblikovano zelo nedvoumno in finančno opredeljeno - povečanje obrambnih izdatkov na 3 procente BDP do leta 2030 pomeni, približno 2,1 milijarde evrov, kar je številka, ki jo potrjujeta tudi Ministrstvo za finance in uprava Republike Slovenije. Ne gre torej za neko splošno mnenje o varnosti, ampak za jasno opredelitev glede obsega in usmeritve porabe javnega denarja. Zato v Poslanski skupini Levica vztrajamo na tem, da gre za vprašanje, ki je v neposredni pristojnosti Državnega zbora, da se referendum ne nanaša na že sprejet akt, temveč na prihodnje odločanje Državnega zbora o konkretnih finančnih in zakonodajnih dokumenti in da je vprašanje jasno, konkretno in omogoča korektno izražanje volje volivcev skladno z 2. členom Ustave Republike Slovenije in ustavno prakso. S tem je po našem mnenju izpolnjen tako zakonski kot ustavnopravni okvir za izvedbo posvetovalnega referenduma. Kot sem povedal in je bilo že večkrat tudi izpostavljeno, resolucija je bila nekako postavljena tako, da naj ne bi bila pravno zavezujoča. Prav zato se referendumsko vprašanje ne nanaša nanjo, ampak na tisto, kar šele prihaja - proračun za leto 2026, predlog proračuna za 2027, morda zakon o investicijah. To niso neke špekulacije, to so politične napovedi predsednika Vlade in prav o teh odločitvah, ki imajo finančne posledice za naslednje desetletje, bi, pač sprašujemo ljudi.

Zdaj bi se mogoče odzval še na mnenje Vlade, ki smo ga dobili. Vlada v svojem mnenju nasprotuje seveda razpisu posvetovalnega referenduma o povečanju obrambnih izdatkov na 3 procente BDP. Ta odločitev je baje neskladna z demokratičnimi načeli. In seveda zanika vlogo ljudi pri ključnih političnih usmeritvah in temelji nekako na pomanjkljivi interpretaciji varnosti, zavezništva in državotvornosti. Zdaj, če grem k 1. točki, varovanje varnosti ni izključna pravica Vlade, ampak tudi odgovornost celotne družbe. Vlada v svojem mnenju poudarja nepredvidljivost varnostnega okolja, vojno v Evropi in neke geopolitične trende. Strinjamo se, svet postaja nevaren, ampak to še ne pomeni, da je edini odgovor nanj neka nekritična rast vojaških izdatkov. V demokraciji je bistveno vprašanje ali obstaja alternativa in če obstaja, naj o njej, naj se o njej izrečejo ljudje. Varnost tudi ni samo vojaška, je tudi socialna, zdravstvena, stanovanjska, okoljska. Vlada trdi, da obramba ni konkurenca drugim politikam, a če na leto namenimo, ne vem, 2 milijardi evrov za vojsko, bo to imelo posledice, ker Slovenija nima neskončnih sredstev, in ko obrambi namenimo te 3 procente BDP, to pomeni, manj sredstev za vse ostalo, za zdravstvo, izobraževanje, pomoč starejšim, stanovanja. Ker obramba brez solidarnosti ni varnost, kar sem že omenil, ampak je militarizacija.

Zdaj, zaveze v Natu in Evropski uniji niso fiksne številke, ampak politična pogajanja. Ne smejo biti neki diktati, na katere pristajamo. In Vlada se nekako sklicuje na te zaveze do zavezništva; pri tem se mi zdi, da pozablja, da številke niso nikoli vklesane v kamen, ampak so rezultat nekih političnih pritiskov na eni strani ali dogovorov na drugi. Res je, članice NATO so se pred kratkim v komunikaciji zavezale k prizadevanju celo za 5 procentov BDP skupnih javnih izdatkov za obrambo in varnost, ampak to ni pravno zavezujoča obveznost. In itak, da ne gre za enoten mehanizem, predvsem pa ne gre za zavezo, ki bi bila usklajena z ljudmi. Slovenija se je že zdaj na vrat na nos nekako zavezala k tem 3 procentom brez razprave, brez širše razprave v družbi, zdaj naj bi ta znesek še zrasel nekje v tišini, mimo volje ljudi.

Zaveze do zavezništva so lahko resne le, če so podprte z družbenim soglasjem, brez tega tvegamo razkroj zaupanja in nekako gremo v vsiljeno vojaško politiko, ki pa nima neke širše demokratične legitimnosti. Zavezanost Natu tudi ne pomeni, da moramo brez pomislekov sprejemati vse, kar pride iz Washingtona. Suverena članica ima pravico in predvsem tudi dolžnost, da preveri ali ljudje tak razvoj sploh podpirajo.

Referendum naj bi rušil tudi verodostojnost. Jaz nasprotno mislim, da jo krepi. Država, ki ljudi vpraša o ključnih usmeritvah, izkazuje neko politično zrelost in demokratično kredibilnost. In se sprašujem, če je verodostojnost res ogrožena, če državljani povedo svoje mnenje, ali je bolj ogrožena, če oblast sprejema milijardne odločitve brez širšega soglasja družbe. Tudi trditev, da referendum ruši obrambno strategijo. Nekako veliko se govori o državotvornosti in odgovornosti. Zdaj, državotvornost ni slepo uveljavljanje interesov orožarskih industrij, ampak varovanje predvsem interesov svojih ljudi. In predlog referenduma ne ogroža strategije. Tudi ne pomeni preklica članstva v NATO žal, ne pomeni razpustitve vojske, pomeni samo to, da v državi, kjer vlada zatrjuje, da gre za skupno odločitev, vprašamo ljudi ali so za to odločitev sploh soglasni. Javno mnenje, ne. Vlada v mnenju omenja javnomnenjske raziskave, ampak jih po mojem mnenju prikaže zelo selektivno. Ključno vprašanje tukaj ni ali ljudje podpirajo članstvo v Natu, ključno vprašanje je ali podpirajo dvig izdatkov za vojsko, ne. In tako kot sem že povedal, 67 ljudi meni, da je Slovenija danes varna država in le nekaj manj kot 10 odstotkov vprašanih podpira povečanje izdatkov na 3 procente BDP. To niso manipulacije, to so dejstva in ta dejstva potrjujejo, da bi razpis referenduma nekako izpolnil voljo večine. Zdaj, odločitev o prihodnosti države tudi ne sme biti ekskluzivna pravica vlade. Vlada sicer navaja številne dokumente, strategije, načrte, ampak tukaj se pozablja, da nobena strategija ne more biti nad voljo ljudi. Če gre za neko novo dolgoročno zavezo, ki naj bi Slovenijo do leta 2040 vezala na, ne vem, 3 procente BDP, 5 procentov BDP, 10 procentov BDP - sploh se ne ve, kdo odloča, ne - izdatkov za vojsko, potem je edino prav, da se ljudje o tem izrečejo. To ni strankarska tema, ne, to ni vprašanje leve ali desne, kakor se poskuša predstaviti, to je vprašanje ali bomo o temeljnih vprašanjih odločali širše družbeno, ne.

In za zaključek, mnenje Vlade ne odgovarja na tisto ključno vprašanje: zakaj se bojimo vprašati ljudi? Slovenija po mojem mnenju si ne more privoščiti neke družbene razklanosti, ki nastane, ko oblast sprejema milijardne zaveze mimo soglasja javnosti. In če verjamemo v mir, v demokracijo, v prihodnost, potem moramo dati ljudem možnost, da povedo svoje. In to, kar se mene tiče, ni grožnja varnosti, je predpogoj neke svobodne družbe.

Toliko zaenkrat, hvala.