Prijazen dober dan.

Je en nizozemski pregovor, da ko drevo posadiš, ga ne moreš ti na vsako leto potegniti iz zemlje, pa gledati ali se je prijel ali ni, ampak počasi počakaš, da razvije korenine, da zraste in pa obrodi.

V zavezništvo smo vstopili z pozitivnim referendumskim izidom, z jasnim zavedanjem, kaj vstop pomeni, da v najstarejši pa največji tovrstni instituciji veljajo določena pravila, ki jih je treba spoštovati in pa upoštevati. Jaz bi rekel, osebno izrazito cenim vse mirovniške razmisleke in pobude in tudi to razpravo in to pobudo vidim in čutim v tej smeri, jo cenim in spoštujem. Imamo pa eno veliko težavo, ne, da svet je pa povsem nasproten in povsem drugačen od tega. Svet ne gre v smeri miru, ne gre v smeri diplomacije, dogovorov, pogajanj, ampak je pač vse več konfliktov, napetosti, za kar je pa potrebno biti tudi ustrezno pripravljen. Sporočilo referenduma, vsa ta problematika, prvi so jo začeli imenovati kot histerijo mediji, je postalo izključno politično vprašanje. Mi se ne pogovarjamo o tem, kje smo ta trenutek, smo sposobni obvarovati slovenska mesta pred izzivi iz zraka pa strateške objekte, smo dovolj številčni, predvsem pa imamo stanje duha in pa srca táko, da smo pripravljeni to domovino braniti. V Državnem zboru smo sprejeli resolucijo, kaj bomo postorili do 2030 in jaz mislim, da javnost te pobude o referendumu ne bo razumela na način obravnave varnosti te države, ampak na način političnega opredeljevanja. In zato seveda tej pobudi osebno kot minister nasprotujem in si želim, da gremo v smeri stalnega, vsakodnevnega iskanja rešitev, kako bomo to državo naredili miroljubno, dobro, sosedsko, znotraj maksimalno ali pa popolnoma enotno, kar se varnosti tiče, in pa krepili vse te sisteme, ki so za varnost nujni in pa nepogrešljivi, od sistemov za odvračanje kot tudi krepitev javne bolnišnične in pa ostalih infrastruktur. Toliko.