Ja, hvala za besedo.

Najprej bi lepo pozdravil tamle ministra za obrambo, magistra Boruta Sajovica in pa pozdrav tudi vsem ostalim prisotnim!

Predlog zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz druge svetovne vojne vzpostavlja pravno podlago za izplačilo pavšalnega nadomestila v višini 8 tisoč evrov posameznikom, ki so utrpeli premoženjsko škodo na ozemlju današnje Republike Slovenije, kot posledico delovanja okupacijskih sil in njihovih sodelavcev v času druge svetovne vojne, v obdobju med 6. aprilom 1941 in 15. majem 1945. S tem zakonom se uresničujeta tako 50. člen Ustave Republike Slovenije kot tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki določenim kategorijam žrtev priznava tudi pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu. To pravico imajo sicer tudi delovni deportiranci, prisilno mobilizirani vojaški in civilni invalidi vojne, s predlogom zakona pa se ta pravica podeljuje še živečim posameznikom s statusom izgnanca, interniranca, taboriščnika, ukradenega otroka ter begunca, ki so med vojno utrpeli hudo premoženjsko škodo, pa so bili po vojni večinoma prezrti. Te skupine so bile med vojno izpostavljene nasilnemu razseljevanju, ločitvam družin, deportacijam, prisilnemu delu ter sistematičnemu odvzemu ali uničevanju premoženja. Mnogi izgnanci so bili skupaj z družinami, vključno z več kot 20 tisoč otroki, prisilno odpeljani na delo, njihova domovanja pa so bila izropana in uničena. Begunci so bežali pred neposrednimi vojnimi grožnjami ali pred načrtovanim izgonom, pri čemer so pogosto izgubili vse. Taboriščniki so bili deportirani v koncentracijska taborišča, njihovi svojci pa prepuščeni samovolji okupatorju. Ukradeni otroci so izgubili svojo identiteto. Mnogi nikoli niso izvedeli, kdo so njihovi pravi starši, številni pa so se po vrnitvi znašli brez vsakršne družinske opore. Po koncu vojne so bili posamezniki stigmatizirani, izključeni iz družbene pomoči, nekateri ob povratku pa celo zaprti. Mnogi so morali znova graditi življenje iz nič, pogosto brez vsakršne podpore, pri čemer so bili v nekaterih primerih prisiljeni prodajati še zadnje ostanke svojega premoženja.

Za to simbolično nadomestilo, predvideno v tem zakonu predstavlja dejanje poznega, a nujnega priznanja zgodovinske krivice, ki je tem skupinam bila storjena ne le med vojno, temveč tudi zaradi povojnega molka, prezrtosti in institucionalne zanemarjenosti.

V nadaljevanju zakonodajnega postopka je bilo pri pripravi dopolnitve zakona upoštevano mnenje Zakonodajno-pravne službe. Ta je opozorila na določene jezikovne nejasnosti in strukturne pomanjkljivosti besedila ter izpostavila odločbo Ustavnega sodišča, v kateri je sodišče zapisalo, citiram: "Iz Ustave ne izhaja, da bi bilo treba pojem žrtve vojnega nasilja omejiti samo na tiste civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom oboroženih sil okupatorja. Zato ni v skladu z Ustavo, da je zakonodajalec iz kroga civilnih žrtev vojnega nasilja izključil vse tiste osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom oboroženih sil druge strani v spopadu."(?) Ob upoštevanju navedene odločbe, ki se sicer nanaša na nasilna dejanja in prisilne ukrepe, izhaja tudi, da povzročena premoženjska vojna škoda ne more predstavljati okoliščin, ki bi opravičevala izključitev tistih oseb, katerim škoda ni bila povzročena zaradi delovanja okupatorjev in njegovih sodelavcev.

Na podlagi te odločitve so bili sprejeti koalicijski amandmaji s katerimi je bila zakonska dikcija ustrezno dopolnjena. Omejitev, po kateri bi se povzročena škoda priznavala zgolj, če jo je povzročil okupator in njegovi sodelavci, je bila odpravljena. S tem se dodatno krepi pravičnost zakona, saj se priznava škoda ne glede na to, katera stran v vojnem spopadu jo je povzročila.

Toliko za enkrat, nadalje pa potem v razpravi. Hvala.