Aha, deluje. Hvala lepa.

Torej naj na začetku povem, da je naša matična komisija temeljito obravnavala predlog in pripombe številnih deležnikov v diskusiji in podprla predlog zakona. Ob tem pa seveda, kot je v navadi, opozorila kar na lepo število vprašanj in dilem, ki so povezane z rešitvami v predlaganem zakonu in bi jih bilo potrebno tako ali drugače v prihodnosti tudi urediti, tiste, ki ne takoj, pač s spremembo področnih, področnih zakonov.

Zdaj, predlagatelj je to rešitev predstavil kot, kot enovito, se pravi, da se, da se rešuje, rešuje vprašanja za funkcionarje vseh vrst, poklicne, nepoklicne, pa tudi na različnih nivojih. Hkrati pa je, kot je bilo tudi s strani Zakonodajno-pravne službe opozorjeno, pustil, da so specifične rešitve urejene v področnih zakonih in to je ena od zadev, s katero se boste morali kot zakonodajalec tudi soočiti na več področjih in tudi posebej na področjih, na tistem področju, ki ureja delovanje Državnega, Državnega sveta.

Primerna se nam zdi ta ureditev, ki ureja pravice po prenehanju funkcij in omogoča pač ta mesec dni, da se preveri pač možnost, kako, kako nadaljevati kariero, ali so zaposlitvene možnosti na starem delovnem mestu ali jih ni in tako naprej in na to vezane te pravice do nadomestila, s tem, da je popolnoma jasno, da zakon ne more v celoti zagotoviti, da se vsakdo lahko vrne na tisto mesto, kjer je prej deloval oziroma služboval, posebej še ne v tistih primerih, ko je recimo na primer poslanec bil ravnatelj neke šole in je imel mandat in dejansko se k delodajalcu lahko vrne sicer v šolo, ne pa, ne pa na mesto ravnatelja, saj bo to sicer povzročilo verjetno kar veliko, veliko težav. Z vidika Državnega sveta je korektno to, da se dopušča, da vsak organ in s tem tudi Državni svet sam najde način, kako definira te obveznosti, ker gre za kolektivni organ in v tem primeru recimo pri nas lahko komisija, ki se ukvarja z mandati in temi vprašanji, razrešuje tudi, tudi ta vprašanja. Ni pa dobro, da ostaja še vedno odprto, odprto, ostajajo še vedno odprta vprašanja poklicnega opravljanja funkcije predsednika ali pa potencialno predsednice Državnega sveta, saj je v tem trenutku to razrešeno na način, da je v te spore poseglo Ustavno sodišče dvakrat in pravzaprav z neko dopolnilno odločbo uveljavilo način kako, kako se, se izvaja ta poklicna funkcija. To ne odvezuje ne predlagatelja ne zakonodajalca od tega, da to tudi zakonsko reši v tem zakonu ali pa v enem od prihodnjih zakonov.

Precej razprave je bilo posvečeno predlogu Skupnosti občin, da se izenačijo, da poenostavim, pravice županov in poslancev. Jaz to ne bi na široko razlagal, ker je tu tudi, bom rekel, kvalificirana oseba, ki vam to lahko natančno razloži. Mi smo bili si povsem enotni, da je ne glede na razlike v funkcijah potrebno poskrbeti in iti nasproti, nasproti predlagateljem in zagotoviti izenačitev teh pogojev, v kolikor je to možno, saj bi to pravzaprav ne odpravilo samo neenakost, ampak v veliki meri tudi pripomoglo k temu, da bi se za te funkcije potegovali, bom rekel kvalitetni kandidati in kandidatke, da ne naštevam naprej.

Precej razprave je bilo tudi o predlogu KPK, ki je imel tam pač tri precej zanimive določbe, ki mogoče vse ne sodijo v ta zakon. so pa tudi potrebne, potrebne ureditve. In tudi tu ne bom pač kradel časa in prostora, prostora predlagateljici.

Kar se tiče te rešitve, da se, da se zagotavlja pravna pomoč tudi funkcionarjem za tiste stvari, za tiste odločitve, ki so povezane z njihovim delom, bi opozoril, da tu funkcionarji še vedno niso izenačeni z uradniki. Uradniki uživajo večjo stopnjo zaščite, ni povsem jasno, zakaj, ker jim bi tudi to kazalo premisliti in eventualno spremeniti. In mislim, da je tudi rešitev taka, da v kolikor pač državno pravobranilstvo ali pa različne, različni odvetniki različnih organov, ne bi uspeli v obrambi funkcionarja, ta še vedno nosi te materialne posledice, tako da s tega vidika je ta, bom rekel, zaščita vprašljiva, na kratko pa poljubno, poljubno rečeno.

Nadalje je, da so neki specifični problemi, ki niso tako nepomembni, povezani za ta nadomestila, ki jih za opravljanje nepoklicne funkcije prejemajo državni svetniki. Tu se pač prejema neke, neke sejnine in pač potne stroške in tako naprej. Vse to pa potem se obravnava kot dohodek, kar je lahko, mislim, kar je v bistvu sporno, ker to potem pomeni, da gre v dohodnino. In tudi tu bi predlagatelji zakona lahko, ne glede na to, da se sklicujejo, češ da je to materija drugih zakonov, našli rešitev, ker gre za nek specifičen problem. In dvomim, da se bo Ministrstvo za finance ukvarjalo z vsako sejnino posebej in iskalo, iskalo rešitve. To so pač neke pravice, ki pripadajo funkcionarjem in po našem mnenju sodijo v materijo tega zakona. In tudi pojavlja se specifičen, zaenkrat še ni tega veliko, da ni teh primerov veliko, da delodajalci v določenih primerih niso pripravljeni kriti nadomestila za opravljanje dela državnih svetnikov. To pomeni, da ne glede na to, da pač oni opravljajo neko javno delo, morajo za to včasih vzeti dopust in tako naprej. In s tega vidika je tudi treba videti, ali lahko v prihodnje taka nadomestila zagotavlja Državni svet. Zaenkrat te podlage ni ali kdo drug. In to so težave, ki jih mogoče takrat, ko smo pred več kot 30 leti ta zakon sprejemali, smo o njih pač nismo razmišljali, ker je bil entuziazem, bom rekel, na neki drugi ravni, kot je v današnjem času. Tako da, to so te stvari, ki so se odprle. In v kolikor jih lahko razrešite v tem postopku, se, bom rekel, globoko priporočamo. Priporočamo tudi, da razrešite te res ponavljajoče se želje županov, da se tudi njihov status primerno uredi. Mogoče je v tem trenutku to za Slovenijo vezano na ta zakon najbolj pereč problem. Hvala lepa.