Hvala.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju opozorila, da predlog zakona vsebuje nejasne določbe v nasprotju z načelom določnosti, ki je eno temeljnih načel pravne države. Nejasna zakonska ureditev omogoča, da pravne praznine in pomenske nedoločnosti zapolnjuje izvršilna veja oblasti, kar lahko privede do kršitev načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave in načela legalitete iz 120. člena Ustave, ki zahteva, da je delovanje izvršilne oblasti vezano na zakon in Ustavo.

Predlog zakona prav tako v več členih bistveno odstopa od sistemske ureditve v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Ti odstopi niso ustrezno pojasnjeni, kar otežuje njihovo analizo z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako ter tretjim odstavkom 15. člena Ustave, ki določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, če predlagani odstop predstavlja tak poseg, po ustaljeni ustavno sodni presoji, je poseg v človekovo pravico in temeljno svoboščino ustavno dopusten, če je skladen s splošnim načelom sorazmernosti, ki je sestavljen iz testa legitimnosti in testa sorazmernosti, v okviru katerega se presoja še primernost, nujnost ter sorazmernost v ožjem smislu.

Predlagani amandmaji poslanskih skupin koalicije deloma naslavljajo pripombe iz mnenja Zakonodajno-pravne službe, vendar nekatere ključne vsebinske pomisleke puščajo odprte ali jih celo poglabljajo. Zato se bom v nadaljevanju predstavitve mnenja osredotočila nanje.

Uvodoma Zakonodajno-pravna služba opozarja, da definicija psihoterapije v 3. členu predloga zakona ni dovolj natančna, kar povzroča nejasnosti pri določanju kompetenc med psihoterapevtom, kliničnim psihologom in psihiatrom. Tako na primer ni mogoče na podlagi besedila zakona ugotoviti, kako se razlikujeta psihoterapija, ki jo opravlja klinični psiholog, in tista, ki jo izvaja psihoterapevt, ali oba lahko obravnavata tudi kompleksnejše primere oziroma resne duševne bolezni ali pa resne duševne bolezni lahko obravnavajo le klinični psihologi in podobno. 5. člen ne določa meril za določanje dovoljenih psihoterapevtskih pristopov, s čimer ministru podeljuje zelo široko diskrecijsko pravico pri odločanju, katere pristope bo priznal in katere ne. Iz obrazložitve izhaja, da bo minister lahko dovolil tudi pristope, ki niso zajeti v posameznih kliničnih smernicah, z utemeljitvijo, da to ne pomeni nujno njihove neučinkovitosti. Zakonodajno-pravna služba opozarja, da lahko, prav nasprotno, odsotnost določenih psihoterapevtskih pristopov v kliničnih smernicah, pomeni njihovo neučinkovitost ali še nezadostno raziskanost. Ker bi takšna ureditev lahko privedla do uporabe znanstveno ne podprtih ali celo škodljivih metod, bi jo bilo treba temeljito preučiti z vidika 57. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja preizkušanje še nepreverjenih metod.

Drugi odstavek 9. člena predloga zakona predstavlja odstop od 56. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja pravico zdravstvenega delavca do ugovora vesti. Na podlagi vloženega amandmaja k členu bo psihoterapevt lahko zavrnil uporabnika, zaradi strokovnih zadržkov. Iz obrazložitve predloga amandmaja izhaja, da čustveni odzivi psihoterapevta lahko predstavljajo tveganje, da bo obravnava škodljiva ali celo nevarna za uporabnika. Ker predlagana vsebina določbe omogoča psihoterapevtu zavrnitev obravnave posamezniku, zaradi osebnih okoliščin, kot so na primer spolna usmerjenost, bi lahko predstavljala poseg v prepoved diskriminacije po prvem odstavku 14. člena Ustave, zato bi bilo treba predlog člena utemeljiti z uporabo testa sorazmernosti. V zvezi z 10. in 11. členom predloga zakona Zakonodajno-pravna služba poudarja, da morajo biti pogoji za strokovno usposobljenost, določeni v obeh členih, primerljivi, saj lahko isti poklic opravljajo le osebe z enako strokovno usposobljenostjo. Če temu ni tako, se osebam, ki morajo po eni od predvidenih poklicnih poti pridobiti obsežnejše znanje za opravljanje istega poklica brez ustrezne utemeljitve nalagajo nepotrebne omejitve pri opravljanju poklica, kar bi lahko predstavljalo poseg v pravico do dela iz 49. člena ustave v nasprotju z načelom sorazmernosti. V obrazložitvi amandmaja k 10. členu, kjer določa, da mora imeti oseba, ki želi pridobiti strokovno usposobljenost psihoterapevta izobrazbo iz humanistične, psihološke, pedagoške, socialne ali zdravstvene smeri. Vlagatelj navaja, da je le predhodna sorodna izobrazba, nadgrajena z obveznimi vsebinami s področja psihoterapije, lahko primerljiva s formalnim izobraževanjem, določenim v 11. členu, vendar te trditve ne obrazloži. Zato Zakonodajno-pravna služba vztraja, da je treba 10. in 11. člen dodatno natančno pojasniti, tako da bo jasno razvidno oziroma bo mogoče preizkusiti, ali je strokovna usposobljenost oseb za poklic psihoterapevta po obeh členih primerljiva. Predlagani amandma k 26. členu dodatno širi izjemo, da se psihoterapevtska dejavnost lahko izvaja tudi v institucijah javnega sektorja zunaj zdravstvenega sistema. Pri tem se predlagatelj sklicuje na Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki določa, kdo lahko izvaja zdravstveno dejavnost, kar pa ne pojasnjuje odstopa od sistemske ureditve, niti ne odgovarja na vprašanje, zakaj bi narava delovanja teh institucij utemeljevala izvajanje psihoterapevtske dejavnosti izven zdravstvenega sistema. Hkrati Zakonodajno-pravna služba opozarja, da je v obrazložitvi predlaganega amandmaja napačno navedeno, da ta sledi mnenju Zakonodajno-pravne službe, ki nasprotno ves čas poudarja potrebo po dodatni utemeljitvi predlagane ureditve. V zvezi s 34. členom Zakonodajno-pravna služba opozarja, da ta ni skladen z namenom prehodnih določb, ki urejajo vprašanje prehoda iz ene pravne ureditve v drugo, ker se s predlogom zakona določajo pogoji za samostojno opravljanje poklica psihoterapev bi moral predlog zakona v prehodnih določbah določiti način, s katerim bodo osebe, ki že izvajajo psihoterapijo, dokazale, da izpolnjujejo pogoje, primerljive tistim iz 10. in 11. člena tega zakona. Na primer s potrdili iz različnih izobraževanj, opravljenimi psihoterapevtskimi obravnavami in podobno. Ter določiti obdobje v katerem bi osebe, ki že izvajajo psihoterapijo, te pogoje morale izpolniti. Ni pa pravilno, da se v prehodnih ureditvah za tiste, ki že izvajajo psihoterapevtsko obravnavo, določi popolnoma drugačna ureditev za pridobitev poklicne kvalifikacije od tistih, ki jo bodo pridobili po predlogu zakona ter določijo tudi drugačne zahteve glede zahtevane izobrazbe. Tudi sicer je predlog člena, ki določa v šestem odstavku, da mora ministrstvo pri presoji priznanja poklicne kvalifikacije upoštevati celotni strokovni profil posameznika v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, ker je pomensko preširok. Uporaba izvedenca, ki ga predvideva vloženi amandma, v takšnem primeru tudi ni primerna, saj izvedenec lahko preverja le izpolnjevanje vnaprej določenih, jasno opredeljenih pogojev. Če pa ti pogoji niso vsebovani v predpisu oziroma so določeni preohlapno, potem tudi izvedensko mnenje nima ustrezne pravne podlage, na katerega bi se oprlo. Predlog zakona na več mestih uporablja tudi dikcija, da se bodo podrobnejši pogoji in postopek urejali v podzakonskih aktih, kar je po mnenju Zakonodajno-pravne službe v nasprotju z načelom legalitete in načelom delitve oblasti, saj se očitno zakonska tematika prepušča izvršilni veji oblasti. Hvala.