Hvala.

Zdaj, tudi jaz moram v bistvu predvsem ponoviti, no, kar je varuh že večkrat povedal ob podobnih priložnostih. Seveda, v prvi vrsti velja, da varuh nima pristojnosti do fizičnih oseb, ampak vseeno, seveda, v taki situaciji, kot je bila tudi ta nedavna s fizičnim napadom na ribniškega župana, naj ponovim naše stališče, da seveda obsojamo vse oblike nasilja in da je treba imeti do nasilja tudi ničelno toleranco. Jasno je tudi seveda, da varuh ni organ, ki bi lahko preprečeval ali pa preganjal napade na premoženje in ali ljudi, velja pa seveda v tej zvezi spomniti zlasti na pravico iz 34. člena Ustave in pa, bom rekel, pozitivne obveznosti, ki so države, pozitivne obveznosti države, ki so nanjo vezane.

V tej zvezi je bilo prepoznati oziroma razbrati iz medijev, da je policija že reagirala, da je bila napadalcem tudi že odvzeta prostost in da so, če razpolagamo z najbolj znanimi informacijami, po sklepu sodišča zdaj tudi že v priporu oziroma v hišnem priporu. Torej, vsaj v tem okviru oziroma do te točke je videti, da je država v tem konkretnem primeru te svoje pozitivne obveznosti, ki jim jih, ki jo nalaga Ustava, tudi izpolnila. Sicer pa na malo bolj, bom rekel, splošni ravni samo še ob tej priložnosti tudi ponovim stališče, ki ga ponavljamo že približno deset let, se pravi v času različnih vlad. In sicer, da seveda, kot je bilo tudi pravzaprav prej že rečeno, zagotavljanje posebnega varstva romski skupnosti oziroma njenim pripadnikom ne gre enačiti z varstvom pred odgovornostjo za protipravno ravnanje. Običajne navade romske skupnosti pač ne opravičujejo nezakonitih ravnanj. In v bistvu te posebne pravice, ki jih 65. člen daje romski skupnosti se v ničemer ne nanašajo na opustitev odkrivanja ali pregona njihovih kaznivih dejanj oziroma prekrškov. Z drugimi besedami, tudi na kazensko pravnem področju moramo biti vsi enaki pred zakonom.

Hvala.