Hvala za besedo, gospa podpredsednica.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. Pripravili smo pisno mnenje, ki ste ga prejeli danes. Uvodoma bi rada poudarila, da smo glede na časovnico imeli zelo malo časa za pripravo mnenja, še manj pa za usklajevanje in pregled amandmajev, praktično vsega nekaj ur.

V mnenju smo izpostavili dve splošni pripombi in sicer prvič, da je z vidika pravne varnosti sporno, da se v prehodnih določbah dopolnjuje Zakon o delovnih razmerjih, ker ta dopolnitev ni uskladitvene narave. Še bolj pa je s tega vidika sporno, da sta v prehodnih določbah določena dva odstopa, in sicer odstop od Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in odstop od prehodnih določb novele C Zakona o uravnoteženju javnih financ. Na ta način, ki se čedalje bolj uveljavlja v praksi, pravni red postaja povsem nepregleden. In drugič, da so nekatere predlagane določbe vsebinsko povezane z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je v zakonodajnem postopku. Pri čemer je treba poudariti, da je v razmerju do tega zakona Zakon o pokojninskem zavarovanju nosilni matični zakon. Zato bi bilo treba zagotoviti najmanj njuno sočasno uveljavitev. V nasprotnem primeru, če na primer novela ZPIZ-a ne bo uveljavljena, bo treba nemudoma pristopiti tudi k noveli zakona o urejanju trga dela.

Zdaj, pripomba k posameznim členom, smo opozorili na spornost posameznih določb z vidika pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Poleg tega pa tudi na spornost prehodne določbe iz 67. člena predloga zakona, in sicer v delu, ki določa, da mora delodajalec, ki je ob uveljavitvi tega zakona že ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti, v določenem roku izkazati tudi pogoj novega, tudi izpolnjevanje pogoja novega, novega pogoja nekaznovanosti, čeprav ta pravna posledica obsodbe, to je izguba dovoljenja ob storitvi kaznivega dejanja, ni bila predpisana. To je v nasprotju z načelom zakonitosti iz kazenskega prava iz 28. člena Ustave.

Zdaj, veliko pripomb smo dali k poglavju, ki ureja postopek izbora delodajalcev, ki bodo vključeni v programe aktivne politike zaposlovanja. In sicer zlasti z vidika upoštevanja temeljnih pravil procesnega normiranja. Ostale pripombe k posameznim členom pa so se nanašale predvsem na jasnost ureditve in na njeno notranjo skladnost.

Zdaj, dopolnila bi še pripombo k sedmemu odstavku 62. člena predloga zakona, ki zavezuje vlado k seznanitvi socialnih partnerjev z analizo ukrepa iz novega 67.a člena Zakona o delovnih razmerjih, to je ta krajši delovni čas, in da z njimi, s socialnimi partnerji opravi razprava o primernosti ukrepa. V zvezi s tem ugotavljamo, da gre za programsko določbo, ki ne sodi v zakon.

Zdaj, glede amandmajev se ne morem opredeliti, ker jih pač ni. Lahko pa rečem, da smo po pregledu osnutkov amandmajev, ki smo jih prejeli z včeraj na danes, ugotovili, da pretežno sledijo našim pripombam. s strani ministrstva pa smo dobili tudi nekatera pisna pojasnila glede pripomb, ki niso bila upoštevana.

Na koncu bi se opredelila še do amandmaja Poslanske skupine SD k 29. členu. Ta je vložen. Z njim se ohranja veljavna ureditev, ki za čezmejne delavce migrante določa izjemo od maksimalne višine denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zakonodajno-pravna služba je že v mnenju k noveli F iz leta 2021, s katero je bila ta izjema uvedena, opozorila, da se glede te določbe postavlja vprašanje skladnosti s pravom EU, ker odstopa od določb tretjega odstavka 11. člena v povezavi s točko a petega odstavka 65. člena Uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti, torej uredbe ki se neposredno uporablja. Da se poleg tega zastavlja vprašanje skladnosti te določbe z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj morajo biti v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo, ki se je razvila na podlagi tega člena Ustave, za različno obravnavanje brezposelnih oseb izkazani razumni in stvarni razlogi. Na koncu smo opozorili še na eno odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2013, to je odločba številka U-1 147/12, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da so čezmejni delavci migranti v bistveno enakih položajih kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine, ki delajo v Sloveniji. Zato je ugotovilo neskladnost posebne davčne olajšave z načelom enakosti pred zakonom, ker Državni zbor ni izkazal razumnih in stvarnih razlogov za privilegiran davčni položaj čezmejnih delavcev migrantov. Podobno tudi Ustavno sodišče v odločbi, novejši iz leta 2023, to je odločba številka U-1 196/19, s katero je odločilo, sklicujoč se tudi na prej omenjeno odločbo, da posamezne določbe Zakona o dohodnini niso v neskladju z Ustavo, ker predlagatelji, to je bila skupina poslancev, niso izkazali neenake obravnave čezmejnih delavcev migrantov in delavcev, ki delajo v Sloveniji pri slovenskem delodajalcu.

Hvala.