Hvala lepa za besedo.
Zakonodajno-pravna služba je v svojem pisnem mnenju v splošnih pripombah opozorila, da predlog zakona neustrezno posega v dva druga zakona, in sicer Zakon o upravnih taksah ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. To je tudi v nasprotju z načeli iz nomotehničnih smernic, ki določajo, da se zakon praviloma spreminja, torej novelira z istovrstnim zakonom. Čeprav je v izjemnih primerih dovoljeno poseganje v drug zakon, mora biti to ustrezno normativno urejeno. Take izjeme morajo biti strogo omejene na uskladitvene tehnične primere, česar v tem primeru ni mogoče utemeljiti - za spremembe teh dveh zakonov bi morali biti pripravljeni ločeni noveli. Prav tako predlog zakona posredno spreminja tudi tri druge sistemske zakone, z amandmaji pa še enega, in sicer Zakon o socialnem varstvu, in sicer z besedilom, da se določene rešitve uporabljajo oziroma veljajo, dokler ne bodo ti zakoni ustrezno urejeni, se pravi do ustrezne ureditve, ureditve v sistemskem zakonu. To pomeni časovno neopredeljeno veljavnost brez jasnega pravnega okvira, kdaj bo ustrezna ureditev v teh zakonih dejansko uveljavljena, z vidika zakonodajne tehnike in pravne varnosti pa to pomeni nepreglednost, pravno negotovost in ogrožanje pravne varnosti, kar so vse tudi elementi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Tudi zanje bi bilo treba pripraviti posebne novele. V splošnih pripombah je ZPS še posebej opozorila, da predlog zakona ni ustrezno pripravljen, ker so določbe, ki v predlogu ostajajo nespremenjene, ponovno zapisane v celoti, čeprav jih je zakonodajalec že sprejel in veljajo. Tak pristop zmanjšuje preglednost predloga, otežuje normativno presojo sprememb in ni v skladu z načeli nomotehnike, ki zahtevajo, da se spreminja le tisto, kar je nujno potrebno. V pisnem mnenju je ZPS tudi opozorila, da se zaradi novih 34.c in 34.č člena in zaradi spremenjenega, in da bi, in zaradi spremenjenega 12. člena potrebno spremeniti tudi 10. in 88. člen zakona, vendar v tem zakonodajnem postopku tega ni mogoče narediti, ker 10. in 88. člen zakona nista spremenjena ali dopolnjena s tem predlogom zakona v skladu s poslovniško določbo iz prvega odstavka 132. člena.
ZPS bi še opozorila, da so se tako zakon in prva novela kot tudi ta druga novela sprejemali po nujnem postopku. Predlog zakona vsebuje 71 členov, tako da takšna novela že zaradi svoje obsežnosti zahteva ustrezen čas, da se lahko zakon obravnava v zakonodajnem postopku, še posebej glede na tematiko, ki zahteva jasno in določno ureditev, saj ureja pravice iz dolgotrajne oskrbe in je zato nujno, da je razumljiv tudi povprečnemu uporabniku, ki mora iz zakona razbrati svoj pravni položaj.
Glede vloženih amandmajev, ki so bili poslani v pregled zakonodajnopravni službi včeraj zvečer in so bili zvečer tudi pregledani s strani Zakonodajno-pravne službe in sekretarke tega odbora in so bili pravkar vloženi, je pa treba opozoriti, da je treba pregledati ali so pripravljeni vsi, tako da jih je mogoče umestiti v predlog zakona in izdelati dopolnjen predlog. Po vsebini pa lahko glede na čas, ki ga je imela ZPS na razpolago, ugotovim, da so nekatere pripombe iz mnenja ZPS res upoštevane. Izmed neupoštevanih pa bi izpostavila naslednje. Glede dopolnjevanja pogoja za pridobitev pravic do dolgotrajne oskrbe, ki se nanaša na dostavek, da naj bi zavarovana oseba na naslovu stalnega ali začasnega prebivališča tudi dejansko prebivala, ostaja pomislek, da je dejansko prebivanje po Zakonu o prijavi prebivališča vgrajeno v naslov stalnega prebivališča, ugotavljanje resničnosti te prijave pa je predmet Zakona o prijavi prebivališča, ne pa tega zakona.
Glede podaljšanja roka za usposabljanje za oskrbovance družinskega člana. Ostaja pripomba, da je treba to pojasniti z vidika kakovosti in varnosti dolgotrajne oskrbe, saj je rok podaljšan iz treh mesecev na eno leto.
Glede 36. člena predloga zakona, ki spreminja 56. člen zakona. Zaradi notranje usklajenosti zakona je treba spremeniti tudi četrto alinejo drugega odstavka tega člena in jo uskladiti s spremembo 4. alineje četrtega odstavka 54. člena zakona.
Glede potrdila o tem, da je oseba živa, ker bi se lahko brez odstopa od načela proste presoje dokazov po Zakonu o splošnem upravnem postopku zagotovilo oziroma ugotovilo, da je oseba živa. In sicer z ustrezno izjavo, in ker se tudi s potrdilom o tem ne prepreči v celoti neupravičeno plačilo denarnih prejemkov zaradi smrti uporabnika.
Glede 47. člena predloga zakona, ki spreminja 98. člen ostaja pripomba glede dopolnitve drugega odstavka, da je treba upoštevati, da se povezujejo zbirke podatkov, ne pa samo en podatek iz zbirke z drugo zbirko.
Glede 54. člena zakona, ki spreminja 131. člen zakona, ostaja pripomba glede tega, da mora dosedanji oskrbovanec doma za starejše ne le soglašati s tem, da preide v sistem dolgotrajne oskrbe, ampak tudi skleniti osebni načrt, kar je v neskladju z nespremenjenim devetim odstavkom stoenaintridesetega člena, po katerem začne pravica do dolgotrajne oskrbe veljati ne glede na obveznost sklenitve osebnega načrta. V celoti ostajajo neodgovorjene tudi vse pripombe glede načela legalitete. Tukaj bi izpostavila neopredeljene storitve koordinatorja dolgotrajne oskrbe v spremenjenem 14. členu zakona. Sicer pa se z amandmaji ne odpravlja samo pripomb iz mnenja Zakonodajno-pravne službe, ampak tudi pripombe drugih, zlasti z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vendar iz obrazložitve amandmajev to ni razvidno.
Glede amandmajev koalicijskih poslanskih skupin, kolikor sem uspela pregledati imam še naslednje pripombe, in sicer glede amandmaja k 24. členu in sicer v člen, ki ureja pritožbeni postopek se dodaja določba, da se za izdajo odločbe o pritožbenem postopku smiselno uporabljajo določbe 36. do 38. člena zakona, ta določba ni jasna. Iz obrazložitve izhaja, da gre za uporabo načina vročanja, Zato je treba nedvoumno določiti, katere določbe 36. do 38. člena se uporabljajo.
Glede amandmaja k 25. členu. V novem desetem odstavku 42. člena je treba določiti, da se v osebnem načrtu vedno določi, od kdaj se začnejo koristiti pravice. Posebej je treba preveriti amandma k 43. členu, ker sedaj ni izvedljiv. Treba bi bilo črtati prvo alinejo, če se ne želi spremeniti cela 1. točka prvega odstavka 80. člena zakona.
Glede amandmaja k 51. členu, ki spreminja stopetindvajseti člen zakona, torej prehodno določbo zakona je treba to besedilo oblikovati kot prehodno določbo predloga zakona, saj se bo financiranje zagotavljalo od uveljavitve predloga zakona, ne pa od uveljavitve osnovnega Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je začel veljati že v letu 2023.
Glede amandmaja k 54. členu. V novem desetem odstavku se je treba sklicevati na nove člene, ne na prehodne določbe 70.d in 70.e člena tega zakona. Podlaga za izdajo akta, ki ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izda na podlagi spremenjenega 46. člena zakona je določena z dvema amandmajema in sicer z amandmajem k 63. in z amandmajem k 57. členu zakona in se podvaja.
Amandma k 67. členu ne odpravlja pripombe ZPS, poleg tega pa tudi ni jasen, ker se besedilo, ki se nadomešča v prvem odstavku pojavi dvakrat.
Zlasti 70.b člen in s katerimi se sredstva namesto iz državnega proračuna zagotavljajo iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pa ZPS opozarja, da se prispevki začnejo pobirati 1. julija 2025, vendar s temi prispevki ne razpolaga ministrstvo, ampak Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je izvajalec in nosilec zavarovanja. Poleg tega je treba opozoriti na drugi odstavek 49. člena zakona, po katerem ZZZS kot izvajalec je nosilec zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, sredstva, s katerimi se financirajo pravice do dolgotrajne oskrbe, med njimi so na prvem mestu prispevki obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, porabljajo izključno za namene določene s tem zakonom. S tem je mišljeno, da se jih uporablja za financiranje pravic do dolgotrajne oskrbe. Dodatek za pomoč in postrežbo pa po tretjem odstavku 11. člena ni pravica iz dolgotrajne oskrbe, ampak je primerljiva storitev, kar pomeni, da se s pravicami do dolgotrajne oskrbe izključuje. Zaradi tega ni mogoče po oceni ZPS iz prispevkov iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo namenjati sredstev za dodatek za pomoč in postrežbo, ker ta ni pravica iz dolgotrajne oskrbe.
Poleg tega ZPS še opozarja, da je v 53. členu predloga zakona, ki spreminja drugi odstavek 128. člena zakona, določeno, da je ne glede na drugi in šesti odstavek 33. člena tega zakona znesek sofinanciranja e-oskrbe 1 evro dnevno. V drugem odstavku novega 70.c člena pa je določeno, da je uporabnik storitev e-oskrbe na daljavo upravičen le do mesečnega sofinanciranja storitev e-oskrbe v višini, kot jo določa prvi odstavek drugega odstavka spremenjenega 33. člena zakona. To pa pomeni, da je treba te določbe uskladiti. Hvala.