Hvala za besedo predsednik, spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki Vlade in obrambnega sistema Slovenske vojske in seveda tudi širša javnost. Za en tak zelo hiter povzetek mi dovolite za zaključek.

Pred nami je dokument, ki naslavlja temeljno vprašanje, in sicer kako mislimo kot družba v prihodnjih 15. letih zagotavljati svojo varnost, neodvisnost, pripravljenost in pa v nekem širšem kontekstu tudi odpornost in ta razprava ne sme biti ozkopolitična, saj gre za strateško usmeritev in odločitve, ki zadevajo vse nas, tako mlade, stare civilne vojaške strukture, celo Slovenijo, vse regije in pa vse podsisteme družbe. Naj že kar takoj na začetku povem, seveda, sam jasno predlog resolucije podpiram, podpiram jo tudi z zavestjo in odgovornostjo, da je treba tu govoriti premišljeno in vključujoče, in da z nekim pogledom in razpravo. Dejstev, ki so na mizi ne idealiziramo.

Resolucija je stvaren, temeljit in zelo osredotočen dokument, ki jasno govori in naslavlja tako, kaj lahko kot država storimo bolje in pravičneje, predvsem v kontekstu na odziv oziroma kot odziv v kontekstu problematike, trenutnih razmer v svetu in tudi v naši bližnji okolici. Ne pretiravam, če rečem, da živimo v najzahtevnejšem varnostnem času po drugi svetovni vojni, in ne samo zaradi konflikta na vzhodu Evrope, ki ni le lokalno omejen, ampak je praktično simptom razpada svetovnega reda, ki je do sedaj temeljil na nekih pravilih, pogodbah, diplomaciji. Poleg tega imamo še razmere na Bližnjem vzhodu, migracijske pritiske hibridne in kibernetske grožnje, v zadnjem letu spremembe v čezatlantskih odnosih, zadela nas je energetska kriza, še vedno imamo energetsko negotovost in pa vseprisotno in vedno prisotno in vedno hujšo podnebno negotovost in podnebno krizo. In zato pri tem dokumentu in pri naših razpravah ne gre zgolj za vojaške premike na kartah, gre za vprašanje, ali je Evropa in posledično seveda tudi Slovenija, še sposobna in kako sposobna samostojno skrbeti za svojo varnost, brez nekega do sedaj mogoče prevečkrat slepega zanašanja na zunanje partnerje ali partnerja. In če želimo biti odgovorna, suverena, verodostojna članica mednarodne skupnosti, se moramo jasno situaciji, ki trenutno vlada, prilagajati. Resolucija opremljanju Slovenske vojske do leta 2040 tukaj igra eno izmed temeljnih vlog.

Kot je že bilo v uvodni predstavitvi predstavljeno, povedano, ne gre samo ali pa v celoti za vojaški dokument in pogosto tudi slišimo kakšne trditve in predstave, da gre za načrt militarizacije, da gre za orožje, uniforme, bunkerje, ampak, če podrobno in pozorno preberemo dokument, lahko iz tega povzamemo, da gre za nek celostni načrt razvoja varnostno obrambnega sistema, za krepitev odpornosti države kot celote, za odzivanje na vse vrste kriz, tako geopolitične, vojaške, kot kibernetske, v zadnjem času zdravstvene, ki nas je tudi nedolgo nazaj pestila in še enkrat poudarjam, te vseprisotne in vse hujše naravne. Da gre za resolucijo o gradnji infrastrukture, ki bo služila tudi civilnemu sektorju, da gre za integracijo civilne zaščite, za vključevanje lokalnih skupnosti in pa nacionalnih struktur v en širok sistem odpornosti. Predvsem pa gre za povezovanje varnosti z razvojem, ki mora iti naprej in tako tudi moramo delovati, da bodo obrambna vlaganja spodbudila na eni strani domače podjetništvo, inovacije, spodbujala in omogočila zaposlovanje, ohranjala in razvijala znanje.

Samo da na hitro ošvrknem ključne številke in te cilje resolucije do leta 2040, cilj 2 odstotka BDP, ki je mednarodno v zavezništvu zastavljen, do konca letošnjega leta in potem z nadaljnjim povečevanjem na 3 odstotke do leta 2030, obsega vse to, kar sem v uvodnih točkah naštel, poleg samih odstotkov in pod narekovaji stroškov, pa tudi ustanovitev sistema obvezne rezerve Slovenske vojske, vzpostavitev ravno teh zmogljivosti dvojne rabe, torej vojaško civilnih objektov, bolnišnične infrastrukture, posodabljanj oziroma nakupe helikopter skladišč, posodobitve in izgradnja varnosti it omrežja, krepitev same domače obrambne industrije. Pri bolnišnicah bi še heliporte mogoče izpostavil na, mislim da, sedmih slovenskih bolnišnicah za obravnavo ranjencev v kriznih razmerah kot vključujoče za pristanke ob nujnih reševanjih. In pa ponovna uvedba enega sistema teritorialne obrambe na prostovoljni osnovi za zaščito tistih res ključnih objektov, infrastrukture in pa podporo v logistiki, kar se največkrat potrebuje in največkrat izkaže za ravno tisto, kar je, kar je prebojni, prebojni moment in kjer, bom zelo neposredno povedal, lahko zmagaš. In te številke o katerih, o katerih tu piše, o katerih se pogovarjamo, niso neka fiksna obremenitev, ampak je okvir za to, kako Slovenija postane pripravljena, kako je lahko odzivna in kako je naša skupna prihodnost varna, ne glede na to, kaj se dogaja v bližnji ali malo manj bližnji soseščini, širše v Evropi ali širše po svetu. Že tudi v poslanski skupini smo se zavzemali za celosten pristop k varnosti na vseh področjih, kjer obramba ni zgolj en ločen steber, ampak povezovalni element družbe, kjer vlaganja v varnost pomenijo boljši javni zdravstveni sistem, boljšo logistiko, večjo prehransko in energetsko samooskrbo, ker vsi ti gradniki na koncu sestavljajo delčke mozaika, delčke puzl, ki nam prinaša odpornost, varnost in pa možnost, bom rekel, kar razvoja v naprej. Večkrat se pojavljajo tako v družbi kot v naših debatah pomisleki ali za to imamo denar, ali bomo na račun tega manj vlagali v šole, v zdravstvo, v infrastrukturo in ali se zaradi tega oddaljujemo od varnostne in mirovne politike. Načrt za financiranje imamo. Evropski obrambni instrumenti so nacionalna odstopna klavzula Evropske unije za obrambo, evropske skupne nabave in preko tega tako tehnično kot finančno Slovenija dostop do sredstev ima, bolj ključen je pa ta naš družbeni pogled na to, ker ne gre za tekmovanje med med sektorji. Zdaj, če bomo tu zgradili, bo tu manj. Ravno v tem, ker imamo dostop do sredstev, ne manjšamo bremena, nekomu oziroma nekomu povečujemo breme, saj iz obrambnega sistema, še enkrat poudarjam, krepimo tako tudi bolnišnične zmogljivosti, civilno zaščito, transport in energetsko odpornost in na podlagi tega lahko ostajamo zavezani miru. Vedno smo in držimo se tega, da tudi vedno vnaprej bomo zagovarjali diplomacijo, mednarodno pravo in pa spoštovanje človekovih pravic, ampak svet, v katerem živimo, zahteva, da smo pripravljeni, ne glede na to, ali mi težimo k miru, se o njem pogovarjamo, ampak smo tu zato, ker smo odgovorni ta mir zaščititi, za njega delati.

Vloga Slovenije znotraj Nata je tako jasna in nekje sem enkrat zelo dober izrek slišal, da tu ne gre za Nato, ampak gre za nas. Mislim, da cela resolucija temelji na tem. Hkrati pa seveda Slovenija ohranja in krepi svojo vlogo odgovorne zaveznice, resne zaveznice države, ki spoštuje mednarodne zaveze, mednarodne dogovore, če ravno kdo drug morda tega ne počne. V naši družbi seveda mir ni samoumeven in da mora vsak prispevati k skupni obrambi in k zaščiti miru.

Za zaključek, ker sem en tak hiter pregled skozi resolucijo naredil, naj samo poudarim. Bistveno, da moja podpora, naša podpora tej resoluciji ni zgolj podpora vojski in oboroževanju, je podpora naši skupni varnosti, ki ni od nekoga ali od nekoga drugega, ampak je varnost nas vseh, pripravljenost na nas vseh in pa povezanost. Je podpora tako medicinskemu osebju na terenu kot prostovoljcem civilne zaščite, raziskovalcem na fakultetah, raziskovalnih zavodih in vojaku, ki na koncu na terenu ščiti ljudi, ne pa ideologije. Ker verjamem, da varnost ni in ne sme biti privilegij, jo postavljam na piedestal pravice in zato zaključujem misel, da država ni močna po tem, koliko ima orožja, ampak po tem, kako zna varovati svoje ljudi, in kako širok dokaz te vseobsegajoče prepletenosti je na primer odziv na naravne nesreče in katastrofe izpred dveh let, izpred treh let, ko smo jim bili kos, in tudi s tega vidika dokazali, kako zelo prepleteni so vsi stebri, vsi organi in vsi podsistemi družbe. Zato resolucijo, ki je pred nami z vso resnostjo podpiram. K temu seveda vabim tudi kolege in kolegice, saj je temeljni razvojni dokument, ki ne služi zgolj in samo vojski, ampak Sloveniji in nam vsem. Hvala.