Ja, predsednica, hvala lepa za besedo.

Glede na to, da ste dobili že obširno pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe, bi jaz mogoče predstavila samo par bistvenih poudarkov. Upravno sodišče Republike Slovenije je na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prve povedi petega odstavka 17. člena zakona o odvetništvu. Vlagateljem teče upravni spor v zadevi odmere nagrade in stroškov odvetnika kot izvajalca brezplačne pravne pomoči, ker tožnik meni, da navedena določba nesorazmerno in arbitrarno nasprotuje njegovim pravicam iz 2., 14., 22., 33., 34., 74. in 137. člena Ustave. Tožnik je v tem času že v delu tožbo umaknil. Vlagatelj je s sklepom prekinil odločanje o tožbi in na podlagi 156. člena Ustave, na podlagi 156. člena Ustave ter vložil zahtevo za oceno ustavnosti izpodbijane pravne določbe v skladu s prvim odstavkom 23. člena in prvim odstavkom 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču. Navaja, da je po uveljavitvi in pričetku uporabe Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu, to je bila novela ZOdv-G, določba petega odstavka 17. člena prenehala veljati, vendar se ta sporna določba še uporablja kot pravna podlaga sodne presoje. Zato Ustavnemu sodišču predlaga, naj se ugotovi, da je bila izpodbijana določba v neskladju z Ustavo.

Državni zbor po preučitvi zahteve za oceno ustavnosti meni, da zahteva ni utemeljena, da izpodbijana prva poved petega odstavka 17. člena ni v neskladju z Ustavo, zato Ustavnemu sodišču predlagam, da zahtevo za, zahtevo za oceno ustavnosti zavrne. Zdaj, najprej glede procesne predpostavke za vložitev zahteve za oceno ustavnosti. Skladno z drugim odstavkom 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču Ustavno sodišče zavrne pobudo, če je očitno neutemeljena ali če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ustavno sodišče je doslej že večkrat zavrnilo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane pravne določbe, ker po mnenju sodišča pobuda ni odprla pomembnih ustavnopravnih vprašanj, Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo oziroma je zavrglo že več ustavnih pritožb v zvezi z obravnavano problematiko, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.v člena Zakona o Ustavnem sodišču, saj po oceni Ustavnega sodišča ni šlo za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika, oziroma ni šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve.

Zdaj pa glede vsebinskih razlogov. Tukaj bi mogoče vseeno povedala, da je bila izpodbijana določba s sprejemom novele ZOdv-g v začetku tega mandata spremenjena tako, da zdaj po novem, po novi pač tej sprejeti ureditvi, da so odvetniki za svoje delo upravičeni do plačila v višini celotnega zneska, ki jim pripada po odvetniški tarifi, in ne več v višini samo polovičnega zneska. Po presoji Ustavnega sodišča odvetniki v delu, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči, ne opravljajo svobodne gospodarske dejavnosti, temveč opravljajo dolžnost države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev. Ustavno sodišče je zato že presodilo, da v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato je neutemeljena navedba vlagatelja, da izpodbijana določba nasprotuje pravicam tožnika iz 74. člena Ustave. V zvezi z vlagateljevim očitkom kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ko primerja položaj odvetnikov in sodnih cenilcev v plačilnem sistemu v okviru brezplačne pravne pomoči, je Vrhovno sodišče že odločilo, da so njihovi položaji v samem izhodišču neprimerljivi in da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači, zato tudi ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Njuno različno urejanje torej ne more predstavljati posega v pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Poleg tega imamo tudi že odločitve Ustavnega sodišča, ki je tudi že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi, razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v obravnavanem primeru samo še bolj očitne. Ker ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj iz drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču, je Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo tudi ustavne pobude glede skladnosti izpodbijane določbe z Ustavo. Ob tem pa ni nepomembno, da so pobudniki, odvetniki, v nekaterih izmed zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači.

Hvala lepa.