Najlepša hvala predsedujoči.

Spoštovani člani odbora, spoštovani gostje, spoštovani vabljeni!

Hvala za besedo.

Res je, Zakon o visokem šolstvu je ravno v fazi usklajevanja amandmajev, prejeli smo jih, kot tudi sami veste, s strani Zakonodajno-pravne službe. Upam oziroma želim si, da bomo nejasnosti in vse pomanjkljivosti, ki jih je Zakonodajno-pravna služba ugotovila, tudi pravočasno razrešili in bo zakon nadaljeval svojo pot na matično delovno telo in potem tudi v Državni zbor.

Mogoče zelo na kratko, zelo na kratko o zakonu. Osnovni Zakon o visokem šolstvu je star cirka 30 let, v tem času je bil spremenjen 12-krat ali celo 13-krat. Največji poseg oziroma največjo spremembo je predstavljala novela, ki je uvedla bolonjsko reformo v slovenski visokošolski sistem, nato so se spreminjala še določila o financiranju. Zadnja sprememba pa je prinesla dokončno definicijo, kaj je javna služba v visokem šolstvu in kaj je javni interes v visokem šolstvu.

Zakon, ki smo ga pripravljali je nastajal cirka dve leti, pripravljala ga je delovna skupina, sestavljena iz vseh deležnikov visokošolskega izobraževanja; tudi študentov, tudi gospodarstva, zasebnih visokošolskih zavodov, javnih visokošolskih zavodov in zakon, ki je pred vami, je kompromis oziroma najnižji, na nekaterih točkah, najnižji skupni imenovalec, ki ga je ta komisija tudi dosegla. Ni popoln. So skupine, ki so določene rešitve sprejele z mogoče stisnjenimi zobmi, ampak to je demokratični proces, to je, to je sklepanje kompromisov in nenazadnje zakon je potrebno pogledati ne samo iz vidika enega deležnika, ampak v celoti.

Na predlog smo prejeli tudi amandma poslanca italijanske narodne skupnosti in sicer zaradi navedbe, napačne navedbe vrstnega reda, vrstnega reda jezikov glede študentske izkaznice. Ta napaka, praktično je šlo za napačno tipkanje, v bistvu bolj kot ne tiskarski škrat, je z amandmajem tudi urejena. Kot najpomembnejše zakon prinaša financiranje visokega šolstva v višini 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda. Ta znesek se bo dosegel skozi leta, sčasoma s postopnim dvigom. Omogočil bo, omogoča tudi varovalke v primeru nepredvidenih, mogoče je to zelo pomembno, v primeru nepredvidenih ekonomskih razmer.

Za izpostaviti je še, da podaljšujemo obdobje sklepanja pogodb o financiranju univerz iz štiri na šest let. To pomeni za univerze tudi bistveno lažje načrtovanje razvoja v prihodnosti, ker dosedanja štiri leta smo ocenili, da je relativno kratko časovno obdobje, šest let je pa le tisto, v katerem se lahko tudi večje investicije umestijo, umestijo v posamezne proračune. Pod strogimi zakonskimi pogoji zakon tudi omogoča samo akreditacijo študijskih programov univerz. Spreminja oziroma omogoča tudi drugačno institucionalno ureditev članic univerz. Nastopale bodo lahko kot univerze brez poslovne sposobnosti, kot članica univerze ali pa v obliki zavoda. To je sicer potem odločitev, odločitev vsake posamezne univerze, edini pogoj pa je, da so vse članice opredeljene na enak način, torej vsi, vsi zavodi ali pa vsi članice univerz. "Lump sum"(?), ki bo dodeljen univerzam in bo dogovorjen na začetku tega šestletnega pogodbenega obdobja, bo omogočal oziroma tudi zavezal univerze, da same skrbijo za študijske programe in same tudi gospodarijo s sredstvi, ki jim bodo namenjena. Šestletno obdobje financiranja smo razpolovili z vmesno evalvacijo po treh letih, po katerih se bo ocenjevalo, ali je univerza dosegla svoje cilje ali ali izpolnjuje pogodbeno določene obveznosti. Novo določilo je tudi, da Republika Slovenija ustanavlja samo še univerze, ne več samostojnih visokošolskih zavodov in vsi ti javni obstoječi se morajo v prehodnem obdobju dveh let priključiti eni izmed obstoječih univerz.

Kot pomembno, med nacionalno pomembne naloge in zakonsko opredeljene naloge je dodana tudi skrb za slovenski jezik gluhoslepih. Uvajamo mikro dokazila, to je, to so krajša izobraževanja za pridobitev določenih kompetenc, ocenjena bodo tudi s kreditnimi točkami, ki veljajo v visokošolskem sistemu, je pa, je pa sistem zastavljen tako, da samo z zbiranjem mikro dokazil študent ne bo mogel pridobiti izobrazbe oziroma dokončati letnika. Namen tega je, da se lahko predvsem zaposleni in pa tudi študentje, ki se želijo, pod narekovaji, hitreje obračati na trgu dela, tudi hitreje pridobivajo potrebne kompetence, ki jih, ne vem, zahteva, zahteva nek delodajalec oziroma nastanejo kot posledica razvoja, ki pa vemo, da je vedno hitrejši.

Z zakonom uvajamo novo obliko študija, tako imenovani časovno prilagojen študij. Ne ukinjamo, kot je, kot je v javnosti večkrat slišano, ne ukinjamo izrednega študija. Mesta, ki so do sedaj bila namenjena izrednemu študiju, bodo postala redna študijska mesta, kar pomeni, da se bo vsaj v javnih univerzah, na javnih visokošolskih zavodih spremenil samo vir financiranja.

Časovno prilagojen študij kot novost v našem sistemu in nekako, je namenjen predvsem že zaposlenim, ki želijo pridobiti neko izobrazbo, ampak jim delovne obveznosti ali kakršnekoli druge okoliščine ne omogočajo spremljanja rednega študijskega programa in s tem jim bomo omogočili, da en letnik končajo v daljšem časovnem obdobju, ne v obdobju enega leta. Način, kako bodo univerze prilagodile oziroma organizirale izvajanje programa tega študija, je prepuščen njim. Univerze se bodo same odločale tako o frekvenci predavanj, tako času predavanj in načinu izvedbe in glede na to, da je študij vedno bolj usmerjen v študenta in ne toliko v ex cathedra, menim, da bodo lahko študentje tudi lažje sledili vsebinam in lažje, lažje zaključevali študije, ob tem pa bodo deležni enakih, enake količine, pod narekovaji, vsebin, kot so jih deležni redni študentje.

Mogoče je tu zelo pomembno, da smo tudi za študente, ki bi sicer lahko študirali redno; govorimo, govorimo o študentih, ki so nezaposleni, ki so študenti, tako kot si študenta predstavljamo, lahko v izjemnih primerih, če se bodo za to odločili, tudi se udeležili tega časovno prilagojenega študija in za določeno časovno obdobje bodo imeli izenačene pravice z rednimi študenti. Torej seveda po izpolnjevanju enakih pogojev, pravice, da govorimo v smislu ugodnosti, ki izhajajo iz statusa študenta.

Na novo natančneje urejamo določena sindikalna vprašanja, ki so se pojavila tako v času pogajanj v javnem sektorju kot tudi v času nastajanja zakona in sicer natančneje urejamo pravice in obveznosti visokošolskih učiteljev in pa sodelavcev pri pedagoškem procesu, tako, da zakon oziroma zakonska določila sledijo tudi določilom sklenjenih kolektivnih pogodb.

Zakon ureja tudi do zdaj dokaj neurejeno področje podeljevanja koncesij in ne tako, kot obstaja strah, da bomo zdaj koncesije pa kar pobrali, to ni res. Enostavno se bodo določila jasna pravila in pa postopek, kako se bodo te koncesije dodeljevale. Člen je trenutno v amandmiranju, je še odprt, ni še, ni še dokončan, tako da mogoče o njem trenutno ne bi razlagal karkoli več, delamo pa, člen bo pa nastavljen tako, da bo omogočil zaščito podeljenih, zaščito koncesionarjev in pa novo podeljenih koncesij, v obdobju, ki prihaja, torej naslednje obdobje sklepanja pogodb z univerzami. Posledično bomo te koncesije urejali tudi vsaj dve leti kasneje.

Menim, da, še enkrat mogoče za zaključek; zakon je resnično nastajal na zelo demokratičen način, res pa je, da v zakonodajnem postopku, kot demokratičnem postopku, ki se je v tem primeru začel z delovno skupino, na to medresorskim usklajevanjem, potem Vlado na to, na to Zakonodajno-pravno službo in na koncu bo parlament je doživel določene spremembe, kar je za vsak predpis tudi normalno, kar pa je, kar pa je pomembno, vprašanja, ki jih zakon naslavlja, so dosežena vsaj z minimalno stopnjo soglasja.

Najlepša hvala.