Najlepša hvala, predsednik. Najlepša hvala za priložnost pravzaprav, da danes spregovorimo o tej temi.

Jaz absolutno soglašam, da so objavljeni podatki primeren povod za to, da se o tem resno pogovorimo. In hvaležen sem, predsednik, da ste se v tretjem poskusu tudi spomnili, da je mogoče primerno povabiti Ministrstvo za gospodarstvo na to razpravo. V tej razpravi z veseljem sodelujemo, ampak naj na začetku povem, če obstajajo razlogi za zaskrbljenost. In jaz se strinjam, obstajajo razlogi za zaskrbljenost, pa absolutno ni razlogov za paniko. In mislim, da podcenjujemo moč javne besede vsi po vrsti, ko sejemo v družbo pretirano paniko, pretiran pesimizem. Vedno znova že leta napovedujemo gospodarsko kataklizmo. Pa na koncu se vendarle izkaže, da je Slovenija v varnih rokah, da dosega dobre rezultate, da pa ima iz vrste razlogov seveda številne izzive. In ne glede na to, ali bodo podatki za leto 2020, 2025 ostali na ravni napovedi, se pravi, doseganja okoli dvoodstotne gospodarske rasti, ali morda izkazali nižjo gospodarsko rast. Predsednik, omenjali ste celo tveganje recesije, če bi tudi v drugem četrtletju izkazali negativno rast. Moramo razumeti, da je precej očitno, da ta gospodarska gibanja niso del klasičnih konjunkturnih gibanj, ampak da imamo opraviti z bistveno bolj kompleksnimi strukturnimi razlogi. In če bi želeli to razpravo opraviti na resnično poglobljen način, poiskati resnične vzroke in tukaj na tem mestu dajem to pobudo, potem bi bilo primerno za osnovo resnično vzeti poročilo o razvoju 2025, ki ga je pripravil Urad za makroekonomske analize in razvoj, predstavljen dobra dva tedna nazaj, ki mislim, da odlično pokaže diagnozo slovenskega gospodarstva in družbe in hkrati, kje so pravzaprav realna tveganja, na katera moramo kot družba odgovoriti. Zdaj, kot je bilo javno predstavljeno tudi s strani Statističnega urada Republike Slovenije je eden od agregatov, ki je našo gospodarsko rast poganjal navzdol, tudi zastoj v investicijah podjetij. In sam bi želel v tem pogledu iz poročila o razvoju citirati nekaj podatkov. Ker mislim, da se tukaj skriva nikakor ne razlogi za sam padec, pač pa kaže na to, da se res nahajamo v enem izrazito negotovem trenutku v teku zgodovine, ko naša podjetja, še posebej izvozno usmerjeno gospodarstvo, tesno vpeto v evropske verige vrednosti. Vidi in čuti negotovost ne toliko pravzaprav domačega okolja, pač pa vpliva širšega prestrukturiranja ključnih gospodarskih sektorjev, v katerih Slovenija nastopa. In naj dam tu dve ilustraciji. Medtem ko okrepimo svoj performans na področju biofarmacije in ta sektor jasno izkazuje svojo rast, je sektor, kjer je očitno, da je Evropa tehnološko zaostala avtomobilska industrija, izpostavljen tolikšnim tveganjem, da se to seveda preliva tudi v odločitve podjetij. In tukaj moramo iskati neposredne korelacije. Glejte, v preteklih letih je cela vrsta investicijskih načrtov bila vezana na prehod na elektromobilnost. Po zastoju in upadu prodaje v letu 2024, na trgu električnih vozil in popravkom, ki mu lahko sledimo v letu 2025, se je praktično investicijska dejavnost na tem področju zastala, tudi zaradi tega, ker smo v politiki pošiljali povsem zmedene in mešane signale. V tem pogledu se moramo tudi zavedati, da je to, kar politika govori, to, kar razlagajo analitiki, neposredno zvezano s tem, kakšno, kakšne okoliščine za investiranje ustvarjamo v državi. In v tem pogledu bi svetoval vsem skupaj, vključujoč sebe, skrajno previdnost pri tem, kaj napovedujemo in kaj prognoziramo.

Mimogrede, ker je Saša prej navedla primerjave v napovedih, naj pa vendarle povem, da je v zadnjih treh letih Slovenija dosegala več kot nadpovprečno gospodarsko rast glede na Evropsko unijo. Če je bilo povprečje Evropske unije v zadnjih 3 letih 1,6 odstotna gospodarska rast in evroobmočja še dodatno nekaj manjša, 1,27 odstotna, je Slovenija v tem obdobju dosegla 3,3 odstotno povprečno gospodarsko rast. V tem pogledu smo bili nedvomno med uspešnejšimi državami Evropske unije in primerno je oceniti, podobno, kot je že bilo povedano, da se je nam pravzaprav zdaj v posameznem četrtletju, prvič po tem, ko mimogrede mnogi napovedujete to kataklizmo že leta, vsaj od vrhunca energetske krize v letu 2022 naprej, prvič zgodilo, da je bila izkazana negativna gospodarska rast v posameznem četrtletju. Kot rečeno, treba pa jo je resno obravnavati.

Mimogrede, vse dosedanje krize so Slovenijo prizadele nadpovprečno, tako gospodarsko, gospodarska finančna kriza leta 2008 oziroma s podaljškom v dolžniški krizi 2013, kot covid, kot sama energetska kriza, kar je nedvomno tesno zvezano z visoko izpostavljenostjo Slovenije v smislu izvoza. 84 odstotkov izvoza v našem BDP pač predstavlja ne le velikansko prednost in po tem kriteriju smo bistveno boljši od mnogih drugih držav, tudi med boljšimi v Evropski uniji. Naj samo primerjam, Kitajska kot izvozna super sila ima to razmerje 20 odstotkov, se pravi, delež izvoza v njihovem BDP, Nemčija 50 odstotkov, Hrvaška 52 odstotkov, Avstrija, ki si jo pogosto postavljamo kot zgled po uspešnih ukrepih internacionalizacije, recimo njihov Advantage Austria ima drugo najbolj razpredeno mrežo gospodarskih predstavništev po svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, dosega v tem deležu 61 odstotkov uvoza, v deležu BDP, mi 84 odstotkov.

Zaradi te velike izpostavljenosti, seveda smo kot gospodarstvo, kot ekonomija tudi bistveno bolj izpostavljeni eksogenim zunanjim dejavnikom, ki seveda na nas vplivajo in poglejmo te dejavnike v tem trenutku. Da, še vedno imamo izzive v podaljšku energetske krize, cene električne energije so bistveno padle glede na visoke rasti v letu 2022, tudi visoke ravni v letu 2023. Zemeljske pline, cene zemeljskega plina so konkurenčne, ti cenovni dejavniki pa seveda močno vplivajo na strukturo našega gospodarstva prav zaradi dejstva, da smo glede na delež energetsko intenzivni industriji; tudi Mario Draghi opozarja, da je to eden pomembnejših izzivov, ki jih ima Evropa, zaradi tega, ker so to sektorji, ki se zelo težko razogljičijo, energetsko prilagodijo, preidejo na druge energente, torej, tudi po tem kriteriju smo izrazito nadpovprečni. Ne glede na to sem jaz prepričan, da lahko v letošnjem letu s tem, da ciljamo na čim višje k napovedani gospodarski rasti, Slovenija prvič preseže 70, 70 milijard. Naj pa še povem o dodani vrednosti, da kljub temu, da vsi skupaj ugotavljamo, da je rast produktivnosti v Evropi nizka in tukaj imamo tudi znotraj Evrope v kontekstu rasti produktivnosti kot država nekaj resnih izzivov, na vse to poročilo o razvoju Umarja zelo sistematično in strukturirano odgovori, je glede na leto 2021 Slovenija povečala svojo dodano vrednost za 10 tisoč 723 evrov in je po zadnjih podatkih merjeno na 73 tisoč subjektih, ki so oddali poslovna poročila na Ajpesu, dosegla 63 tisoč 780 evrov.

Še več, v, citirali ste neugoden kazalnik v pokritosti našega uvoza z izvozom in opozorili na trgovinski primanjkljaj, ki se sicer sezonsko večkrat pojavi v gibanjih. Kljub temu pa naj povem, da imamo od leta 2000 do leta 2025, vključno z zelo stabilno rastjo v zadnjih petih leti, konstantno, približno, konstantno rast našega trgovinskega presežka, v tem hipu dosegamo sto…, torej indeks 115, kar pomeni in napredujemo približno odstotek, za točko vsako leto.

Če pa mi je vendarle dovoljeno opozoriti na tisto, kar se navezuje na investiranje podjetij, kot rečeno, razumemo, da obstajajo strukturni razlogi v posameznih panogah, da v tem hipu mnoga podjetja omahujejo pred nadaljnjim investiranjem. Tudi za to država z močnimi spodbudami, naj spomnim, v letošnjem letu v kombinaciji načrta za okrevanje in odpornost evropskih kohezijskih in integralnih sredstvih, govorimo o 600 milijonih evrov spodbud, namenjenih pokrivanju rizikov tveganja, ki spremlja investicije. Tukaj očitno doživljamo razvoj, kljub temu, da poročilo Umarja jasno izkazuje velikanske potrebe.

Dovolite mi, da citiram samo nekaj fragmentov. "Investicije v osnovna sredstva so se v zadnjih letih povečale, a ostajajo nižje kot v povprečju EU, nižje kot v vodilnih inovatorkah in nižje kot v višegrajskih skupinah. Po vlaganjih v inovacijsko podprto rast Slovenija v zadnjih letih ostaja na ravni držav V4, torej Višegrajske skupine, medtem ko so vodilne inovatorke pospešeno oddaljujejo. Ne zmanjšujemo tega razkoraka, nasprotno, povečuje se razkorak in to kljub dejstvu, da smo javni del vlaganj v raziskave in razvoj v obdobju zadnjih treh let konstantno povečevali in hkrati ostajamo na ravni zelo, zelo visokih ciljev.

Slovenija se oddaljuje od vodilnih inovatork po vlaganjih v inovacijsko podprto rast, kar sem že povedal, pri čemer je vrzel najbolj izrazita in se še povečuje pri vlaganjih v neoprijemljivi kapital. Torej, če znamo vlagati v zidove, smo pa precej slabši pri vlaganju v znanje, tudi v usposabljanje svojih zaposlenih. Po tem kriteriju smo alarmantno nizko, ne, vseživljenjsko učenje, vlaganje v trening, usposabljanje, prej usposabljanje zaposlenih. Po vlaganjih v / nerazumljivo/ Slovenija ostaja med uspešnejšimi državami sledilkami, torej tistimi, ki smo inovacijske sledilke in sledimo vodilnim inovatorkam, kot so Švedska, Finska, Nizozemska in podobne države, a za napredek je potreben preskok v velikostnem razredu vlaganj, še posebej poslovnega sektorja, pri javnem pa postaja vse pomembnejša struktura teh vlaganj. Izdatki za formalno izobraževanje so primerljivi v povprečju EU, torej dokler smo v šoli, vse okej, zaostajajo pa za ravnmi izpred desetletja in z vodilnimi inovatorkami za 0,9 odstotne točke BDP. Pri vlaganjih v razvoj obstoječih kadrov pa Slovenija zaostaja tudi za povprečjem EU.

Slovenija je po evropsko, evropskem inovacijskem indeksu v letu 2024 napredovala, a napredek ne zadošča za zmanjševanje vrzeli. Še več, Umar zelo strukturirano pokaže, kaj so glavne prednosti Slovenije. Mimogrede, izkazujemo visoko sposobnost sodelovanja, inovacijske aktivnosti podjetij in človeških virov. Glavne slabosti pa so še naprej na področju investicij podjetij predvsem, zaradi nizkih izdatkov za inovacije. Ki niso povezane z raziskavami in razvojem, zaradi finančnih podpor, ker je kritičen, predvsem nizka prisotnost tveganega kapitala, ključnega, kar Umar spet opozarja na drugih mestih, zato, da v večji meri zaženemo sektor zagonskih podjetij. Tudi Mario Draghi v svojem poročilu opozarja, kako pomembno je staviti na nove ideje in nova podjetja v smislu zmanjševanja razkoraka v naši produktivnosti. Naj v tem pogledu citiram sporočilo njegovega poročila: "Medtem ko so Združene države Amerike stavile predvsem na nove industrije in v zadnjih dveh desetletjih zgradile povsem nove svetovne velikane v visokih tehnologijah, novih tehnologijah, ki imajo danes trimilijonske tržne kapitalizacije je Evropa stavila na tradicionalne industrije." In tudi nam še vedno preti, da bomo tukaj, kljub nedvomno izkazanim velikim prednostim slovenskega inovacijskega ekosistema na področju čistih tehnologij, biotehnologij, globoko, torej tehnoloških inovacij, kot so tudi umetna inteligenca, celoten segment strojnega učenja in tako naprej, da se bomo tukaj ujeli v to past. Mimogrede, Umar v tem pogledu poudarja - samo sekundico -, da je k ohranitvi razmeroma ugodnega stanja poslovnega sektorja. Naj pri tem omenim rekordno nizko zadolženost podjetij, rekordno visoko likvidnost podjetij. Da so k temu bistveno prispevali interventni ukrepi države, ki pa - pozor - imajo lahko premalo ciljani uporabi kljub kratkoročnemu pozitivnemu učinku srednjeročne negativne posledice za produktivnost in gospodarsko rast. Hočeš nočeš za to, da bomo rasli hitreje, zato bo rasla naša produktivnost, da bomo delali ne le na pametnejši način, ampak da bomo delali tudi pametnejše stvari in posledično ustvarjali v tej državi bistveno drugačna delovna mesta, boljša delovna mesta, z višjo dodano vrednostjo, z boljšimi plačami bo potrebno v podjetniškem sektorju tudi sproščati danes zasedene kapacitete. Na to zelo jasno opozarja dunajski Inštitut za mednarodne ekonomske primerjave iz leta 2021, ki je med drugim Sloveniji priporočal dvig minimalne plače, da pospeši proces produktivnega prestrukturiranja. Mimogrede, to je isti inštitut, ki je našo ekonomijo označil kot tovarniško ekonomijo, da delež industrije v našem BDP je ponovno precej nad povprečjem EU. Hkrati pa to izkazuje to nevarnost, da bomo zastali v tradicionalnih industrijah in ne osvajali novih sektorjev z velikimi potenciali rasti, tako našega BDP kot produktivnosti in posledično seveda tudi bistveno izboljšanje socialne strukture naše ekonomije. Tovarniška ekonomija prinaša s seboj tudi dejstvo, da obvladuje najnižji, najmanj donosen del verige vrednosti. V tem pogledu moramo absolutno si postaviti višje ambicije, ker mislim, da se vsi skupaj strinjamo, da je znanje sposobnost kompetence naših ljudi naša ključna primerjalna prednost. In mimogrede, to nam vedno znova zatrjujejo vsi ključni tuji vlagatelji, vključno s sektorjem biofarmacije. Skratka, narobe bi bilo, da poenostavimo razloge, zaradi katerih smo dosegli negativno rast našega BDP v prvem četrtletju na zgolj to, kar se običajno vrti v javnem diskurzu. Mislim, da je na javni diskurz, tudi politični diskurz o zelo relevantnih temah našega gospodarskega razvoja izrazito plitek in poenostavljen. Da je premalo podatkovno podprt, medtem ko imamo v rokah res fantastično zbrane, obdelane in interpretirane podatke o tem, kar se nam v gospodarski realnosti nedvomno dogaja. Jaz običajno rečem in s tem zaključujem, predsednik, da je povsem očitno, da smo vstopili v obdobje daleč največjih gospodarskih sprememb v svetovni ekonomiji v človeški zgodovini, pogojeni s strani številnih učinkov od podnebnih sprememb vedno bolj izpostavljenih geopolitičnih spremembah prav fantastičnih tehnoloških sprememb, tudi kulturnih in socialnih, ki jih prinašajo nove generacije. In vsi skupaj se moramo zavedati, da je morda sedaj res odločilen trenutek, ki bo določal možnosti našega razvoja za prihodnja desetletja. In znotraj tega predvsem soglašam, da mora družba, politika, gospodarstvo, socialni partnerji na čelu s sindikati in zaposlenimi - mimogrede, imamo vedno bolj porazno sliko v sindikaliziranosti zaposlenih, kar ni dobro - ustvariti pogoje za to, da se o teh stvareh realno pogovorimo. Ne zaradi neke politične agende, ne zaradi uspeha take ali drugačne vlade pač pa zato, ker je jasno, da bo treba resno prenoviti razvojni model, na katerem je uspešno gospodarstvo v Sloveniji je temeljilo doslej. Najlepša hvala.