Hvala za besedo.

Spoštovani! Minister, kolegi poslanci!

Torej, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ureja organizacijo in financiranje vzgojno izobraževalnih ustanov. Tokratni predlog prinaša nekaj dobrih in tudi nekaj slabih rešitev, ki zagotovo ne bodo pomenile hitrejšega in kvalitetnejšega izvajanja vzgoje in izobraževanja, kar potrjujejo tudi razprava, mnenje Zakonodajno-pravne službe, čakanje na vložene amandmaje koalicije in samo odločanje na Odboru za vzgojo in izobraževanje.

Pa pojdimo k pozitivnim rešitvam. Naj jih nekaj naštejem: vpis določila o možnosti izvajanja vzgojnoizobraževalnega dela v slovenskem znakovnem jeziku oziroma jeziku gluhoslepih za otroke in mladostnike, dvig deleža za financiranje razvoja investicij v vzgoji in izobraževanju na 0,5 odstotka BDP, žal šele s 1. 1. 2027. V Poslanski skupini SDS smo sicer predlagali že datum 1. 1. 2026, a seveda na odboru naš amandma ni bil sprejet. Postavlja pa se tudi vprašanje, kako bo v nadaljevanju glede na napovedi padca BDP za Slovenijo.

Potem naslednja rešitev je zagotavljanje financiranja prevoza otrok s posebnimi potrebami iz državnega proračuna, novo delovno mesto za vodjo medpodjetniškega izobraževalnega centra, karierno napredovanje za strokovne sodelavce s peto in šesto stopnjo izobrazbe, spremljanje zaposljivosti dijakov in udeležencev v izobraževanju odraslih… Toda, besedilo predloga zakona prinaša pod krinko besedičenja o tako imenovani depolitizaciji šolstva, o preglednejšem in učinkovitejšem sistemu ravno nasprotno. Nadzor in zmanjšanje avtonomije šol in posredno lokalnih skupnosti kot ustanoviteljev javnih vrtcev in osnovnih šol. V načelih predloga zakona je predlagatelj zapisal, da kakovostni pedagoški proces izvajajo samo avtonomni vrtci in strokovni delavci, a na papir, vemo vsi, lahko zapišemo karkoli. V mislih imamo predvsem znameniti 14. člen, ki pravi, da ravnatelja imenuje svet javnega vrtca oziroma šole s soglasjem ministra. Ta nov način imenovanja ravnatelja, ki se v obrazložitvi člena, pa tudi na sami seji smo to slišali, predstavlja kot enostavnejši, učinkovitejši pa vendar v to obstaja upravičen dvom. Poraja se vprašanje, o čem bo torej omogočena večja transparentnost in ne bo prihajalo do korupcijskih tveganj? Očitano je bilo tudi, češ, vsi člani sveta nimajo strokovnih znanj, so laiki. A minister, ni politik? Kako se bo potem lahko minister strokovno odločal? Govorim o tem tudi, da s tem členom pravzaprav dajete nezaupnico vsem članom sveta, tudi tistim, ki so kot predstavniki ustanovitelja v javnih vrtcih oziroma šolah in tistim, ki skrbijo za to, da ta proces vzgoje in izobraževanja v njihovih lokalnih okoljih tudi nemoteno poteka. Navsezadnje, v 10. členu zakona so opredeljene naloge Sveta javnega vrtca oziroma šole, kjer je med drugim zapisano tudi, da sprejema najpomembnejše dokumente zavoda. Torej, te naloge lahko opravljajo člani sveta, niso pa dovolj pravno in strokovno podkovani za imenovanje ravnatelja. Očitno je ta ideja nastala v nekih krogih okoli ministra in zavoda za šolstvo, kar navsezadnje lahko združimo v eno, saj sta se sedanji minister in sedanja direktorica samo, če temu tako rečemo, malo zamenjala na svojih funkcijah. Morda bi pri imenovanju ravnatelja šole in vrtca potemtakem lahko podal soglasje tudi župan občine ustanoviteljice tega javnega zavoda, zakaj pa ne? V Poslanski skupini SDS imamo pripombe tudi k predlogu glede pripravljavcev in samega postopka sprejemanja izhodišč za pripravo izobraževalnih programov, še zlasti tudi programov zasebnih šol in pristopa do ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti, ki s predlogom zmanjšuje pomen samoevalvacije in šol in posledično postaja ministrstvo oziroma šolska inšpekcija, kar bomo videli tudi v Zakonu o šolski inšpekciji, zunanji elevator. V Poslanski skupini SDS predloga zakona v skladu z našo vizijo sistema vzgoje in izobraževanja ne bomo podprli. Hvala lepa.