Hvala lepa in lep pozdrav vsem. Kar je nekaj besed verjetno naletelo tudi name, bom seveda gospodu ministru v svojem nagovoru tudi nekaj stvari povedal, mogoče tudi razložil.

Sam se ukvarjam s to problematiko velik del svojega življenja, ne vem, zakaj, ampak kot zgodovinar sem se tega lotil, da bi glede na to, da ni pisnih virov o pobojih, o prikritih grobiščih, vemo, zakaj ne, sam poskušal z nekaj netipičnimi metodami zgodovinske stroke pri dodati nek kamenček v mozaik teme, ki desetletja razburja in razdvaja Slovence. Petintrideset let sem član ali pa sodelavec, torej od začetka Vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. V enem desetletju, od 2000 do 2009 sem imel možnost, da sem lahko evidentiral in popisal 600 lokacij, vse skupaj nekaj čez 700 lokacij evidentiranih prikritih grobišč. Vodil ekipe po lokacijah za sondiranje, za ekshumacijo, vodil ekipe za urejanje teh grobišč. Tako da, kot rečeno, en del življenja sem temu posvetil. Posvetil sem ga zato, ker sem ob desetletjih poslušanja ljudi, ki so mi zaupali svoje zgodbe in povedli na lokacije, ki so jih vedeli in si jih v prejšnjem režimu niso upali pokazati, mi pokazali, povedali svojo zgodbo. In zato se čutim dolžnega, se čutim dolžnega, da zagovarjam njihovo željo. Da poosebljam tudi njihovo trpljenje ali pa ga poskušam ponazarjati. Zato sem bil tudi prvopodpisnik za peticijo v Bruselj. Če sem zaradi tega izdajalec, kakor sem nekje tudi zasledil, je bil moj namen v tem, da bi v imenu tistih, ki jih je nedemokratični režim prizadel, v imenu sorodnikov žrtev opozoril na kratenje dveh temeljnih pravic. Na kratenje dveh temeljnih pravic, ki sta v Evropi razumljene kot univerzalne in jih ima Evropa zapisane v svojem etičnem kodeksu. To je pravica do spominjanja. In pravica do pokopa. In seveda pri dostojnem pokopu mislim na vse tiste, ki v času prejšnjega režima niso smeli, niso mogli imeti svojega groba.

Pred meseci, ko smo se dobivali tudi pri predsednici republike, je bilo jasno rečeno, seveda, da pokop iz enega začasnega skladišča v neko drugo začasno skladišče, pa lahko temu rečemo tudi, da je kostnica, čeprav pogled na ostanke v tistih vrečah spominja na tiste poglede, ki so bili dolgo vrsto let v Hudi jami. Je bilo tam jasno rečeno, da s strani društev, ki zastopajo sorodnike žrtev, s strani vladne komisije, da spreminjanje enega kraja začasnega v drugo začasni kraj nasprotujejo ali pa si tega ne želijo, dokler izvršna oblast ne določi trajnega mesta pokopa. Zato, da se ne bi iz zgodovinskih izkušenj, ki so bile pred 15 leti v Hudi jami, zgodilo to, da bi posmrtni ostanki razpadali v gajbicah, v vrečah, takšnih kot so danes in čakali na dobro voljo neke izvršne oblasti, da bo omogočila začasen pokop na dobravskem pokopališču v Mariboru, začasen, poudarjam še vedno začasen. Iz slabe izkušnje iz 35 let odnosa države do posmrtnih ostankov in do žrtev nas opominjajo na to, da bi želeli, če govorim zdaj v imenu društev ali pa tudi vladne komisije, da imamo zavezo tistega, ki odloča o trajnem mestu pokopa. Društva in komisija so si želeli ali pa dali predlog in se tudi že osem let dogovarjajo z Mestno občino Ljubljana, da bi mesto pokopa bilo v Ljubljani. Zakaj Ljubljana? Tako romske žrtve, ki se jih komisija trudi pokopati že leta na pokopališču v Žalah, mimogrede naj povem, kot je bilo že danes rečeno, nekdanji okupatorski vojaki imajo mesto na Žalah, slovenski domobranci ali pa tudi civilisti pa tega mesta ne morejo imeti. Torej, odločitev je bila ali pa želja, da se pokopljejo v prestolnici Ljubljane, namreč, ker glavno mesto Ljubljane ni le največje mesto in tudi ni le najlepše mesto, ampak je glavno mesto Ljubljane tudi srce nacije, je identifikacijsko središče vseh državljanov in kot tako mora glavno mesto ohranjati spomin ne samo na narodova zmagoslavja, ampak tudi na dosežke, ki so tudi njegova tragedija. In to je preprosto državotvorna dolžnost s prestolnico, ki, kot rečeno, nima imeti pravice biti samo najlepša. Zato je grobnica nepokopanih žrtev, tako Romov, vojnih ujetnikov, civilistov v glavnem mestu, če bi se to zgodilo, vsaj po našem mnenju, preprečila marginalizacijo velikih skupin prebivalstva in Ljubljano vzpostavila kot resnično prestolnico Slovencev in državljanov Slovenije. Morda boste potem lahko vprašali, zakaj pa ne pokop drugje. Torej, če mestne oblasti glavnega mesta preprečujejo pokop, ali se bomo sedaj srečevali z vsakim županom, ki bo bodisi iz zakona o lokalni skupnosti dovoljeval ali ne dovoljeval pokopa v občini, tam, kjer bi recimo želeli pokopati posmrtne ostanke. Torej, dolžnost države je, da po 80 letih, potem ko jim je država brez sodbe vzela življenje, jih izbrisala iz javnega spomina, zapovedala pozabo grobišč in žrtev, da bi danes, po 80 letih, mimo volje sorodnikov in društev, ki zastopajo njihove želje, še vedno jih skrivala po skladiščih in pričakujemo, da država prevzame moralno in civilizacijsko dolžnost, da jim določi mesto pokopa, ne začasno, ampak trajno mesto pokopa. Govor je bil o Teharjih, oprostite. Zakon o vojnih grobiščih iz leta 2003 je sprejel oziroma je sprejel v zakonu, da naj se žrtve pokopljejo v kostnici na Teharjih, ampak kako če tam kostnice ni. Zakon je bil pisan po šestih letih. Sprejemanja v zakonodajnem postopku, v času, ko nihče ni niti razmišljal o sondiranih, o prekopih, o žrtvah, o razsežnosti povojnih pobojev, o razsežnostih grobišč. Do sedaj je bilo ekshumiranih nekaj čez 9000 žrtev, imamo 224 potrjenih grobišč, od tega več kot 90 delno ali pa v celoti ekshumiranih. Država mora po 80 letih najti trajno mesto pokopa za te posmrtne ostanke.

In če se navežem še naprej, ker je bilo rečeno, da se posmrtni ostanki javljajo, pojavljajo po družbenih omrežjih. Kdo jih to objavlja, ne vem. Sam vem, da sem edini, ki sem te posmrtne ostanke slikal nekaj ur po tistem, ko smo brez vedenja kot vladna komisija bili seznanjeni z razočaranjem, da je minister za obrambo brez vedenja vladne komisije, brez opozorila društev in ki zastopajo sorodnike, se odločil in izvedel premestitev v začasno hrambo na škofjeloško pokopališče. Če sem bil že, kot kaže, obsojen ali pa, da boste povedali, kdo je te slike dal, ker vem, da sem edini, ker sem jih slikal. Te slike, je bila poslana samo društvu Nova zaveza, zaradi tega, ker se mi zdi, da društvo, ki zastopa sorodnike, bi moralo vedeti za to in pa predsednici države, z vprašanjem, ali je to rezultat tistega pogovora iz decembra, ko smo se pogovarjali o možni začasni rešitvi posmrtnih ostankov, vendar ob tem, da bi prej trajno mesto pokopa bilo dogovorjeno.

Spoštovani gospod minister, nekaj dni pred tistim, ko ste se odločili, da boste v ilegali, samostojno prenesli te posmrtne ostanke, smo imeli pogovor na vladni komisiji. Hvala, da ste se ga udeležili. Tam ste dobili informacije, naše želje in tudi naša pričakovanja in tudi nek kronološki redosled naših prizadevanj osmih let, pogovorov z mestnimi oblastmi v Ljubljani o možnosti pokopa romskih žrtev in tudi drugih žrtev, sploh zdaj iz Macesnove Gorice.

Zato nas je razočaralo, da se je to zgodilo mimo vednosti vseh tistih, ki bi vsaj radi vedeli ali pa ki bi bili seznanjeni z odločitvijo, ki ste jo izvedli. In če končam, leta 2010 se je nek drug minister odločil, da bo pustil posmrtne ostanke v Hudi jami, v enakih vrečah, kot so sedaj v kostnici v Škofji Loki. Odločil se je, da bo razširil en del rudnika, vreče pustil v rudniku in ne dovolil več izkopa iz Hude jame. To stanje je trajalo šest let. Preden in prav tako smo nekateri hodili v Hudo jamo in pošiljali slike vladi z vprašanjem, ali je to tisti civilizacijski in humanitarni dolg, ki bi ga morala Slovenija narediti po desetletjih izbrisa in pomora. Pa se je zgodilo. Bili so v vodstvu države nekateri, ki so pomagali, da se je od leta 2015 vsaj korak za korakom zgodilo, da smo vsaj iz Hude jame prenesli posmrtne ostanke v začasno kostnico. Ampak pred tem je, kot rečeno, nek minister, ki je bil zadolžen za vojna grobišča in raziskave, ukinil vse te raziskave, ukinil sredstva, namenjena za to in preteči moralo šest, sedem let, da so se stvari obrnile. Upam, da to ne bo in apeliram, glede na to, da je parlament, bodisi slovenski parlament kot tudi v Evropi, prostor za izmenjavo mnenj, da apelirate na to, da izvršna oblast v najkrajšem možnem času izbere pokopno mesto bodisi na Žalah, če pa to ne gre, pa na parceli, ki jo ima v lasti država v glavnem mestu, določi prostor, kjer bo spominski park za žrtve teh pomorov izpred 80 let.

Hvala lepa.