Hvala lepa, se oproščam za zamudo. V dvorani Državnega sveta imamo še predstavitev resolucije o dolgoročnem opremljanju Slovenske vojske. Tako da, če me boste rabili, bom malo tam, malo pa tu.

Moje osnovno izhodišče, namensko zgrajena kostnica na uradnem pokopališču na posvečeni zemlji je zagotovo dostojnejše mesto za spominjanje, obžalovanje in hrambo posmrtnih ostankov, kot katerakoli garaža. Rojen sem leta 1960, skoraj 15 let po koncu teh, za vse tragičnih in usodnih dogodkov, ki so se začeli že bistveno prej. Na zgodovino ne moremo vplivati, je, kakršna je. Zagotovo pa lahko naredimo kaj za to, da bo prihodnost, predvsem pa enotnost naroda večja.

Nekaj zelo enostavnih in pa preprostih dejstev. V dopisu v sklicu je možno prebrati, da smo se prenosa lotili na nezakonit, nedostojen in pa nespoštljiv način. Vse to najodločneje zavračam, za tem stojim. In kot minister, ko sem oktobra prebral zgodbo o tej kalvariji, sem se odločil po temeljitem premisleku in naredil tisto, za kar mislim, da je prav in za tem stojim. Odločitev ni sprejela ne vlada, bil sem tako kot druge stranke in pomembni akterji na dveh sestankih pri predsednici. Odločil sem se, in za to odločitvijo stojim. Stojim tako, kot sem tu in jo tudi branim in jo še danes zagovarjam. Bil sem tudi na komisiji. Tu v notesniku sem si zapisal par stvari, kako v Sloveniji na tem področju spoštljivo, strokovno, široko, obsežno in kvalitetno delamo? Da v Avstriji za posmrtne ostanke skrbi neko društvo, da se Nemci za to ne zmenijo, da jim to ni mar, da Hrvatje, ko jih obvestimo, o tisočih in tisočih njihovih žrtev in okostij na teritoriju Slovenije, zamahnejo z roko. A bejž no. Ko pa pridemo v Bruselj, ko se pa odpre kakšne politične ali strankarske medije, je pa zgodba čisto drugačna, čisto drugačna. Kaj smo se zmenili pri predsednici? Da bomo o teh stvareh govorili spoštljivo, dostojno in pa pietetno, da jo z majem zaključimo in da jo ne bomo v teh vročih in viharnih časih odpirali. Kako smo opravili prestavitev na ustreznejšo in primernejšo lokacijo? Bistveno, bistveno bolj spoštljivo, kot je bilo urejen prevoz iz tragičnega mesta Macesnove gorice do kočevske Komunale. Nisem in ne bom se spustil za enkrat tako nizko, da bom tu na displeje prikazal kakšne slike, kako so tisti, ki mi danes očitajo, pripeljali postanke v kakšnih rjavih gradbenih kontejnerjev v kočevsko Komunalo. Nisem in ne bom, ker tudi nisem računal na to, da tisti, ki nekaj dajo na pieteto in so člani, ugledni člani mednarodnih organizacij, da gredo v kostnico. Nič narobe poslikajo, nič narobe. Potem pa slike objavljajo na omrežjih, kjer gre za zlorabo. Pride čas, ko bom povedal, kdo je bil, ker imam za to dokaze, fotografije in slike. Spoštovane in spoštovani, tako se ne dela. O tem, kako je šlo iz Macesnove Gorice do kočevske Komunale, ne bom več, vam bom pa, ker bo zagotovo še kakšen tak sestanek ali pa srečanje pred naslednjimi volitvami, tema pa ugrabljena in zlorabljena, vam jih bom pa prinesel in pokazal.

Mi smo premestitev, začasno kostnico v Škofji Loki izvedli z majhnimi osebnimi pogrebnimi vozili, ki so po zakonu logističen zalogaj. Gledali smo samo na pieteto, nič na drugega. Premik opravili. Ko je bilo iz Kočevja odpeljano zadnje vozilo, je bil tam blagoslov. Ko je bilo konec tega v Kočevju, ne v Škofji Loki, je bil tam blagoslov, spoštljivo, tako kot je treba. Zakaj sem se za to odločil? Zato, ker me je v arhivu pričakala dokumentacija in pa pismo še daleč pred mojim mandatom, da je pristojno, torej naše ministrstvo julija 2024 predlagala komisiji, da se posmrtne ostanke začasno do končnega pokopa shrani v državni kostnici v Škofji Loki. Začasno premestitev je ministrstvo utemeljilo s primernostjo prostora in lokacije, ki omogoča tudi dostojno počastitev umrlih s strani svojcev. Komisija predloga ni sprejela. Drugega desetega 2024 je gospod Tone Gnidovec, dekan Dekanije Črnomelj na Mors poslal apel Vladi Republike Slovenije. V priloženem apelu rotimo Vlado Republike Slovenije, naj dokler se dokončno ne uredi pokop 3450 skeletov, izkopanih pod Macesnovo Gorico, omogoči dostop svojcem, da prižgejo sveče, in duhovnikom, da opravimo molitve za pokojne. Veste, koliko je v Sloveniji duhovnikov? To peticijo je v prvem koraku podpisalo 298 duhovnikov in naknadno v decembru 2024 še 185 duhovnikov iz cele Slovenije. Duhovniški poklic cenim in spoštujem. Če kdo, je vseh teh 500 ljudi najbolj v stiku s svojci umrlih v Macesnovi Gorici in z drugim, ki ne glede na stran trpijo posledice dogodkov 80 in še več let nazaj. Hvala lepa jim za peticijo in pobudo, hvala tudi vojaškemu vikariatu. Kostnica je namenski prostor, prvi prekat je v lasti Republike Slovenije, dva prekata sta v lasti občine Škofja Loka že nekaj let. Že nekaj let, je ministrstvo imelo in vsak mesec plačujemo po pogodbi nekaj več kot 800 evrov za prostor v Škofji Loki. Halo? Imeli smo prazen plačan prostor v kostnici na blagoslovljenem pokopališču, v zavetju lepega in mogočnega križa z napisom na steni, mi pa kosti v garaži v Kočevju, kjer smo tudi plačevali najemnino. Zakaj že? Zato, ker nam v resnici ni do tega, da zgodbo zapremo. Osebno mnenje, za katerim stojim in prevzemam vso odgovornost. Bil sem aktiven razpravljavec, poslušalec in tudi sem si kar stvari zapisal na obeh posvetih pri predsednici države. Koalicija se je enotno strinjala, da se zgodba spoštljivo in dostojno izboljša in nadgradi, dokler ne najdemo končne rešitve. Kaj je rekel predsednik gospod Janez Janša? Spoštljivo, dostojno in to sem vzel k srcu in k razumu. Je rekel: poslušajte, kdor se je odločil, da gredo odpadki iz grobišča, iz morišča v garažo Komunale, naj pa še sprejme odločitev, da gredo drugam in na boljšo lokacijo, dokler nas ne sreča pamet in ne najdemo lokacijo, ki bo dostojna, spoštljiva in ustrezna vsem. In sem to naredil in tako kot sem rekel, za tem stojim. Macesnova gorica, stvari tam urejajo, urejamo in do junija bodo urejene tako, da se omogoča dostojno spominjanje in pa spoštovanje. Vsakdo, ne glede na kateri strani je umrl, padel, bil umorjen, pobit, je bil od enega oče, mož, brat, sestra, mama. Zasluži si dostojno spominjanje in svečo. Ne pa objavo tistega, kar ne bi smelo biti objavljenih na omrežjih, Facebookih za tisoč in enim neprimernih komentarjev, ki delijo in delijo in bodo očitno, ker je taka politična potreba, delili še naprej.

Moj prvi in zadnji stavek pri resoluciji o dolgoročnem opremljanju Slovenske vojske je bil, da ga ni močnejšega orožja, da ga ni močnejšega lepila, kot je enotnost. Enotnost. In jaz sem prepričan, kljub temu, da za to rabimo dolga leta, da jo lahko tudi najdemo in zgodbo dostojno in spoštljivo zaključimo. Rad se spreminjajo zakoni. V Sloveniji imamo veljaven zakon, ki je lokacijo opredelil, če ni ta prava, ga je treba popraviti. Tudi preverbe za Teharje kažejo, da je možno tudi tam zgodbo nadgrajevati, možno jo je pa nadgrajevati tudi kjerkoli drugje po Sloveniji. Delam tudi domačo nalogo, ki sem jo dobil na komisiji, vzel sem jo resno, ampak o tem ne pišem ne na Twitterju ne na Facebooku. Proučujemo resno tudi lokacije, ki omogočajo pokop tudi tam, kjer si drugi želijo. Ampak zgodbo moramo narediti tako, da bo široko sprejemanje in strinjanje, ne pa nova delitev. Hvala lepa.