Hvala za povabilo, dober dan. Stanje, kakršno so opisali moji predgovorniki in s čimer se strinjam, je resnično boleče za člane Nove Slovenske zaveze, med katerimi so številni svojci, potomci, sorodniki pobitih žrtev. To stanje je boleče v več vidikih. Seveda je strašno, da so ostanki, posmrtni ostanki teh pokojnih shranjeni tako kot so, da ostajajo nepokopani, čeprav se seveda strinjamo in radi priznamo, da je sedanja kostnica bolj primeren kraj za hrambo, za začasno hrambo, kakor kočevska komunala, dobesedno, je to bila garaža, predvidena za komunalne tovornjake, kamione, no in to je zdaj pač bolj primerno, ampak še vedno je status popolnoma neurejen, kajne. To so kosti, ki čakajo na pokop in to je treba urediti seveda v skladu z željami svojcev, kakor je pač pradavna človeška pravica, ampak tudi v skladu z dostojanstvom vseh pokojnih. In želim opozoriti na širši vidik, ne samo na to, da tukaj odrivamo v neznano prihodnost elementarno dejanje pietetnega pokopa, ampak širši kontekst je namreč to, da k temu pietetnemu pokopu spada vendar tudi spoznanje, zavest, da je šlo tukaj za velikanski zločin. Se pravi, Slovenija pravzaprav ima nad seboj nek grostasen zločin, do katerega se naša družba ne more opredeliti, zlasti levi del politike žal, nekako ne more zavzeti stališča in opredelitve do tega velikanskega zločina. In skušajmo si prosim predstavljati kakšna bi bila pa nemška država, nemška družba, če bi ne bila zmožna zavzeti obsojajočega odnosa, stališča do holokavsta in hudih zelo del nacizma. Kakšna država bi to bila? No, odgovor je na žalost ta, da bi bila v nekem smislu najbrž podobna slovenski družbi in državi, kjer ta strašna vprašanja odrivamo in se delamo, kot da ne obstajajo, Kot da lahko živimo s takšnimi hudimi, strašnimi bremeni nad seboj. To je torej, problem ni samo res v tem, da ti naši tako kruto pobiti ljudje niso dostojno pokopani. Problem je veliko hujši še v tem, da je slovenska družba v stanju nekakšnega shizofreničnega odmikanja, tajenja, odrivanja težavnih vprašanj. v katerikoli družbi sodelavcev, znancev, kolegov, če niso ravno ožji somišljeniki načnete to vprašanje in ljudje otrpnejo, kakor da bi jih pogledal piton, razumete, kakor da bi se ne vem kakšna huda stvar zgodila, otrpnejo in se začnejo ozirati drugam in potem se nekdo domišlja kakšne šale in spelje pogovor drugam, ker je to tabu tema, to je strašna tema. v slovenski družbi. Odnosi zamrznejo. To se pravi, tukaj je potencial nekih bodočih konfliktov, nekega nenaravnega duševnega stanja, v katerem imamo nad seboj strašno stvar, ki se je ne lotimo in lotiti bi se je bilo pač kajpada treba v preprostih korakih, tako kakor se lotimo vsakega nesporazuma, da vidimo, kaj se je zgodilo, da se pogovorimo odprto o tem, da priznamo, kar je treba objektivnega priznati glede dejstev in da pač tisto težko obžalujemo. In to vsi, pač ljudje vseh starosti, vseh generacij, vseh ustanov in poklicev bi morali obžalovati, da imamo za seboj v slovenski zgodovini te hude stvari. In to je pravzaprav bistveni korak, nič drugega bi ne bilo praktično potrebno za rešitev največjega vprašanja, ki bremeni Slovenijo. In to bi morala kajpada pomagati storiti tudi politika. Politika bi morala z ustreznim zakonom ali z neko ustrezno slovesno izjavo Državnega zbora, ki bi imela zakonodajno moč, povedati, da ta strahovita dejanja, te gorostasne zločine, stotin množičnih grobišč in zlasti še tistih, kjer so bili ti zločini storjeni nad Slovenci, obsoja, odklanja, jih izključuje popolnoma iz sfere sprejemljivega v slovenski državi. In to bi bil bistven korak, potem bi seveda morali pa slediti še drugi, gotovo neka uradna državna evidenca žrtev druge svetovne vojne, ki je vi, spoštovani predstavniki slovenske države, nimate. Po toliko desetletjih nimate bele knjige druge svetovne vojne in z revolucijo povezanih žrtev. Nimate je. Inštitut za novejšo zgodovino je hvalevredno pripravil tisto zbirko žrtev. Zdaj, odkar je ta zbirka javno dostopna, morda nekaj manj kot leto dni zares javno dostopna, po vseh kategorijah, tudi po povzročiteljih, pač da tudi strokovna javnost lahko izreče to ali ono, morda kritično misel, kako da bi bilo treba še kaj znanstveno tam korigirati, ampak vsaj nekaj je narejeno. Ampak to je, oprostite, kako se reče, ni civilna družba, je pa znanstvena sfera, akademsko področje. To ni državna inštitucija in tisto tam ni državni seznam žrtev, za katerim bi stala država Slovenija, torej država nima, uradno država ne ve kdo je v II. svetovni vojni umrl. Uradno vi tega ne veste. Ali je to normalno? To mi povejte. Torej, to je tisti drugi korak, ki bi do katerega bi morali priti. In tretji je seveda potem res pieteten in lep pokop, ki bi pač vse sinove in hčere slovenskega naroda, ne glede na to, kako so umrli, seveda tudi te na prvem mestu, ki tako hudo čakajo na pokop, njihovi ostanki. Ampak kaj pa, da tudi mnoge partizane, ki so, kot raziskuje doktor Dežman in zanimivo, da nihče drug na to ne opozarja, imajo tudi celo vrsto nedorečenih, torej mnogo je primerov, ko so njihovi grobovi nadvse neurejeni, ko se ne ve, v enih zbirkah podatkov je, da je tam pokopanih deset oseb, v drugi zbirki, da jih je 12, na spominski plošči piše, da jih je devet in tako dalje. Se pravi, tudi na partizanski strani je polno nejasnosti in nereda, kar se tega tiče pri evidenci mrtvih. Torej, to so pač globlje, fundamentalne dimenzije, ki kažejo na odnos družbe do pokojnih, pa ne samo do pokojnih, ampak na odnos družbe do resnice, ki je tako osnovna stvar, da brez nje ni mogoče živeti. Če pač se pokvari odnos do resnice, ali se kvari ali zamera ali se krha, potem pač se to pozna povsod, kajne? Prej ali slej na kazenskem področju, v kriminaliteti in še marsikje.

Skratka, naš apel je, da ja, da smo veseli vsakega dobrega namena in koraka, ki bi vodil do dostojnega pokopa, do pietetnega pokopa, ampak pietetnemu pokopu, po našem mnenju, spada zlasti to, da spoznamo in uvidimo gorostasen zločin. Ki visi nad Slovenijo in da ga država Slovenija obsodi, zavrne, izključi. Hvala.