Hvala lepa, lepo pozdravljeni, spoštovani predsednik in spoštovani člani parlamenta, Državnega zbora Republike Slovenije.

Začel bom z zgodbo mojega strica, Kratek utrinek. Moj stric je bil nemški ujetnik, po vojni je bil zaprt v Litiji, potem je bil premeščen v Novo mesto in kasneje je dokončal v taborišču Šentvid nad Ljubljano, in ga je preživel. Bil pa je nemški invalid, ker je roko izgubil, tako da je potem še dobil multipleks sklerozo, odšel v Nemčijo in me je zelo zaznamoval s svojo zgodbo, katere del bom povedal. V Novem mestu je prišel na v taborišče, tam so ga, ga je vodja zbora poklical ven, ker mu je upadel pač zaradi, ker je bil brez desne roke in je potem rekel, pravi, na kateri postojanki si se boril, on je rekel, na nobeni, bil sem v nemški vojski, in rekel mu je, pravi, za naše, proti našim bratom Rusom si se boril, škoda, da niso metka oni uporabili, da ga ne bi bilo treba. Potem je prišel drug komandant, ki je pa bil domačin, Slovenec, on ni bil, in je rekel, kje si se boril, mu je vse ponovil, in potem je povedal zgodbo kako je pač moral iti v nemško vojsko in ta komandant je pa rekel, se je obrnil k svojim sodelavcem in je rekel, tovariši, temu ni treba iti ven, razen za hrano, kajti, in to je potem stric dodal. Ko so imeli jutranjo telovadbo, je bilo po koncu telovadbe ukaz tecite in pazite, nazadnje bomo streljali. Oglasile so se strojnice in ta zadnji so popadali mrtvi ali ranjeni, ko pa je bilo tega konec, so potem na pol mrtve še postrelili in zmetali na kamione in odpeljali neznano kam. Tako je stric po zaslugi tega moža preživel, ampak to nekaj pove o povojnem komunističnem zaporu v Novem mestu. Kolega Granda je rekel, da sploh ni vedel, da je to taborišče bilo tudi v Novem mestu, kar je tudi zanimivo, posebej kot zgodovinar, da tega ni vedel.

Druga stvar, ki bi jo izpostavil, je, da te žrtve, ki so sedaj v kostnici iz Macesnove gorice v kostnici v Škofji Loki, pravzaprav so nekako samo v drugem kraju, kajti tisti, ki smo bili tam, smo videli, da so te žrtve še vedno v vrečah, in da to pravzaprav ni nič od tega, kar je mišljeno glede pokopa. Da ne govorimo seveda o vsem tem, da v normalnih civilizacijskih državah vendarle našim pokojnim pripada dostojen pokop.

Druga pomembna zadeva v zvezi s tem je seveda, da te žrtve imajo svoje svojce. In osebno nekako stalno apeliram na vest vseh, spoštovane državljanke in državljani, kaj bi bilo, če bi bil to vaš oče ali mama ali ded ali stric, ali bi se enako obnašali do njih. To, spoštovani, moramo imeti pred seboj, ko govorimo o kosteh, kar tudi slišimo včasih v naši javnosti. Torej, gre za to, da v demokratični Sloveniji postanemo vendarle ljudje. In v tej zvezi sem seveda tudi napisal javno pismo predsednici republike, katerega del vam bom prebral. Kajti tudi pri predsednici republike pa tudi seveda pri članih Vlade ne vidim neke pripravljenosti, da bi te zadeve reševali, reševali človeško, dostojno in predvsem v skladu z mednarodnimi zadevami, kakor se tem stvarem streže. Dvakrat smo bili že, morda bodo tudi kolegi o tem še kaj rekli, v svojstvu, jaz kot član oziroma predsednik Društva Združeni ob Lipi sprave, potem so bili tudi predstavniki Nove slovenske zaveze, seveda, kolega Peter Sušnik je tukaj navzoč, bo lahko še sam kaj o tem rekel in pa od Slovenske škofovske konference, to je predstavnik Komisije Pravičnost in mir, katere predsednik je trenutno predsednik škofovske konference doktor Andrej Saje. Trikrat smo bili v Ženevi in pred petimi leti, leta 2019, smo predstavili ta problem pokopa in ureditve teh zadev civilizacijsko skladno tudi z določbami, ki veljajo v Združenih narodih za človekove pravice in ki jih je tudi naša država sprejela in podpisala. Potem smo bili ponovno letos januarja in po predstavitvi, to nam je omogočil pravzaprav Karitas internacionalis in pax injusticia nemške škofovske konference. Smo prišli do tega, da smo ta problem izpostavili tam. Navzoči predstavniki, vključno z Ministrstva za zunanje zadeve, trenutne vlade so zagotovili, da se bodo zadeve reševale. To so seveda storili osebno, nam, ni pa bilo o tem seveda še nobenega sklica, nismo bili, kakor sem zapisal tudi v tem pismu predsednici republike, nismo bili poklicani, da bi o tem razpravljali, kaj šele, da bi iskali neke rešitve. Predsednici republike sem napisal, da pričakujem, da se bo odzvala na slovesnost, žalno slovesnost, ki bo jutri na Trgu republike pred ukinjenim Dnevom žrtev komunizma. Kajti tudi ti ljudje so bili Slovenci, borili so se za svobodno in samostojno Slovenijo, katere zdaj predsedujete vi, spoštovana predsednica. Predsednica države ni nujno, da se strinja z vsemi državljani in to velja seveda tudi za vse druge predstavnike oblasti, pač pa je dolžna zastopati pravice vseh, to pa smo še posebej vi, spoštovani odgovorni predstavniki našega ljudstva. Mislim, da imate to dolžnost. V nekem smislu je predsednica republike, pa tudi vsi, ki ste na uradnih organih, tudi predsednica teh, ki so umrli, v smislu tega, da tudi tem ustrezno omogočite, da bodo prišli do svoje temeljne človeške pravice, to je do pokopa. In zato nehote je posebej vsak odgovoren na delovnem mestu in na političnem odločujočem mestu soodgovoren, da se ta zadeva reši. Zato bi vas vse spomnil, kakor sem tudi predsednici napisal, da ko ste bili na obisku pri pokojnem papežu, in boste seveda tudi pri sedanjem, ste tudi imeli pred seboj to in tudi iz virov vemo, da sta tako predsednica republike, kakor tudi predsednik vlade s pokojnim papežem govorila o tem in verjamem, da bosta tudi s prihodnjim. In zdi se mi nekako še posebej tudi, ker gre tudi tukaj za pogreb, da je tudi tukaj veljajo enaka merila. To se pravi, kakor smo dostojno pokopali pokojnega papeža, kakor dostojno pokopavamo tudi vsakega našega, ne samo državnega predstavnika, ampak predvsem vsakega sorodnika, tako velja to poskrbeti tudi za vse te ljudi. Predsednici sem dalje napisal, da za razliko od zgolj političnih voditeljev vas je pokojni in vas bo sedanji papež sprejel ne z interesi, pač pa z duhovno avtoriteto, ki vsakega človeka in tudi državnika sprejema in mu nudi ogledalo, kako naj si prizadeva za resnico, pravičnost in mir. Kot je pa parkrat zatrdil doktor Saje, imate tudi dobre odnose z njim kot predsednikom škofovske konference. To se pravi, pričakujem in to seveda tudi velja za vse vladajoče, da bo ta dober odnos obrodil tudi ustrezne sadove, in tako verjamem, da vsaj v duhu, če že ne realno, vsi sprejemamo, da se ta slovesnost na Trgu Republike, ki bo jutri zvečer, in ki nič drugega kakor dostojno spoštovanje žrtev, ki so bile po različnih prilikah, to vem tudi iz zgodb mojega strica, pa tudi tisti, ki ste vsaj malo prebrali ali pa slišali o teh zadevah. ljudje so bili vrženi sem ali tja, kakor je bilo. Recimo na Črnivcu, to je tam, kjer se gre iz Kamnika na Štajersko, je en gospodar, ki mu je nemški komandant, ko je prišel k njemu v hišo, rekel, je rekel, kdo pa je tukaj gospodar, pa je rekel možakar takole, pravi, zdaj, ko ste vi tukaj, ste vi gospodar, kadar pridejo partizani, so oni gospodar, sicer sem pa jaz gospodar v tej hiši. Torej, tako je bila, taka je bila usoda, kruta, zahtevna in mislim, da je čas, da to kruto usodo razrešimo v dobro njih in tudi v dobro nas vseh. Zato vas prosim, spoštovane predstavnice in predstavniki ljudstva, da to zadevo uredimo, in da omogočimo našim rajnim mir.

Spomnil bi vas pa ob koncu še na to, da to, kar se je dogajalo in kar se še dogaja, tli v dušah tako naslednikov, storilci in tisti, ki so morali v imenu nalogodajalcev izvrševati to nalogo, so bili umorjeni, so pomrli, in zato seveda tega ne čutijo več, ampak so pred večjim plačilom, mi vsi nasledniki pa smo s tem zaznamovani, tako nasledniki storilcev, sodelavcev žrtev in vseh drugih in mislim, da je tudi prav za to, da bo naša država bolj kvalitetno, dolgoročno in seveda tudi uspešno nadaljevala svoj demokratičen razvoj, da se očistimo teh travm, da odgovorni opravite to dolžnost, in da pridemo vsi skupaj v stanje v katerem se bomo med seboj pogovarjali. Zdaj se včasih, razen morda danes tukaj v parlamentu, celo med prijatelji, sosedi ne moremo odkrito o tem pogovarjati. Hvala lepa.