Predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Naj v tem uvodnem delu pojasnim, zakaj smo se v naši poslanski skupini odločili za sklic te današnje seje. Problem naše države s pokopom žrtev povojne morije in revolucionarnega terorja med samo vojno ima že zelo dolgo brado in se vedno znova odpre ob nekem dejanju trenutne oblasti, ki žrtve tega zverinskega dejanja še dodatno poniža. Slovenija je v preteklosti že dokazala, da smo sposobni pietetno in dostojno pokopati žrtve ter jim zagotoviti temeljno človekovo pravico do groba. Pokopi 13 med vojno pomorjenih iz jame Žiglovica nad Ribnico, 150 po vojni pomorjenih ranjencev iz Škofovih zavodov, iz jam pri Konfinu nad Grčaricami in v nekaterih drugih primerih pričajo, da je mogoče kljub dolgotrajnemu zanikanju in prikrivanju izkazati pieteto in pomorjene žrtve dostojno pokopati v skladu s slovenskimi običaji in katoliško tradicijo. Če smo v teh in drugih primerih to zmogli, ni razloga, da tega ne bi zmogli tudi danes. Zato nas je toliko bolj razočarala odločitev Ministrstva za obrambo, ki je 31. marca 2025 pričelo s prenosom posmrtnih ostankov več kot 3000 žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Ti so bili doslej shranjeni v zabojnikih v garaži Komunale Kočevje, zdaj pa bodo začasno premeščeni v državno kostnico v Škofji Loki. Prikrito morišče Jama pod Macesnovo gorico, iz katerega so bili ostanki slovenskih žrtev povojne morije ekskomirani ostaja eno najbolj pretresljivih mest množičnih pobojev v Sloveniji. Lahko se strinjamo, da prostori Komunale Kočevje niso primeren prostor. Pa vendar je treba pri taki odločitvi upoštevati tudi mnenja svojcev in še nekaterih drugih organizacij, ki so soglasno nasprotovala začasni preselitvi, dokler ne bo določena trajna lokacija pokopa, za katero tudi v naši poslanski skupini menimo, da bi morala biti v Ljubljani kot glavno mesto države Slovenije. Na žalost pa imamo v Ljubljani na oblasti ljudi, ki žrtvam še vedno odrekajo pravico do groba, ki je osnovna človekova pravica. V končni fazi se je tudi razvoj civilizacije, kakršno poznamo danes, pričel s trenutkom, ko je človek za svoje prednike pričel urejati grobove. Tako da govorimo tudi o osnovni civilizacijski normi. V svoji ideološki sleposti, ne morem drugače povedati, gredo predstavniki oblasti v našem glavnem mestu še tako daleč, da žrtve te morije imenujejo z izdajalci naroda. Med posmrtnimi ostanki najdemo ženske in otroke, ki zagotovo niso sodelovali v kakršnem koli oboroženem konfliktu. So pa bili pripadniki družin, ki niso bile po godu novi revolucionarni oblasti. To je bil njihov edini, v narekovajih, greh. In to se dogaja ob zavedanju, da predstavniki okupatorskih vojsk na glavnem pokopališču v Ljubljani imajo svoje mesto. Namreč, tako nemška kot italijanska vojska imata grobišče na Žalah. Tako več kot 30 let po vzpostavitvi demokratičnega sistema v naši državi to vprašanje še vedno ni rešeno. Ali je kdo kadarkoli s strani svojcev žrtev slišal kakršnokoli zahtevo po maščevanju in podobno? Verjetno ne, zato toliko bolj čudi odpor do rešitve tega vprašanja. Večkrat slišimo krilatice, pustimo zgodovino zgodovinarjem. S tem se je mogoče tudi strinjati, vendar ko pa je kakšna zgodovinska ekspertiza na to temo izdelana, so avtorji le teh zaničevani zgolj s pavšalnimi zmerljivkami, medtem ko nihče ne zanika oziroma prereka dejstev, navedenih v taki knjigi. Ena od takih je Slovenski razkol doktorja Jožeta Možine. Ob takem vedenju se na dlani postavlja vprašanje, zakaj toliko odpora. Odgovor na to je lahko le eden. Ponosnim naslednikom, kot se je izrazil eden izmed nekdanjih poslancev, je težko priznati resnico, da je bil prejšnji režim nedemokratičen in totalitaren ter v Sloveniji povzročil več žrtev kot vsi okupatorji skupaj. Zakaj na primer na Hrvaškem, ki nam je v zvezi s tem lahko tudi vzor, nimajo problemov s sistematično ekshumacijo in pokopom žrtev? Minister za hrvaške branitelje Tomo Medved je ob pokopu 253 žrtev iz Gospića poudaril, da vsaka nedolžna z žrtev zasluži spoštovanje in trajni spomin, kar bi moralo biti tudi vodilo za Slovenijo. Medtem ko Hrvaška aktivno rešuje vprašanje pokopa žrtev, Slovenija še vedno nima jasnega načrta za trajno lokacijo pokopa. Namesto iskanja in soglasja in dostojnega ravnanja z ostanki žrtev, se vprašanje v Sloveniji politizira, svojci pa ostajajo 80 let po koncu druge svetovne vojne brez zagotovil o končni rešitvi. Žal je bil v Sloveniji po potrditvi sedanje Vlade doktorja Roberta Goloba, administrativno odpravljen 17. maj, dan spomina na žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno in še več po njej, ki ga je določila predhodna vlada Janeza Janše. Golobova Vlada je samo potrdila nedostojen odnos, ki ga imajo dediči in zagovorniki komunizma, ki prikrivajo in zagovarjajo zločinska, nemoralna in neetična ravnanja svojih predhodnikov. Ukinitev dneva spomina je nedoumljiva tudi za evropski politični prostor. Medtem pa tudi pri nas obeležujemo dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. In najmanj, kar je treba tu opozoriti, so dvojna merila. Ob spominu na številne žrtve komunizma kot enega izmed totalitarnih režimov, ki ga je z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu obsodil tudi Evropski parlament, kar predstavlja enoten pogled v Evropo, na svojo zgodovino. V Sloveniji smo žal še vedno priča masovnemu zanikanju, še posebej posledic in same narave komunističnega režima. V parlamentu imamo tri stranke, katerih najvidnejši predstavnik, ki ta režim prikazujejo kot nekaj, kar ni bilo nič slabega. S tem predstavljajo ta režim kot primerjalni model, kako naj bi se država razvijala v bodoče, kar je po našem mnenju nedopustno. Zato se je potrebno spominjati in obeležiti ter urediti dostojen pokop ekshumiranih žrtev iz morišča Jama pod Macesnovo gorico.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke menimo, da prenos posmrtnih ostankov iz Kočevja v kostnici, v kostnico v Lipici pri Škofji Loki ne rešuje vprašanja dostojnega pokopa, temveč ga zgolj prestavlja v nedoločeno prihodnost, hkrati pa pomeni vladno provokacijo nepotrebno in zelo žaljivo dejanje, pri čemer ni možno izključiti, da so bili posmrtni ostanki nesrečnikov iz jame pri Macesnovi gorici še dodatno poškodovani in onečaščeni. Ustava Republike Slovenije temelji na dostojanstvu človeka, ki vključuje tudi pravico do groba in spomina. Menimo, da je treba čim prej opraviti izkope pomorjenih nedolžnih žrtev iz vseh doslej znanih lokacij morišč, določiti primerno trajno lokacijo za pokop v glavnem mestu in pokope opraviti na spoštljiv način. Gre za vprašanje resnice, spoštovanja zgodovine, pietete do žrtev in temeljnih načel civilizirane, pravne in demokratične države. Urediti pa je potrebno še vse drugo, povezano z vojnimi in povojnimi umori, saj je nedostojno do 80 let po koncu druge svetovne vojne niti administrativni postopki še niso zaključeni, pravzaprav se v bistvu še resno niso niti začeli. Toliko za enkrat, hvala.