Lep dober dan vsem skupaj. Najprej hvala komisiji in predvsem predsednici, da redno, kako bi rekel, daje na dnevni red tudi gospodarske teme. Pozdrav tudi predstavnikom urada in Ministrstva za gospodarstvo.

Zamejska gospodarska koordinacija je bila ustanovljena decembra 2022, vanjo so vključene krovne gospodarske zamejske organizacije iz Hrvaške, Zveza slovenskih društev na Hrvaškem sedaj tudi Rast in Slovensko hrvaška zbornica iz Italije, Slovensko deželno gospodarsko združenje, iz Madžarske Razvojna agencija Slovenska krajina, iz Avstrije Slovenska gospodarska zveza. Seveda pa ključno vlogo tukaj igrata Ministrstvo za gospodarstvo in seveda tudi urad. To poročilo, ki ga bom danes dal, je kratko in je koordinirano z vsemi temi, ki sem jih naštel za pripravo programa zamejske gospodarske koordinacije oziroma načrt izvajanja dejavnosti odgovoren koordinacijski odbor zamejske gospodarske koordinacije. v zadnjih letih je ta odbor organiziral več konferenc in srečanj, kjer smo obravnavali aktualno gospodarsko situacijo v regiji, v celotni regiji. Vzpostavili čvrste temelje za krepitev sodelovanja in mreženja med slovenskimi krovnimi gospodarskimi organizacijami in podjetji v celotnem zamejskem prostoru in v matični domovini. Rad bi poudaril, da je v teh dveh letih, kar delujemo, vsaj z mojega vidika, najbolj pomembno to, da smo ustvarili odlične medsebojne človeške odnose, da se poznamo, da vemo, kdo je v Varaždinu aktiven, pa v Zagrebu, pa na Reki pa v Trstu, Gorici lahko tudi rečem v Trbižu. Kdo deluje v Celovcu, v Gorskem Kotarju. Skratka, tudi prej smo se poznali, ampak bolj spontano, občasno. Sedaj pa redno sodelujemo, se povezujemo, se poznamo, si pomagamo in se učimo tudi eden od drugega. V letu 2025 smo zapisali, da se bomo posvetili v razvoju trajnostnega turizma v zamejstvu in tudi prenosu znanja, kar se tega tiče. Tako je bila letna konferenca 9. maja v Monoštru, ki ga je organizirala Razvojna agencija Slovenska krajina tukaj. Hvala lepa, lepo je to bilo, dobro smo, dobro je bilo organizirano, mislim, da smo si enotni. Organiziramo tudi / nerazumljivo/ poslovne konference. Srečanja koordinacijskega odbora so na tekočem traku. Imamo tudi ad hoc aktivnosti na predlog zamejskih gospodarskih organizacij. Tako bo 10. 6. 2025 v Celovcu drugo poslovno srečanje žensk v gospodarstvu. Lansko leto se je zbralo skoraj sto žensk v Novi Gorici. To je bila izredno uspešna prireditev in jaz tudi izhajam iz tega, da bo tudi 10. junij v Celovcu podobno. Kajti, ta potencial, ki ga imamo vsi skupaj na področju aktivnosti in znanja žensk še dolgo nismo, še dolgo nismo izkoristili, še mnogo premalo ga poznamo in premalo tudi podpore nudimo ženskam. Še prav tako pomembno področje: vključevanje mladih podjetnic in podjetnikov iz cele Avstrije oziroma iz celega tega prostora. Izhajam iz tega, da je še vedno veliko mladih, ki dela mimo naših manjšinskih organizacij, ker se premalo poznamo. In tukaj je naša naloga, da načrtno sledimo mladim absolventom srednjih šol, univerz kaj delajo, kje delajo, da se povežemo z njimi, da jim pomagamo in da razvijamo skupne programe. Zamejske gospodarske organizacije v vrhu tega načrtujejo svoje aktivnosti na področjih logistike sistema pristanišč severnega Jadrana, evropskih projektov razvoja turizma in kulinarike, voditeljstvo v sodobnem podjetništvu s poudarkom na ženske in mladino. Načrtno seveda razmišljamo o spodbujanju celotnega zamejskega območja, spodbujanju gospodarstva celotnega zamejskega področja, ustvarjanju delovnih mest in ohranjanju delovnih mest, izboljšanja infrastrukture in povečanje privlačnosti teh območij. Tukaj mislim, da bi bilo prav, da razmislimo, da bi se tudi koroške oblasti, pa tudi oblasti v Furlaniji, pa tudi na Hrvaškem, pa tudi na Madžarskem še bolj vključile v te projekte. Kajti, vsi ti projekti so sicer namenjeni krepitvi narodne skupnosti, slovenske pa krepitvi jezika, ampak so win-win situacija. Noben od teh projektov ne škoduje Italiji, Madžarski, Avstriji ali komurkoli. So vsi projekti, ki so win-win. Rad bi rekel, da je ena izredno važna naloga, da s temi projekti pospešujemo funkcionalnost slovenskega jezika v gospodarstvu in nasploh v javnosti. Kajti, nič nam ne bo pomagalo, če bomo imeli dobro šolstvo in dobre srednje šole, če ti mladi ljudje ne bodo mogli uporabiti slovenskega jezika v vsakodnevnem življenju, bodisi v gospodarstvu, bodisi na občinah, na upravnih enotah.

In naslednja stvar, cilj tega celotnega projekta je, kako bi rekel, iskati, izvajati, poiskati konkretne manjše projekte, s katerimi bomo jutri lahko tudi stopili do evropskih sredstev, lahko tudi do avstrijskih in drugih v tem prostoru, kajti ni naloga samo Slovenije, da pospešuje obmejni prostor, ampak vseh teh lokalnih vlad in tukaj bi tudi apeliral na slovensko politiko, da se ob srečanju z avstrijskimi predstavniki in italijanskimi, hrvaškimi, madžarskimi, kako bi rekel, skuša motivirati te oblasti, da tudi one prispevajo k temu, da se obmejni prostor ne prazni, da se tu ne dogaja demografska katastrofa. Rekel bi tako, vsaka generacija ima svoje izzive, mi se danes spopadamo s procesi, globalizacije, regionalizacije, varstvom okolja, demografskimi izzivi, dominacijo koncernov, umetno inteligenco in tako dalje. In zato moramo vse te naše projekte seveda tudi prilagajati tem, tem trendom in tukaj ima zelo pomembno vlogo akcija samopomoči. Vsi ljudje imajo še več možnosti biti aktivni, kot so, bi jaz rekel, tako, kot smo. Se pravi, če ustvarimo eno pozitivno vzdušje, eno pozitivno atmosfero, se bodo rodile še dodatne akcije, akcije samopomoči, ki jih bomo lahko sofinancirali, ampak prišlo bo, denar bo prišel tudi iz drugih virov. Pomembno je, da v Sloveniji razumete, razumejo, da je Slovenija izrazito obmejna država, včasih se to malo pozablja in ker so državne meje Slovenije večinoma mlade po nastanku, po osamosvojitvi, je prebivalstvo iz zgodovinskih razlogov tudi vezano na Trst, Gradec, Beljak, Celovec, Zagreb, Reko, Monošter. To nič ni slabega, ampak važno je, da se ob razvijanju gospodarskih, kulturnih in drugih projektov tega zavedamo in da se, da dvigamo zavest, da je pravzaprav center Alpsko jadranske regije, tega se Ljubljana pogosto premalo zaveda, točno Ljubljana. Že v Avstro-Ogrski je bil center Alpsko jadranske regije Ljubljana, in pred tem tudi še močno Trst. Ljubljana, in ravno iz Ljubljane naj bi se širili ti impulzi povezovanja cele regije. V celi tej regiji pa živimo Slovenci, ki pač želimo tudi v zamejstvu ohraniti naš, naš prostor.

Gospodarstvo moramo razumeti v najširšem pomenu besede. Poleg industrije, proizvodne dejavnosti, sodi tudi turizem, storitve, kmetijstvo, obrt, ohranjevanje kulturne krajine, varstvo okolja, vodno gospodarstvo. Zakaj to naštevam? Poznate vsi Karavanke. Državna sekretarka je ravnokar omenila Geopark Karavanke. Na avstrijski strani Karavank so industrialci izrinili grofe in gospodstvo in pokupili tri četrt Karavank. Se pravi, oni so pokupili gozdove, vodne vire, si tam uredili lovske revirje, deloma ogradili. To ne gre za sto hektarjev, tu gre za tisoče hektarjev. Izrivajo domačine, ki potem težko gospodarijo, kar se tiče z gozdnim gospodarstvom in s kmetijstvom nasploh, in pravzaprav naša narodna skupnost, pa tudi vsi mi, samo opazujemo ta proces. Mislim, da bomo morali to registrirati, se spoprijeti s tem problemom, kako bo ta zadeva izgledala čez 20 let, če bodo naprej kupovali, vsako malo kmetijo, kupujejo sedaj. Oni niso kupili samo 5 tisoč hektarjev pa 3 tisoč, ampak če je tam ena kmetija, ki nima naslednika, ki nima nasledstva, oni kar kupijo, tudi pet hektarjev, tudi deset hektarjev, tudi 20 hektarjev.

Moja vizija bi bila, in to sem že nekajkrat rekel, tudi Avstrijske Koroške organizacije, ki zastopajo kmetijstvo, se za to pravzaprav ne brigajo, tudi deželna politika ne. Opozarjam pa to, če zdaj kupujejo na severnem delu Karavank, bodo jutri kupovali na južnem delu Karavank. In boste imeli problem na tem delu, ker pride, kupi, če mu kdo proda. Tu bi bilo modro razmisliti, tudi z vidika varstva okolja. Veste, da so nekateri gozdovi v krizi, smreka predvsem, kako razviti en koncept za Karavanke, za cele Karavanke, da ohranjamo to domače prebivalstvo, ekologijo, vodne vire, kajti denar za to je v Evropski uniji na razpolago. Mi rabimo samo modre glave, da razmislijo, kako priti do tega denarja, en konkreten primer je naš, naša gora Dobrač blizu Beljaka, ki je bilo včasih smučarsko središče, ko so ukinjali smučišča, so vsi rekli, to bo propadlo, medtem so to razvili neki naravni park, čeprav so lastniki ostali tam, ki kmetujejo in se je ta turizem, pohodništvo, ne vem, dnevni turizem tako razvil, da je sedaj v bistveno boljši situaciji kot je bila prej.

Se pravi, zaključujem s tem, da brez samopomoči nam tudi vsi ti projekti, ki so dobronamerni s strani ministrstva, uradov in vseh naših organizacij, ne bodo dali te rezultate, ki bi jih lahko dali. In na koncu misel, če želimo razpravljati o medsebojnih razlikah, lahko to počnemo celo življenje. če pa začnemo govoriti o stvareh, ki nas povezujejo, bomo vse življenje imeli zadosti dela.

Hvala lepa.