Hvala lepa predsedujoča, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali gostje, predsednik Kosrisa, predstavnik državnega sveta, vede direktorice agencije Aris in ostali.

Novela, ki je pred nami, bi rad uvodoma poudaril, ne spreminja temeljnih načel obstoječega Zakona o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti. Obstoječi zakon je, kakor sami veste, precej nov, moderen tudi po prepričanju našega ministrstva. Nenazadnje je bil nedolgo nazaj sprejet. Čemu potem potreba po noveli, ki je precej celovita in obsežna, obsega nenazadnje skoraj 70 členov? V prvi vrsti zaradi tega, ker ta novela zagotavlja podlage za delovanje nove agencije, Javne agencije za znanstveno, raziskovalno in inovacijsko dejavnost. Mi smo imeli do nedavnega, dobri dve leti nazaj, tako imenovano agencijo ARIS, javno agencijo za znanstveno raziskovalno dejavnost, potem pa smo te agencije dodali tudi I; Inovacijski steber. Pod inovacijski steber pojmujemo znotraj našega ministrstva to, čemur rečemo tudi z drugimi besedami prenos znanja. Se pravi, želimo pravzaprav vzpostaviti sistem, ko naj bi bilo znanstveno raziskovalno delo omejeno samo na bazično znanost oziroma na nižje TRL-je(?), želimo vzpostaviti tudi neko relativno kontinuirano, jasno združeno pod cesto od temeljnega raziskovanja v družbo oziroma v ekonomijo. Zato smo ARRS preoblikovali v ARIS in zato je seveda potrebno vzpostaviti ustrezne podlage in nasloviti številne člene.

Zdaj seveda to ni samo kozmetična sprememba. Še enkrat poudarjam, gre pravzaprav za precej, precej domišljen konceptualni korak, za katerega se je še pravzaprav šele kasneje pokazalo, da je zelo usklajen z razmišljanji. Tako to stran kot onstran Atlantika, ki je vsebovan tako v Draghijevem poročilu, kot v drugih, bom rekel, strateških premislekih.

Vzporedno s tem seveda na novo definiramo financiranje znanstveno raziskovalne in inovacijske dejavnosti. Že doslej si je ta država in v zakon zapisala, zastavila in v zakon zapisala precej ambiciozen in pogumen cilj, da zagotavlja 1 odstotek BDP-ja, za znanstveno raziskovalno dejavnost. Sedaj ta znesek višamo na 1,25 odstotka BDP, pri čemer bi naj šlo 1 odstotek za znanstveno raziskovalno dejavnost, 0,25 odstotka BDP pa za inovacijsko dejavnost. In vzporedno s tem, vzporedno s to definicijo tudi podrobno opredeljujemo, kaj pojmujemo pod temi sredstvi, namenjenimi za financiranje znanstveno raziskovalne in inovacijske dejavnosti. Poleg tako imenovanih sredstev državnega financiranja, to so sredstva, ki so v finančnem načrtu našega Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, vključujemo tudi sredstva vseh ostalih ministrstev, vključujemo evropska sredstva, vključujemo pravzaprav vsa javno finančna sredstva, ki zadevajo znanost in inovacije. To se nam prav tako zdi precej pomembno in na nek način tudi precej prodorno. Namreč, eno izmed ključnih sporočil, ki jih želimo s tem posredovati, praktično, je, da naj raziskave, razvoj in napredek ne bo le omejena stvar enega direktorata, ki ga vodi moj kolega doktor Tomaž Boh na enem ministrstvu. To naj bo, bom rekel, ena prečna prioriteta, prečna razvojna prioriteta Vlade oziroma države kot celote.

Zato pravzaprav širimo nabor teh sredstev in spodbujamo tudi druga ministrstva, da svojo, bom rekel, razvojno paradigmo usmerijo v skladu z načeli tega zakona. Znotraj tega pa, še enkrat poudarjam, še vedno poznamo, bom rekel, sredstva državnega financiranja, ki so pravzaprav sredstva, ki so znotraj našega ministrstva in s katerimi bomo zagotavljali stabilnost, predvidljivost in varnost delovanja celotnega sistema.

V nadaljevanju je precej pomembna reč tudi natančnejša določitev prepleta evalvacij raziskovalnih programov institucij, ki se bodo samo evalvirale, in na novo uvedene zunanje institucionalne evalvacije prejemnikov stabilnega financiranja znanstveno raziskovalne dejavnosti. Zdaj, jezik znotraj zakona je morebiti včasih preveč tehnicističen, ampak samokritično z generalnim direktorjem pogosto poveva, da ne znamo drugače zapisati, želimo pa biti predvsem jasni in predvidljivi in predvsem želimo zagotoviti ustrezne podlage za delovanje našega sistema. Prejemniki stabilnega financiranja znanstveno raziskovalne dejavnosti so po domače povedano univerze in inštituti. In mi zdaj želimo pravzaprav posamezni inštitut recimo kot celoto, institucionalno zevalvirati, kar pomeni, da ne želimo več le gledati posameznikov oziroma posameznih programov, projektov, oddelkov znotraj enega inštituta, ampak nas zanima delovanje inštitucije kot celote.

Zakaj? Zdaj, če je bilo mogoče nekoč delovati tako, kot je deloval Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju, kot en posamičen polihistor z veliko denarja in dosegati neke razvojne premike, pa se lotevati opohalnih projektov, to danes seveda ni mogoče. Dandanes je treba sodelovati, sodelovati na veliki skali, transnacionalni skali in za to pravzaprav morajo biti inštitucije, znanja, ustrezno upravljanje in pravzaprav moramo misliti na to in paziti na to, da bodo javna sredstva, namenjena raziskavam, razvoju in znanosti, ustrezno uporabljena na ravni inštituta kot celote, da bo pravzaprav ta performans kaj, kar najboljši, ne želimo, ne želimo tega, da bi bila znanost, bom rekel, akademska igra, kjer en raziskovalec iz enega kabineta tekmuje z drugim raziskovalcem iz sosednjega kabineta. Temu že zdaj ni tako, to pa je še en korak naprej, da temu nikakor, nikakor ne bo tako.

Potem v nadaljevanju opredeljujemo številne stvari, ki so zelo pomembne za delovanje celotnega sistema, na katere smo pravzaprav tudi naleteli med veljavo tega zakona. Kaj se zgodi v primeru, če recimo vlada na novo ustanovi inštitut, kaj se zgodi, če kateri od inštitutov ne izpolnjuje pogojev, precej, bom rekel, ambicioznih pogojev, ki jih mora dosegati za to, da je deležen javnega denarja, stabilnega financiranja in tako dalje. Vsega skupaj, kot rečeno, se je nabralo za 70 členov.

Novela je nastajala precej dolgo. Zakaj, po navadi našega ministrstva smo jo že začeli oblikovati v eni širši delovni skupini, v katero so bili vključeni tako predstavniki naše izvajalske agencije ARIS kot predstavniki KOsRIS-a; Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije, z nami je tudi direktor kot predstavniki rektorske konference, ki združuje univerze, kot predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije, predstavnik reprezentativnega sindikata, predstavnik Mlade akademije, predstavniki drugih resornih ministrstev. Skratka, želeli smo nasloviti kar največ, da ne rečem vse probleme in izoblikovati čim boljši, čim bolj smiseln in učinkovit zakonodajni predlog, osnutek v prvi vrsti. Reči moram tudi, da so bili odzivi pozitivni. Vsi prej omenjeni deležniki so predlog podprli. Predlog je, bom malo kasneje dopolnil, spoštovani kolega doktor Pejovnik, tudi soglasno potrdila pristojna komisija Državnega sveta. Predvsem pa nas veseli, da je tudi Ekonomsko-socialni svet o predlogu razpravljal, odločal in ga v celoti potrdil, se pravi, tako delodajalska kot delojemalska, kot kakopak vladna stran sta predlog potrdili.

Po, po tem, ko smo prejeli pripombe, mnenja, vprašanja, dileme Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, smo jih temeljito preučili in na tem mestu se tudi v imenu ministrstva pravzaprav zahvaljujemo Zakonodajno-pravni službi, ker z njenimi napori, smo prepričani, smo zdaj izoblikovali ne samo nomotehnično, tudi v določenih ozirih vsebinsko precej boljši zakon. Njihove pripombe smo v glavnem vključili v obliki amandmajev, ki so danes pred nami, kjer pa tega nismo storili, pa domnevam, da smo, bom rekel, dileme, v glavnem vprašanja oziroma pojasnila, ki so bila pričakovana, ustrezno podali in stvari ustrezno pojasnili.

V nadaljevanju pa se s kolegom doktorjem Bohom veseliva razprave. Računam, da bova znala odgovoriti na vsa vprašanja. Hvala lepa.