Pozdravljeni!

Prihajam iz Kočevja, sem upokojena ravnateljica gimnazije in srednje šole, sedem let sem v pokoju. Imam čas spremljati stvari malo z distance, nisem pa kot srednješolka imela toliko izkušenj, Ker so glavni problemi z romsko problematiko bolj v osnovnih šolah. Ob jesenskih incidentih v Kočevju, ob tistem pretepu policista, smo se vsi zgrozili in malo zavedli in tudi jaz osebno sem mislila, da je čas, da ljudje, ki nekaj o tem vemo, poskušamo malo globlje premisliti o tem, kaj narediti, kaj storiti za to, da bodo razmere se izboljšale. Pripravili smo potem eno okroglo mizo, jaz sem se pogovarjala, ne vem, s kopico ljudmi po celi vertikali, kaj se dogaja, od vrtca pa potem recimo tam do konca srednje šole, s centrom za socialno delo, z zavodom za zaposlovanje, z ljudsko univerzo, ki potem se z odraslimi Romi ukvarja, prebrala sem, ne vem, enih 200 strani dokumentov, tako da smo tudi zapisali en dokument. Povabili smo tudi ministra Mesca, ker smo videli, da je eden boljših predlaganih ukrepov uvedba občinskega koordinatorja v vseh teh občinah v jugovzhodni Sloveniji. Moje opažanje je namreč bilo, da vsaka služba vlaga izjemne napore za to, da recimo, ne vem, v vrtcu, v šoli, vsak zase, resnično naredijo maksimalno, kar lahko, niso pa te službe povezane, to kar je tudi že gospod iz Državnega sveta, če sem prav razumela, povedal in izpostavil, in ta nepovezanost institucij botruje temu, da med temi špranjami pa ti otroci izpadejo iz sistema in jih in se izgubijo iz sistema izobraževanja. Lahko rečem, zdajle vtis. Torej, od lanske jeseni se v Kočevju nekako pogovarjamo, v medijih je veliko, medresorska delovna skupina je ustanovljena in oni recimo romske družine in otroci to slišijo in septembra lani se je prvič zgodilo, da so vsi prvi dan prišli v šolo, in da jih ni bilo potrebno osebno klicati, da pridejo v šolo. Zgodil se je ta pritisk, ker so začutili, da se nekaj dogaja in so se temu prilagodili. Preden smo imeli 17. aprila to okroglo mizo, sem se še enkrat pogovarjala z nekaterimi ravnatelji in povedali so, da so ti otroci letos kar v šoli. To se pravi, če mi nekaj ukrenemo, pa ni treba zdaj, da je drastično, ampak da damo vedeti, da za vsako neko dejanje so v družbi neke posledice, kar mislim, da je osnovna paradigma vzgoje. Da pač oni to začutijo in se temu prilagodijo. Zdaj, če bi rekla sistemsko, jaz mislim, da smo vsi ugotovili, kaj bi bilo idealno. Idealno bi bilo otroke poslati v vrtec takoj po porodniškem dopustu, tako kot jih 95 procentov staršev v Sloveniji naredi. Vključenost v vrtce v Sloveniji je 95 procentna in v bistvu gre, kako vključiti otroke iz romskih družin v vrtec. Vrtec ima to lastnost, da se vse osnovne življenjske vrednote postavijo v glavi, v vrednostnem sistemu do vstopa v šolo. In zato je ta vrtec tako ključen. Zato sem jaz sicer pozdravila tisti predlog, da je za eno leto pred šolanjem, da je ta vrtec obvezen, ampak na tej debati smo ugotavljali, da bi bilo najbolj idealno, da je to v celoti. OECD študije tudi pravijo, da vsak evro, vsak denar, ki ga vložimo v vrtec, se posedmeri po učinkih. Ne vem, zakaj varčujemo tam, potem pa toliko in toliko sredstev namenimo za popravo, ko pa je skorajda obsojena na neuspeh. To se mi zdi, da sem dolžna povedati. Iz vseh drugih debat, iz osnovnih šol, z vsemi napori pomočnikov, učiteljev, se mi zdi, da izhaja, da recimo, ne vem, če veste, kako izgleda. Torej, v prvi triadi otrok v osnovni šoli ne more ponavljati brez soglasja staršev. Seveda, starši ne dajo soglasja in potem je ta otrok jezikovno neopismen, sploh ima slovenščina težave, absolutno je, tri leta gre naprej, totalno, potem pride pa tam četrti, peti razred, ko ne moreš z njim več nič narediti, me razumete, vse je zamujeno. Zato je ta vrtec toliko pomemben. Gre tudi za ta govorni del, jezikovni del. Vsi ravnatelji osnovnih šol so izražali skrb, da je problem zadnja triada. Nekako jih uspejo v šolah zadržati, prvo in drugo triado, potem se pa ta kalvarija, ki je popolnoma ne vidijo sploh poti, kako bi bili oni uspešni in seveda začnejo zapuščati šolo in zadnja triada je izpad totalen. V jugovzhodni Sloveniji je procent uspešno končane osnovne šole 12, 14 procentov, v Prekmurju je mnogo višji procent, ampak da tega v tej državi ne moremo urediti, se meni zdi res tragično in mislim, to niso hitre rešitve, to so dolgoročne rešitve, ampak jaz resno, globoko verjamem, da se mora to začeti v vrtcu. Tako da, za te ukrepe, za tretjo triado pa jaz mislim seveda, da so vsi ti ukrepi o katerih vi danes govorite, in še kakšni drugi, da so ti potrebni za to, da jih zadržimo v šoli, da jih zadržimo v šoli do konca devetega razreda. Jaz zdaj govorim nevtralno, ampak izkustveno to kar vidimo, kar vidimo na terenu.

Rada bi še nekaj poudarila. Mi se ves čas ukvarjamo z romsko problematiko, z mislijo, kako bi te otroke spravili iz socialnega dna navzgor in ogromno sredstva, projektov, vsega, vse teče tu okrog. Ne vemo pa nekaj, ko se pa malo ti spustiš v globino, da se dogaja pa obraten proces, da se pa, kako bom rekla, neromski otroci, ki so blizu socialnega dna, njim približujejo in jim pridružujejo, ker je tako fascinantno, privlačno, nič hoditi v šolo, nič nič delati, pa dobro živeti, me razumete. Tako, tako se navzven to pojavi in to je tisto, kar recimo zaskrbi. In ko meni potem posamezniki v tej celo polletni debati, ko sem se jaz pogovarjala z ljudmi, seveda noben starš ne bo na glas rekel, jaz več ne obvladam svojega otroka, pa je neromski otrok, neromska družina, ampak to se dogaja, da se potem skupaj najdejo, kje najdejo se žal na polju kriminala. To je zaskrbljujoče. In zdaj bom povedala dva podatka, ki sta mene šokirala v teh letih, kar imam jaz čas brati časopise, pa ne biti več v službi. Letošnji podatek ob vpisu v srednje šole je ta, da se je močno, mislim, da za 40 procentov povečal vpis v nižje poklicno izobraževanje. To so dve letni srednješolski programi, v katere se lahko vpišejo osnovnošolci s končano osnovnošolsko obveznostjo, ki pa imajo končanih sedem let osnovne šole. Torej so pa toliko časa bili v sistemu, da imajo to obveznost končano. In zdaj in zdaj se ta vpis povečuje. In citirala bom pač komentar iz Dela, to kar sem v Delu prebrala, da to niso več ne romski, romski otroci, to so neromski otroci, katerih starši več niso sposobni pripeljati v šolo, pripraviti do tega, da hodijo v šolo. Zdaj, jaz lahko ugibam, ali je to pokoronsko obdobje, ali je to zaslonska zasvojenost, ali je to potrošništvo, ali je vse skupaj pomešano, ampak nam se dogaja nekaj, kar stvari pelje navzdol in ne navzgor. Zato jaz tukaj govorim o tem, da moramo sprejeti kakšen ukrep, pa četudi ni najbolj briljanten, ampak za to, da take procese ustavimo. Jaz mislim, da smo mi to kot družba dolžni početi.

Povedala bom še en podatek, ki je mene šokiral. Anglistka sem po stroki pa imam Guardian, občasno pogledam, britanski časopis, ki pač navaja, da v britanskih šolah zaznavajo, da 25 procentov otrok ob vstopu v šolo ima še plenice. Ne moreš verjeti, ne. Bila sem tudi pred slabima dvema letoma na eni, na enih, del ene skupine pri doktor Gabru, pri tistem neformalnem oblikovanju nacionalnega programa, zelo ugledna ravnateljica osnovne šole v Celju, ki jo vi verjetno vsi dobro poznate, je tam nam povedala, da vstopajo v šolo otroci, ki niso zmožni skrbeti za lastno higieno. In jaz sem si po defaultu, najprej seveda mislim, da si ne umivajo redno zob. Ne. Gre za isto zgodbo, kot sem jo prebrala recimo v Guardianu in potem v Guardianu prebereš, da grofija Wales, torej izobraževalna oblast v tej grofiji sprejema sklep, da nalaga staršem, da pridejo sami zamenjati plenico otrokom v šolo. Mislim, zame je bilo to šokantno, ampak, ko to pove kolegica iz Celja, torej ravnateljica osnovne šole, da imajo v šolah probleme s tem, se meni zdi to zaskrbljujoče in se mi zdi, da moramo mi kot družba odgovoriti, torej z nekimi ukrepi, ki naj bo kombinacija teh ukrepov, ampak mi moramo na to odreagirati. To bi rada, in do tukaj smo prišli v vseh debatah. Torej, mi se moramo povezati, zato je občinski koordinator nujno potreben. Moramo pa misliti na to, da ti ljudje morajo dobiti sporočilo družbe, da mora neka, da je neka posledica, če se samo koristi, kar nekomu pripada, da se mora nekdo v tem tudi prilagoditi. To so bile nekako, poleg vseh drugih, glavne ugotovitve te naše okrogle mize. Še nekaj bom povedala. Bila sva s poslancem Bakovićem tudi na Inštitutu za narodnostna vprašanja in tam so raziskovalci zelo lepo povedali. Romski otroci so do desetih let, imajo primerljive kapacitete za učenje, primerljive, po desetem letu to pade strmo navzdol. Torej, dajmo jih v vrtec, dajmo jih v šolo, dajmo jim sporočiti, da pač se morajo prilagoditi, ker je to resnično najboljše za njih. Hvala. Upam, da nisem bila predolga.