Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, državni sekretar s sodelavcem in ostali vabljeni, lep pozdrav.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog obravnavala včeraj na svoji 46. seji. Ugotovili smo, da smo predlog zakona z enako vsebino že obravnavali in sicer na 14. seji v septembru 2023. ne da je bil takrat drug predlagatelj skupina več kot 5000 volivk in volivcev ob angažmaju županov iz jugovzhodne Slovenije in Posavja. Že takratni različici predloga zakona smo kot tako kot takratni izrekli podporo saj smo prepoznali skrb in napor predlagatelja ter posameznih lokalnih skupnosti, da uredijo zaznane težave z vključevanjem otrok v izobraževalni proces in tudi širše težave povezane s to problematiko. Nedvomno je vsem prioriteta skrb in dobrobit otrok in njihovo čim večjo zaščito, kamor sodi tudi sprejem določenih ukrepov, ki bi lahko pripomogli k drugačnemu odnosu nekaterih staršev do vključevanja njihovih otrok v izobraževalni proces. Od tega so namreč odvisni pismenost posameznika, razumevanje družbe, kulturno vključevanje in vključevanje na trg dela in podobno. Ne glede na to, da že sedaj obstajajo določene možne sankcije v primeru kršitev pravic otrok do izobraževanja očitno slednje v določenih primerih ne dosegajo želenega učinka, zato smo ocenili, da bi bilo očitno treba poseči tudi po bolj strogih ukrepih za doseganje zadanih ciljev. Ugotovili smo, da so rešitve v konkretnem predlogu zakona pripravljene na splošno, ne zgolj na specifično ranljivo skupino, a nismo mogli spregledati dejstva, da se posamezne lokalne skupnosti najbolj pogosto srečujejo ravno s problematikami, povezani z romsko skupnostjo in nekaterimi drugimi skupnostmi za katere velja, da imajo svoje vrednote in svoj način življenja, ki pogosto niso skladni z večinskim delom prebivalstva. Pogosto s temi težavami pridružita tudi nasilje in ustrahovanje večinskega dela prebivalstva, ki posledično utemeljeno pričakuje določene rešitve in podporo s strani države. V razpravi članov komisije je bilo ocenjeno, da za tiste starše, ki se zavedajo svojih obveznosti do otrok in družbe predlagani ukrepi ne bodo predstavljali posebne težave. Za tiste, ki tega občutka dolžnosti nimajo razvitega, pa bodo lahko ustrezna spodbuda za spremembo odnosa do vzgoje in izobraževanja svojih otrok. Strinjali smo se tudi, da je najbolj primeren pristop k reševanju kompleksnih težav, povezanih z vključevanjem otrok v izobraževalni proces na individualni bazi. Kar se sicer v sistemu že odvija, a terja tudi dovolj ustrezno usposobljenega kadra, ki pa ga je na voljo čedalje manj. Komisija na podlagi izkušenj iz lokalnega okolja ugotavlja, da ima neobiskovanje vzgojno-izobraževalnega procesa pogosto za posledico iskanje drugih načinov za preživljanje časa otrok in mladostnikov ter iskanje virov za preživetje, ki pogosto vključujejo tudi nasilje nad sovrstniki in celo kazniva dejanja. Posledično bi bilo nujno treba ukrepati, kar je odgovornost celotne družbe. Posamezniki v sistemu namreč pogosto nimajo ne moči ne možnosti kaj dosti spremeniti. Tudi centri za socialno delo, zaradi preobremenjenosti kadra nimajo več veliko manevrskega prostora, dodatnih okrepitev pa je malo. Enako velja za vzgojno izobraževalni sistem in omejeno število svetovalnih delavcev v njem. Večje spremembe je zato težko pričakovati na kratek rok. Tudi zato smo v okviru glasovanja sprejeli dodaten sklep, da pozivamo vse ostale kvalificirane predlagatelje amandmajev, da preučijo možnost, da se 2. člen predloga zakona dopolni tako, da se omogoči podaljšanje ukrepanja trimesečnega izplačilnega otroškega dodatka v naravi v primeru nadaljevanja razlogov za prvotni sprejem tovrstnega ukrepa. Spraševali smo se tudi o vzroku za nizek delež izplačil otroškega dodatka v naravi. Za kar se sicer centri za socialno delo diskrecijsko lahko odločijo že v skladu z veljavno zakonodajo. Vendar izkušnje namreč nakazujejo, da bi takšnih odločitev moralo biti več. Kot glavni razlog smo prepoznali strah strokovnih delavcev na centrih za socialno delo pred morebitnimi povračilnimi ukrepi. V praksi je namreč pogosto zaznati grožnje zaposlenim na centrih za socialno delo, zaradi česar morajo biti nekateri centri tudi varovani. Komisija zato ocenjuje, da bi predlagani avtomatizem pri izplačilu otroškega dodatka v naravi predstavljal tudi neko vrsto zaščite zaposlenih na centrih za socialno delo, na katere se potem ne bi prelagalo tako veliko, velike odgovornosti, kot je trenutno imajo.

V razpravi članov komisije je bil poleg večinske podpore predlaganim rešitvam izražen tudi določen dvom o ustreznosti predloženih rešitev z vidika njihove sistemskosti. Spraševali pa smo se tudi o dejanskih učinkih predlaganih ukrepov, če se upošteva možnost dolgotrajnih pritožbenih postopkov. Razpravljali smo tudi o veliki odgovornosti, ki jo čutijo posamezne lokalne skupnosti predvsem pri reševanju težav z obiskovanjem pouka otrok iz romskih skupnosti. Ocenili smo, da bi njihove predloge in rešitve morali upoštevati, saj oni najbolj poznajo vse težave in možne rešitve zanje. Predlagali smo tudi vzpostavitev posebnega organa s sedežem v enem od bolj problematičnih lokalnih okolij z vidika romske problematike, ki bi lahko na licu mesta le v tesnem stiku z vsemi deležniki v lokalnem okolju reševali zaznane težave. Kot dobra praksa pa je bilo v razpravi članov komisije izpostavljena tudi aktivnosti v Prekmurju, ki velja za zgled vključevanja romskega prebivalstva v širšo skupnost. Pozvali smo tudi k nujnosti povezovanja različnih resorjev in drugih državnih organov za pripravo bolj celovitih rešitev. Njihov sprejem je sicer Vlada napovedala že na obravnavi predloga zakona iz leta 2023, a slednji še vedno ni bil predložen v obravnavo Državnemu zboru. S tega vidika smo ocenili, da se lahko do cilja pride tudi preko parcialnih rešitev, kot jih predlaga skupina poslank in poslancev, torej postopoma. Po opravljeni razpravi je komisija brez glasu proti predlogu zakona izrekla podporo.

Tokrat sem bil malo daljši, bom pa pri naslednji točki toliko krajši. Hvala za pozornost.