Hvala za besedo, dober dan vsem, posebno vabljenim na našo sejo. Dejansko govorimo o zakonu, ki je bil v tem Državnem zboru že večkrat. Večkrat je bil zavrnjen, k sreči pa je bil v prvem branju oziroma pri splošni razpravi prejšnji teden tudi spoznan kot zakon, ki gre lahko naprej v proceduro, zato sem danes res vesela, da smo tukaj, in upam, da bomo s skupnimi močmi vendarle določene vsebine tega zakona tudi sprejeli. Vidim, da imamo za to vse možnosti in še enkrat vsem hvala, ki se s to problematiko ukvarjate.

Prvič bi rada poudarila, da ta zakon, tako kot tudi naslednji, ki sta si zelo podobna, ni naravnan proti nikomur. Nikomur nič ne jemlje. Ta zakon bi samo rad pomagal tistim ljudem, predvsem otrokom, ki živijo v socialno šibkih okoljih, da bi znali z denarjem, ki ga dobijo od nas davkoplačevalcev, gospodariti tako, da bi bil denar namenjen temu, čemur je v resnici v skladu z zakonom namenjen. To pa je, da otroški dodatek, v tem primeru govorimo otroški dodatek, starši namenijo za potrebe tega otroka. V primerih, ki jih na jugovzhodu Slovenije poznamo in še enkrat, niso osamljeni, tudi drugod po Sloveniji so taki primeri, vendar v jugovzhodni Sloveniji so primeri z romskimi družinami in z romskimi otroci znani in so eskalirali skozi desetletja, je pravzaprav tudi vsebina tega zakona nastala. Zakon, ki smo ga zdaj že, mislim da četrtič vložili kot Nova Slovenija je zakon, ki je nastal na terenu kot posledica razmer, ki se poslabšujejo. Ker smo o teh razmerah zelo veliko govorili, bi rada torej samo prosila, da se danes res fokusiramo na tisto osnovno bistvo, to je, da v kolikor inšpektorat za šolstvo, ki je edini pooblaščen, da ugotavlja, ali otroci upravičeno ali neupravičeno ne obiskujejo osnovne šole, ki je z zakonom obvezna in je mimogrede pravica otrok, vsaj tako bi jo morali dojemati, to se pravi, če je ne obiskujejo, da se staršem otroški dodatek ne vzame, temveč se izplača v materialnih dobrinah, torej da se ga ciljno uporabi oziroma namensko uporabi za dobrobit otroka. Namreč, na terenu razmere kažejo, da otroci ne hodijo v šolo zaradi tega, ker jih njihovi starši tam ne pošiljajo in ko otroci ne hodijo v šolo, niso socializirani in ti otroci so zelo rabljeni za to, da hodijo tudi v imenu odraslih krasti oziroma se podajo na pota kriminala in s tem se spirala zapre in otrok, ki ni socializiran in otrok, ki nima osnovne izobrazbe, je nezaposljiv in zato se seveda ponovno vrača nazaj v spiralo kraje oziroma kriminala, to pa seveda poslabšuje tudi varnostne razmere v teh okoljih. Zaradi tega smo želeli predlagatelji skupno z enajstimi župani jugovzhodne Slovenije in 31 tisoč 500 podpisih prebivalstva predlagati in prositi in to že delamo in bomo še in tudi danes, da politika v Ljubljani razume, da tisti, ki živijo v teh okoljih si najbolj želijo, da bi se te razmere izboljšale, in da razume, da tisti, ki smo predlagatelji tega zakona, kot sem rekla, nikomur nič ne jemljemo, nikogar ne kaznujemo, pomagamo staršem, da bi otroke pošiljali v šolo oziroma, da bi denar davkoplačevalcev porabili za tisto, čemur je namenjen, kajti žal dogaja se, da je premnogokrat uporabljen za vse tisto, kar škodi otrokom in družini, to pa je alkohol, cigarete in druge stvari, da jih ne naštevam še dalje.

Ker si želimo, da bi tudi otroci iz revnejših okolij se odločali za obiskovanje srednje ali poklicne šole, ker smo prepričani, da so ti otroci zmožni, v kolikor bi imeli podporo svojih staršev in okolja, so zmožni dokončati katerokoli šolanje bi si zaželeli, smo tudi predlagali, da v kolikor otrok ne nadaljuje izobraževanja v srednji šoli oziroma po osnovni šoli, se otroški dodatek zmanjša za 33 odstotkov. Torej želja je nagovoriti starše, da svoje otroke pošiljajo v šolo, in da jim zagotovijo poklic, ker je to edini način, da se dejansko potem socializirajo v okolju, v katerem živijo.

Glede na to, da smo si že vsi zelo veliko ob sprejemanju teh zakonov povedali, glede na to, da je Vlada, ko je oktobra 2023 zavrnila te zakone, obljubila, da bo prišla s svojim paketom zakonov, resnici na ljubo, do zdaj še zakonov s strani Vlade nismo dobili, smo pač mi ponovno vložili ta zakon. Vsekakor bi se pa rada na tem mestu zahvalila vsem tistim, ki razumejo to problematiko, vsem ministrom, ki so si vzeli čas in so se odpravili v ta del Slovenije, ki so se sestali z župani in tudi z drugimi službami, kajti, kot sem rekla, zakon je nastal kot potreba iz terena. Ob tem bi pa rada posebej se zahvalila in pohvalila delovanje vseh služb. Začela bom s policijo, ki je vedno na tam, kjer so problemi, kjer se začne in kjer se končajo, do vseh delavcev v procesu izobraževanja in posebno še seveda delavcev centrov za socialno delo, vendar vsi skupaj očitno z lokalnimi skupnostmi v redu smo ali pa so nemočni, zato smo predlagatelji prepričani, da je treba storiti en korak naprej in začeti poskušati reševati te težave. Ne predstavljamo si, da bi se s tem zakonom težave rešile. Prepričani pa smo, da bi se začele težave učinkoviteje reševati, zato smo jih tudi vložili. Zato predlagamo, da ta zakon sprejmete.

Hvala lepa.