Ja, najlepša hvala.

Spoštovani predsedujoči! Moja današnja predstavitev bo kratka.

Namreč, vsi poznamo besedilo deklaracije, poznamo tudi stanje naše avtohtone narodne manjšine in pa tudi avstrijsko državno pogodbo. Namreč, deklaracija o kateri se bo danes razpravljalo o tem glede te deklaracije, lahko razumemo, da je to eden od političnih dokumentov za katero upravičeno pričakujemo, da ne bo izgubila svoje teže, ampak naj se jo dojema in upam, da se jo bo tako dojemalo kot dramilo vseh, vsem Slovencem na obeh straneh meje, to se pravi tistih, ki živimo v Sloveniji, kot tistih, ki živijo v Republiki Avstriji, da slovenski jezik dejansko tako, tako so nam povedali, izginja tam, kjer je obstajal stoletja. To se pravi, naša narodna manjšina nas neprestano opozarja na pomembnost ohranjanja slovenskega jezika ne samo v zasebnem, ampak predvsem v javnem življenju. Vsebinsko sama deklaracija ne prinaša nič novega, je pa obelodanjena ob pravem času in predstavlja tudi dostojno sporočilo, da bomo kot država, torej Republika Slovenija reagirali, in tega se moramo držati, proti vsakršnim poskusom slabitve položaja slovenske narodne skupnosti v Avstriji, zlasti seveda tistim poskusom, ki imajo podstat že v premagani ideologiji nacizma. Republika Slovenija kot matična država mora še naprej delovati kot zaščitnica slovenske narodne skupnosti, seveda vseh narodnih skupnosti, skladno z mednarodnim običajnim in pogodbenim pravom ter v skladu z dunajsko konvencijo o nasledstvu držav glede pogodb je namreč Republika Slovenija nesporna naslednica, sopodpisnica Avstrijske državne pogodbe, od katere bo kmalu minilo 70 let, kar si pa v dialogu priznava tudi Republika Avstrija pri vprašanju uveljavljanja pravic slovenske narodne manjšine. Za ohranjanje slovenskega jezika je pomemben predvsem vsakdanjik Slovenca na Koroškem. Torej, v katerem jeziku se bo pogovarjal pri zdravniku, v trgovini, na sodišču, na ulici. In deklaracija, o kateri se bo razpravljalo danes, je predvsem priložnost, da se vprašamo, kaj lahko še naredimo, da odpravimo odvisnost koroških Slovencev od vsakokratnih politik Republike Avstrije, še posebej v času, ko so skrajno desničarske politične stranke v vzponu v številnih evropskih državah, torej tudi v sosednji Avstriji. In zato je deklaracija pomembno, zelo pomembno simbolično dejanje. Je odločilno sporočilo slovenske politike in Republike Slovenije, da bo Slovenija v enakopravnem dialogu z Avstrijo tudi v prihodnje aktivna zaščitnica pravic slovenske narodnostne skupnosti na avstrijskem Koroškem, ki jih določa 7. člen ADP oziroma avstrijske državne pogodbe. Želim si, da bi v našem Državnem zboru zmogli politično modrost. Jaz verjamem, da jo bomo in bomo deklaracijo podprli soglasno, saj bomo na ta način še najbolj učinkovito pokazali tako Slovencem doma, kot tudi na avstrijskem Koroškem, da vprašanja pravic narodnostnih manjšin niso tema, ki bi nas kakorkoli ideološko razdvajala. Jaz vam želim plodno razpravo. Nekako imam občutek, da si vsi, ki tukaj sedimo, želimo isto in to je ohranitev pravic slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem, učinkovito uveljavljanje njihovih pravic, predvsem seveda v izobraževanju, javnem življenju, sodstvu in da se bomo vsi tukaj trudili, da ohranimo ne samo slovenski jezik, ampak predvsem tudi možnost in zmožnost izražanja narodne identitete Slovencev, ki živijo na avstrijskem Koroškem. Vesela sem, da imamo pred seboj temo, ki nas združuje, ne razdvaja, kar pomeni, da smo kot narod zmožni enotnosti in da nas tudi zaradi tega tudi prihodnost ne bo veliko več razdvajala, ampak nas bo predvsem združevala. Najlepša hvala in želim plodno razpravo in seveda čimprejšnje sprejetje deklaracije tudi na plenarni seji Državnega zbora.