Hvala predsedujoča.

Spoštovani poslanke in poslanci, kolegica državna sekretarka!

Danes Državni zbor sprejema izjemno pomemben dokument in prepričana sem, da se vsi v dvorani tega zavedamo ter mislim tudi, da smo enotni pri podpori vsebini deklaracije, zato bi rada predstavitev stališča Vlade, ki seveda deklaracijo podpira, izkoristila za tri poudarke, po mojem mnenju pomembne za dokument, ki ga danes sprejemamo, za politiko Vlade Republike Slovenije do avtohtonih narodnostnih skupnosti v sosednjih državah, pa tudi nasploh za manjšinsko politiko v sodobni Evropi.

Prvi pomembni poudarek, ki je bil danes že nekajkrat omenjen, je subjektiviteta narodnostnih skupnosti in njihova vključenost v dialog. Res je bistveno in to je bilo tudi osrednje priporočilo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu v postopku oblikovanja deklaracije, da je Državni zbor Republike Slovenije vključil ta proces krovne organizacije koroških in štajerskih Slovencev in pri tej vključitvi je bila bistvena vloga pristojnega in zainteresiranega delovnega telesa, torej Odbora za zunanjo politiko in Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pomembno je tudi, da se deklaracija sklicuje oziroma, da omenja peticijo, ki so jo predstavniki narodnostne skupnosti vložili v Evropski parlament. Avtonomija manjšine in avtonomija manjšinskih predstavnikov in predstavništev je vpisana v naš krovni zakon, torej v Zakon o odnosih s Slovenci zunaj Republike Slovenije in zelo pomembno se mi zdi, da vztrajamo pri tem načelu, da narodnostna skupnost, da manjšina nikoli ne sme biti objekt, ampak vedno subjekt političnega in širšega družbenega dialoga. Tega načela se Vlada v svojem odnosu do naših narodnostnih skupnosti dosledno drži. Že ustaljena navada je, da pogovori s predstavniki skupnosti v sosednjih državah pri ministrici za zunanje zadeve potekajo vedno, ko se obeta kakšen pomembnejši bilateralni obisk ali pogovor. Obiski ministric za kulturo, kmetijstvo, pravosodje, ministra za gospodarstvo pri naših skupnostih v vseh štirih zamejstvih, odprta vrata pri ministrih za vzgojo in izobraževanje, visoko šolstvo in drugih, ter zavezanost najvišjih predstavnikov države, da se na poti v Budimpešto, na Dunaj, v Zagreb ali pa v Rim ustavijo pri naših narodnostnih skupnostih. Vse to ne kaže le odnosa Republike Slovenije do manjšine, ampak krepi tudi vlogo naše narodnostne skupnosti kot subjekta in sogovornika v odnosu do oblasti v državi državljanstva, torej v tem primeru v Republiki Avstriji. Tak pristop kaže tudi na zrelost in na evropskost ter na spoštovanje kulture dialoga. To je zelo pomembno tudi v bilateralnih pogovorih z našimi sosednjimi državami in pomembno se mi zdi, da se minister za Slovence v zamejstvu in po svetu poglobljeno in pogosto pogovarja ne le s predstavniki oblasti na državni, nacionalni, torej v primeru Avstrije na zvezni ravni, ampak tudi na deželni in lokalni ravni, ker samo na takšen način lahko učinkovito, kakovostno in trajno podpiramo dejavnosti in prizadevanja naše narodnostne skupnosti.

Drugo pomembno načelo, pomemben poudarek se mi zdi ta beseda napredek, ki je omenjena tudi v deklaraciji, o kateri danes razpravljamo. Avstrija je državno pogodbo podpisala pred 70. leti, torej v posebnem zgodovinskem trenutku in tudi v posebnih okoliščinah. S tem znamenitim 7. členom se je zavezala k varovanju manjšin, ampak pomembno je, da so tudi sicer vse evropske države z mednarodnimi dokumenti in s temeljno etiko zavezane k spoštovanju manjšinskih pravic, pa tudi, da izpolnjevanje 7. člena, ki je načelen in zelo splošen, terja ukrepe in dejavnosti, ki se morajo odzivati na konkreten trenutek in na konkretne potrebe skupnosti. Prav je torej, da ne govorimo in ne razmišljamo le o ohranjanju manjšinskih pravic ali o ohranjanju narodnostne skupnosti, slovenske v Avstriji, ker ta skupnost ni neka okamenela zgodovinska stvar, kot smo večkrat slišali, ampak je dejansko živa skupnost. In zaradi tega moramo govoriti in razmišljati o napredku in o prihodnosti, na primer ljudska štiriletnica danes gotovo ni več tisto, kar je bila pred 70 leti, ko je ta 7. člen nastajal. Ohranjanje živega slovenskega jezika je v digitaliziranem svetu nekaj popolnoma drugega, kot je bil pred desetletji in tako naprej. Torej, zakonodaja se mora na vseh ravneh prilagajati izzivom in upamo lahko, da se bo v naslednjih mesecih, letih v Avstriji dejansko začel proces posodobitve manjšinske zakonodaje, o katerem tudi predstavniki naših krovnih organizacij veliko govorijo in so se o tem tudi že pogovarjali z avstrijskimi zveznimi oblastmi.

Republika Slovenija se s svojimi dejavnostmi te potrebe po ne le ohranjanju, temveč napredku in rasti, izjemno zaveda. Urad vsako leto v svojem rednem letnem razpisu nameni prednostno sredstva dejavnosti mladih in za mlade, torej za prihodnost.

Bi pa tu omenila tudi gospodarski program, ki ga pripravljamo v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport in ki bo v naslednjih treh letih v vsa štiri slovenska zamejstva prinesel deset milijonov evrov, namenjenih razvoju gospodarskih dejavnosti in odpiranju novih delovnih mest.

Tretji poudarek, ki bi ga rada omenila je civilna družba. V zadnjih štirih letih je urad kot osrednji nosilec dejavnosti za ohranjanje, delovanje in razvijanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem in na Štajerskem namenil več kot 11 milijonov evrov, skoraj 12 milijonov evrov. Slovenija dejansko je med tistimi državami, ki imajo najbolj kompleksno in predvsem najbolj stabilno in predvidljivo financiranje svojih skupnosti zunaj meja. In to je nekaj, s čimer se vedno znova lahko pohvalimo. Od več sto prosilcev in vseh štirih zamejstev, ki skozi ta sredstva lahko izvajajo svoje dejavnosti, je več kot 85 procentov nevladnih organizacij. Se pravi, da je ta vidik civilne družbe v narodnostnih skupnostih izjemno, izjemno pomemben. O tem se večkrat pogovarjamo sicer na našem matičnem delovnem telesu, ampak se mi zdi, da je prav, da se to sliši tudi v plenarni razpravi, da dejansko na Koroškem, na Štajerskem deluje gosta prepletena mreža prostovoljk in prostovoljcev, ki dejansko ohranjanju slovenskega jezika, slovenske kulture namenjajo ogromno časa in pozornosti. In da se vsak evro, ki ga Republika Slovenija vloži v te dejavnosti po stoteri z urami in urami energije in prostovoljnega dela in da smo kot država tem prostovoljcem lahko res hvaležni. Po drugi strani pa moramo za prihodnja leta, za prihodnost razmišljati tudi o ustavitvi in o profesionalizaciji teh dejavnosti in o zagotavljanju neke čim bolj trdne administrativne in tehnične podpore, da bo dejavnost skupnosti ostala močna, dinamična in prepoznavna. Kajti tudi to je zelo, zelo pomemben argument v ohranjanju in nadgradnji njihovih manjšinskih pravic.

Jaz bi zaključila z mislijo, da smo dejansko s to deklaracijo vsi zmagovalci, torej Republika Slovenija, seveda naša narodnostna skupnost, pa tudi Republika Avstrija. Jaz sem prepričana in upam, da bo dokument, da dokument na poti na Dunaj ne bo izgubil nič teže in da bo tudi na Dunaju sprejet tako, kot mislim, da je bil napisan. Torej, kot dobronamerna spodbuda k še bolj kakovostnemu dialogu in delu pri tej izjemno pomembni temi.

Zelo se veselim enotne podpore deklaraciji. Veselim se tega, da se bo znova pokazalo, dejstvo, to, da nas poenotijo in povežejo, je ena od super moči Slovencev zunaj meja. Hvala lepa.