Hvala lepa. Zakonodajno-pravna služba je o predlogu zakona pripravila pisno mnenje z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. Uvodoma smo v mnenju izpostavili, da predlog zakona izhaja iz predpostavke, da bodo določene vsebine predmet kolektivnih pogodb, zato smo opozorili na njihovo naravo, pravno naravo. Sklepanje in vsebina kolektivnih pogodb ima temelj v 76. členu ustave, ki ureja sindikalno svobodo. V skladu z ustavno sodno prakso. Je eden izmed vidikov sindikalne svobode pravica do kolektivnega dogovarjanja, ki temelji na svobodnem in prostovoljnem sklepanju kolektivnih pogodb ter avtonomiji pogodbenih strank. Avtonomija kolektivnega dogovarjanja obsega vse elemente načela svobode in prostovoljnosti sklepanja kolektivnih pogodb, kar vključuje svobodno izbiro vsebine in hkrati tudi odsotnost predpisovanja obvezne vsebine kolektivne pogodbe z oblastnimi ukrepi. Predlog zakona na več mestih izrecno napotuje glede določenih vsebin na urejanje s kolektivnimi pogodbami. Večinoma so takšne zakonske napotitve nepotrebne in ne izhajajo iz temeljnega načela avtonomije strank kolektivnih pogodb, po katerem so pogodbene stranke načeloma avtonomne pri izbiri vsebine kolektivne pogodbe, vse dokler ne posegajo v urgentne minimalne delovne standarde. Po drugi strani pa mora zakonodajalec pravice, za katere presodi, da morajo biti urejene z delovnopravnimi viri, urediti sam, ne pa njihove ureditve odkazati na kolektivne pogodbe, ki so rezultat, kot že navedeno, prostovoljnega sklepanja in svobodne pogodbe na voljo strank. S tega vidika smo kot sporno izpostavili vsebino predlagane ureditve disciplinske odgovornosti in postopka letnega dopusta ter drugačnega urejanja posameznih vprašanj za nekatere skupine javnih uslužbencev. Predlagana ureditev disciplinske odgovornosti in postopka je v materialnem delu predloga zakona urejena v dveh členih. In zgolj okvirno. Pri čemer nalaga, da se posamezna vprašanja disciplinskega postopka in sankcij uredijo s kolektivno pogodbo. Ob tem pa je v okviru prehodnih in končnih določb določeno, da začne ta ureditev veljati z dnem uveljavitve kolektivne pogodbe. Ker pa je tako sklenitev kot tudi sama vsebina kolektivne pogodbe v bodoče negotovo dejstvo, pomeni, da je negotovo kdaj oziroma ali sploh bo začela materialna zakonska ureditev te vsebine veljati oziroma učinkovati. Po drugi strani pa predlog zakona posebno zakonsko ureditev disciplinske odgovornosti in postopka celovito ureja v prehodnih določbah v okviru osmih členov, ki dejansko pomeni temeljno in celovito ureditev trajnejšega značaja, saj njeno veljavnost določa v obdobju do sklenitve in uveljavitve kolektivne pogodbe s točno določeno vsebino. Navedeno pomeni, da predlog zakona dejansko določa dvojno zakonsko ureditev tega področja, pri čemer je primarna ureditev, ki bo dejansko učinkovalo s trajnejšim učinkom, se pravi za nedoločen čas, umeščena med prehodne določbe. Medtem ko je v materialnem delu v bistvu pogojna ureditev, ki bo morda učinkovala v prihodnje ali pa tudi ne. Ob tem je treba upoštevati, da se že zadnjih 20 let uporablja tovrstna prehodna ureditev prav iz tega razloga, ker je vezana na kolektivno pogodbo, ki bi uredila to vsebino, vendar v tem obdobju ni bila sklenjena. Takšno pravno stanje in predlagana ureditev, ki ohranja oziroma določa nadaljevanje takšnega pravnega stanja v prihodnje sta nedopustna z vidika ustavnega načela pravne varnosti in zaupanja v pravo. V zvezi s tem smo posebej izpostavili tudi področje letnega dopusta javnih uslužbencev, za katerega prav tako že več kot 20 let velja prehodno obdobje. Pravica do letnega dopusta je ena od temeljnih pravic delavca za javne uslužbence. To področje še vedno ureja Zakon o delavcih v državnih organih, ki ga je kot sistemski zakon za zaposlene v javnem sektorju nadomestil Zakon o javnih uslužbencih v letu 2002. Kot del prehodne ureditve so v veljavi ostale določbe 34. do 42. člena Zakona o delavcih v državnih organih, ki ureja letni dopust. In sicer do nove ureditve s kolektivno pogodbo, ki do sedaj s to vsebino ni bila sklenjena in tega ni uredila. Predlog zakona to stanje podaljšuje na način, da v prehodni določbi podaljšuje nadaljnjo uporabo določb Zakona o delavcih v državnih organih in sicer do uveljavitve kolektivne pogodbe dejavnosti ali poklica. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se pravice in obveznosti določajo z zakonom. Zakon o javnih uslužbencih kot sistemski zakon naj bi celovito urejal položaj, pravice in obveznosti javnih uslužbencev. Pri tem pa pravice do letnega dopusta javnih uslužbencev niti okvirno ne opredeljuje. Opredelitev pravic in obveznosti pa je zakonska materija. Kolektivna pogodba pa lahko te pravice uredi ugodneje. Izjeme od načela in reform so sicer dopustne le v taksativni primerih, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih. V tej povezavi smo izpostavili tudi predlagano rešitev, ki dopušča, da se posamezna vprašanja, kot jih določa predlog zakona za določene kategorije javnih uslužbencev, drugače ureja. Ne le s področnim zakonom, temveč tudi s kolektivno pogodbo. Posebnosti oziroma izjeme od sistemske zakonske ureditve se lahko v skladu s hierarhijo pravnih aktov določijo le z zakonom in ne z drugim aktom. Vsebina oziroma bistvo kolektivne pogodbe kot avtonomnega vira prava ni določanje izjem oziroma specialne ureditve v razmerju do zakonske ureditve, temveč gre za prostovoljno in avtonomno urejanje delovno pravnih razmerij, s kolektivno pogodbo pa se praviloma pravice lahko uredi le ugodneje. V mnenju so navedene tudi pripombe k posameznim členom predloga zakona. Nekatere od teh pripomb so upoštevane v predlogih za amandmaje odbora koalicijskih Poslanskih skupin Svoboda in SD, pri čemer niso vsi predlogi za amandmaje odbora na podlagi pripomb ZPS. Pri nekaterih rešitvah pa predlagateljica zakona vztraja kljub pripombam ZPS in so bila za to posredovana dodatna pojasnila Ministrstva za javno upravo. V zvezi z vloženimi predlogi za amandmaje odbora je treba dodatno opozoriti na naslednje. Amandma k 67. členu v bistvu poslabšuje predlagano ureditev. Zadnji del petega odstavka je bil preoblikovan tako, da iz njega izhaja, kot da merila za izbiro v drugem delu ne bodo vnaprej določena. Kar pomeni, da bi jih organ lahko prilagodil rezultatom izvedene presoje temeljnih osebnih sposobnosti posameznih kandidatov, ki je izvedena v prvem delu izbirnega postopka. Kar je seveda sporno že, zaradi načela enakega obravnavanja, saj morajo biti vsi pogoji, kriteriji in merila za izbiro kandidatov znani in določeni ter tudi objavljeni vnaprej, se pravi, že v javnem natečaju. Glede na to menimo, da bi bilo ustrezno dopolniti tudi 64. člen, ki določa vsebino javnega natečaja. V zvezi z 81. členom predloga zakona, ki določa posebno ureditev za javne uslužbence na delovnem mestu v kabinetu in sicer poleg odpravnine tudi do deset plačnih razredov višjo osnovno plačo smo v mnenju opozorili na ustavno načelo enakosti v razmerju do javnih uslužbencev v primerljivem nazivu oziroma primerljivem delovnem mestu. Ta pripomba je še toliko bolj upoštevana v zvezi z amandmajem k 96. členu, ki poleg navedenih ugodnosti za kabinetne javne uslužbence določa še spregled izobrazbe. Glede amandmaja k 111. členu menimo, da prav tako poslabšuje predlagano ureditev. Vsebina tega člena, ki se nanaša na opravljanje drugih dejavnosti javnih uslužbencev in uradnikov na položajih je spremenjena tako, da vnaša precejšnjo nejasnost in tudi notranjo nekonsistentnost. Gre predvsem za dodane vsebine četrtega, petega in šestega odstavka. Zato predlagamo, da se to vsebino do seje Državnega zbora ponovno skrbno prouči in jasno opredeli. Zdaj, v pomoč pri pripravi pač amandmajev oziroma sprememb bi samo izpostavila pač več vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s to predlagano ureditvijo. In sicer rešitev uvaja za v bistvu navadne javne uslužbence, se pravi, ne za tiste, ki so na položajih več različno strogih režimov. In sicer od povsem prostega za določene izjeme, ko ni obveznosti sporočanja, do možne prepovedi in tudi obveznega soglasja predstojnika. Pri tem ni navedenih nobenih razumnih razlogov za določitev teh različnih režimov za navedene različne dejavnosti, kar je treba posebej utemeljiti. Glede teh različnih režimov tudi ni jasno razmerje med njimi. Praviloma naj bi imel javni uslužbenec za vsako drugo dejavnost obveznost poročanja predstojniku, ki bi presodil, ali gre za prepovedano dejavnost v skladu s prvim odstavkom. Pri tem pa četrti odstavek po vsebini določa brez tudi izrecne navedbe te standardne besedne zveze ne glede na, določa izjemo od tega pravila. To je, da javni uslužbenec nima obveznosti sporočanja, pri tem pa pri določitvi izjem v ospredje postavlja v bistvu statusno obliko subjekta in neopravljanje dejavnosti. Peti odstavek določa še dodatni pravni režim, to je obveznost pridobitve soglasja predstojnika, pri čemer prav tako ni jasno razmerje do temeljne ureditve, se pravi, prepovedi opravljanja dejavnosti, če je v nasprotju s prvim odstavkom. Ni jasno namreč, kaj naj bi se v okviru soglasja sploh presojalo, kar pomeni, da ima predstojnik povsem prosto arbitrarno presojo, ali bo posameznemu javnemu uslužbencu dal soglasje za znanstveno in pedagoško delo na področju, na katerem opravlja delo in naloge v skladu s pogodbo o zaposlitvi. S tem v zvezi tudi ni povsem jasen pravni režim za znanstveno in pedagoško delo javnega uslužbenca na drugih področjih, torej tistih, ki niso zajeta za opravljanje dela in nalog po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer za opravljanje znanstvenega in pedagoškega dela po veljavni ureditvi ni nobenih obveznosti ali omejitev. Nejasna je tudi vsebina šestega odstavka, ki se nanaša na delo sodnega izvedenca, sodnega cenilca, sodnega tolmača ali mediatorja, saj ni jasno, prav tako ni jasno razmerje do temeljne ureditve. Pri tem ni jasno, kdo presoja, ali je opravljanje tega dela v nasprotju s prvim odstavkom, in tudi ni jasno, ali velja obveznost poročanja. Če se po vsebini presoja ne razlikuje, je torej opravljanje teh dejavnosti že zajeto s temeljnim pravilom oziroma režimom, po katerem lahko javni uslužbenec opravlja vse druge dejavnosti, razen če so v nasprotju s prvim odstavkom. V zvezi s temi različnimi režimi mora torej biti jasno in nedvoumno določene in razmejene dejavnosti. Na primer, delo na publicističnem področju iz četrtega odstavka bi lahko bilo tudi znanstveno delo iz petega odstavka, režim pa je bistveno drugačen, kar lahko povzroči potem nejasnosti pri izvajanju. Poleg tega je treba paziti tudi na razmerje do ureditve prepovedi opravljanja dejavnosti za položajne uradnike, saj se s predlaganimi rešitvami uvaja za določene dejavnosti strožji režim kot za te običajne javne uslužbence, če se lahko tako izrazim, kar ni logično oziroma bi morali biti predstavljeni razlogi, ki bi takšno različno obravnavo lahko utemeljili.

V zvezi z amandmajem za novi 183.b člen, ki veže posebno zakonsko ureditev na uveljavitev Zakona o Državnem zboru, je treba upoštevati v bistvu smiselno enako pripombo kot smo jo v mnenju navedli v zvezi z določitvijo veljavnosti zakonske ureditve z navezavo na uveljavitev kolektivne pogodbe, saj je uveljavitev zakona v Državnem zboru oziroma morebitne novele prav tako kot kolektivna pogodba bodoče negotovo dejstvo. Poleg tega se mora upoštevati, da se zakon vedno spreminja z novelo osnovnega zakona. Hvala.