Hvala lepa predsednica.

Spoštovani državni sekretar, spoštovani predstavnik Državnega sveta, spoštovane kolegice in kolegi!

Sem pravzaprav hvaležen državnemu sekretarju, da je že tako kar izčrpno pravzaprav ovrgel ali utemeljil razloge, ki so nas vodili pri sprejetju tega zakona. Je pa seveda žal politična realnost ta, da smo danes na tej seji se odborniki koalicijskih, kot vidimo, zbrali z razlogom ovreči veto, ki je bil sprejet s strani Državnega sveta in zakon ponovno potrditi. Jaz mislim, da je današnja razprava za to več kot zgolj tehnično, tehnični razmislek o primernosti tega zakona, ampak je eno, bi rekel, vrednotno odločanje o tem kam, v katero smer želimo? Slovensko zdravstvo pravzaprav peljati. Zavrnitev veta pomeni tudi, da kot zakonodajna veja oblasti prevzemamo odgovornost za usmeritve, ki jih potrebujemo za krepitev javnega zdravstva, za pregledno uporabo javnih zdravstvenih sredstev in seveda tudi za ureditev nekih razmerij na področju, kjer je predolgo vladala, bom rekel, siva cona, ampak kar precejšen nered za to pa tudi smo tu, kjer smo. Koalicijski poslanci se v vsem tem procesu nismo uklonili interesom interesnih skupin ali lobijev in smo ostali zavezani naši prvotni usmeritvi in odločitvi. In ta zakon je pravzaprav odgovor tudi na vprašanje, kakšno družbo si v resnici želimo, ali si želimo družbo solidarnosti, družbo enakopravnosti, ali je zdravje pravica ali je zdravje blago? Ali je človek v središču sistema ali bo sistem ostal podrejen dobičkarstvu. To so ta vprašanja, ki si jih s tem zakonom pravzaprav postavljamo. In odgovor na to je seveda jasen, zdravje ni blago, zdravje je pravica. In ta pravica pač ne more biti odvisna od bančnega računa ali plačilne sposobnosti nekega posameznika. In vsakdo vplačuje v našo zdravstveno blagajno, naša zdravstvena blagajna je skupna, delavec, upokojenec, podjetnik, zato imamo vsi pravico do dostopne in kakovostne obravnave. Noben prispevek tudi ni vreden več ali manj. Vsakdo je torej enako upravičen do pomoči, do dostojanstva in do zdravstvenega servisa.

Javni zdravstveni sistem, kot ga imamo v Sloveniji, seveda javni zdravstveni sistem, to ni floskula, mislim, da je to temelj naše solidarnosti, sistem, v katerem nihče ne bi smel ostati sam, ne otrok, ne starejši, ne bolan, zato si želimo zdrave družbe, zato vlagamo v preventivo, zgodnje odkrivanje bolezni, dolgoročno oskrbo in tudi dolgotrajno oskrbovanje tistih, ki so pač pomoči potrebni. Zasebni sistem žal deluje seveda po neki drugi logiki, logiki dobička. V njem je bolnik pač vir prihodka, več bolnikov, več storitev, več dobička. In mislim, da je ključna razlika med tema dvema sistemoma prav to, javni zdravstveni sistem si želi zdravih ljudi, zasebni zdravstveni sistem si načeloma želi več bolnih ljudi, ker sicer izgubi vir zaslužka. Zato seveda ni presenetljivo, da ta zakon, ki pač ureja razmerja med javnim in zasebnim sektorjem, povzroča seveda odpor. Ampak ta odpor prihaja, jaz mislim, s strani tistih, ki so si pač ta sistem že v preteklosti priredili in prilagodili sebi v prid. Mnogi nasprotniki širijo strah, da bodo zdravniki odšli v tujino, v zasebni sektor. V bistvu podatki temu ne pritrjujejo in jaz mislim, da je to ena velika manipulacija tudi s skrbmi zdravnikov in strahovi zdravnikov, pravzaprav tistih istih zdravnikov, ki jih ta sistem že tako dolgo pravzaprav zapostavlja. Kdor pa zapušča javni sistem, zaradi tega, ker uvajamo neko transparentnost, neko odgovornost, potem nam tak sam pojasnjuje zakaj je ta zakon v resnici potreben. Ta zakon je nujen in gre seveda z roko v roki z drugimi ukrepi, tudi s prenovo plačnega sistema, s konceptom digitalizacije, zmanjšanjem administrativnih bremen za zdravstveno osebje, z razbremenitvijo, skratka, gre pač za celovit pristop in vesel sem, da to naslavljamo tudi skozi zakonodajne postopke, številni posamezniki iz stroke podpirajo ta zakon, ker si pač želijo sistema kjer res šteje strokovnost in ne dobiček. To so zdravniki, ki jih poznam, ki delajo v javnem sektorju in mislim, da celo zdravniška zbornica je večkrat že prej podprla tudi prizadevanja za to, da se uredi ali pa vpelje sistem brez vpliva nekih profitnih interesov, skratka, kjer bi obveljala strokovnost, kjer bi veljala tudi načelnost. In prav to počnemo.

In tudi podpora javnosti, ki jo vidimo v zadnjih mesecih, je pri tem zelo izrazita in seveda tudi ta podpora javnosti nas dodatno opogumlja, da smo na pravi poti. Jaz mislim, da urejene razmere pomenijo tudi povrnitev ugleda zdravstveni stroki, ki je pač zdaj v nekem zadnjem obdobju dobila občutek, da ugled v javnosti pada. Jaz mislim, da boljši bodo pogoji dela, več spoštovanja in zaupanja bo do sistema, do zaposlenih, tudi s strani pacientov.

Čakalne dobe, ki jih v resnici ta zakon ne direktno naslavlja, so zagotovo posledica tudi vrste celega obdobja preusmerjanja pacientov tudi v zasebni sektor, kar smo tudi slišali prej, in seveda se že krajšajo, še posebej na diagnostičnem področju in pri prvi obravnavi, ti podatki obstajajo, in jih na naših odborih večkrat tudi delimo, to niso samo statistike. To v resnici pomeni, da ljudje pridejo prej do obravnave in do pomoči. Zato jaz res težko razumem, zakaj bi nekdo nasprotoval nekemu zakonu, ki uvaja več preglednosti, več odgovornosti in več zaščite za paciente. To ni v prvi vrsti zakon za izvajalce, seveda je zakon za izvajalce, ki vpeljuje nek red, ampak to je pravzaprav zakon namenjen pacientom, ki bodo v urejenem sistemu tudi deležni boljše in bolj kakovostne obravnave.

Vložili smo številne amandmaje, prisluhnili smo stroki, prisluhnili smo civilni družbi, prisluhnili smo tudi sindikatom. In vsak amandma je bil obravnavan z veliko mero pozornosti in tudi z namenom, da bi ta zakon čim bolje izrazil javni interes, je bil to postopek, vsaj kolikor smo ga mi doživljali kot člani odbora in tudi koalicijski poslanci, ki smo se srečevali s temi skupinami, je bil to postopek v duhu dialoga, ne nekega vsiljevanja. Ves čas smo seveda tudi, pa smo ohranjali eno trdno načelo, da morajo pač javna sredstva služiti javnemu interesu in ne zasebnim profitom.

Jaz obžalujem, da se tem pritiskom ni uspel izogniti Državni svet, da je veto postal neko politično orodje, ne korektiv. Ni prvič sicer, da je uporabljen za zaščito ali pa v prid interesnim skupinam, tudi najbrž zadnjič ne v tem sklicu. Kritike iz civilne družbe so bile do odločitve Državnega sveta zelo ostre, veto so označili za sabotažo reforme in izdajo interesov pacientov nekatera združenja ali pa civilna združenja. Tudi pravna stroka opozarja, da suspenzivni veto ni namenjen političnim obračunavanjem ali pritiskom, ampak bi moral biti namenjen vsebinski presoji. Saj na nek način ta vsebinska presoja vendarle obstaja. Jaz mislim, da je pa, vsaj kar se nas, koalicijskih poslancev tiče, vsebina tega zakona jasna. Ta zakon vzpostavlja ureditev v nekem sistemu, ki je bil predolgo brez ali slabo nadziran. Očitki o domnevni protiustavnosti zakona, jaz mislim, da bo tem trditvam potrebno jasno in enoznačno tudi odgovoriti, kar pričakujem tudi v nadaljevanju, še posebej, če bo zakon podvržen tudi ustavni presoji. Argument, da je zakon protiustaven, ker onemogoča gospodarsko pobudo, to smo mnogokrat slišali tudi na teh naših odborih. Jaz se vprašam pri tem, kakšna gospodarska pobuda je število obolelih ali čakajočih na poseg, kakšna gospodarska pobuda je preusmerjanje pacientov v zasebne ambulante, novačenje in pridobivanje potrošnikov, o tem govorimo, o gospodarski pobudi. Kakšna gospodarska pobuda je. Število umrlih zaradi ne pravočasne obravnave? Ta zakon ureja delo v javnem zdravstvenem sistemu, kjer gre za uporabo javnih davkoplačevalskih sredstev in seveda ne omejuje zasebne pobude, ampak določa pogoje, pod katerimi bo lahko nekdo iz zasebnega sektorja sodeloval v tem javnem sistemu in v tem javnem sektorju. Tudi koncesionarji prejemajo javna sredstva in zato seveda za njih upravičeno veljajo dodatna pravila. Zasebniki, ki pa delujejo na samoplačniškem trgu pa pravzaprav sploh niso predmet teh zakonskih predlogov, ker so pač njihova pravila definirana drugje, je opozorila, da bi zakon zmanjšanje možnosti za delo zdravnikov v zasebnem sektorju lahko privedel do manjše dostopnosti storitev, kar bi po mnenju zagovornikov te trditve tudi nekako kršilo ustavno pravico do zdravstvenega varstva, tudi ne pijejo najbolj vode. Pravica do zdravstva iz 51. člena naše ustave namreč pomeni pravico do javno organiziranega zdravstvenega varstva, ki mora biti vsem dostopno, kakovostno in pravično, in do javnega, torej ne do zasebnega urejenega zdravstva, ker naslednja država pač nima nekega vpliva, niti tega v resnici ne dolguje davkoplačevalcem. Urejati zasebni trg na katerem koli področju, zdravstvenem ali pa na kakšnem drugem. To pa je tista tržna pobuda. Prav zato je treba pač urediti ta razmerja, ki izkrivljajo ta trg dela v zdravstvenem sistemu, torej povzročajo te anomalije. Tudi tujina nas uči, nenazadnje Združene države Amerike imajo najdražji, najbogatejši zdravstveni sistem, pa vendarle milijoni nimajo dostopa do zdravnika. V Veliki Britaniji je privatizacija ali pa delna privatizacija nacionalne zdravstvene mreže, nacionalne zdravstvene službe povzročila dolge čakalne vrste. Tudi tam zdaj zahtevajo ljudje vrnitev storitev pod javni nadzor. In ja, drži sicer zakon absolutno, seveda noben zakon ni popoln. Noben zakon, še posebej na tako kompleksnem področju, kot je zdravstvo, ne more zadovoljiti vseh. Ampak urejen sistem je, mislim, da tisto, česar si želijo pacienti. In jaz mislim, da je ta zakon korak v to smer in mislim, da to mnenje delim tudi z vsemi svojimi kolegi in kolegicami. To je seveda naš odgovor na razgradnjo sistema, ki se dogaja že desetletja, zato bomo v Poslanski skupini Svoboda zakon ponovno podprli zaradi bolnikov, zaradi zdravstvenega osebja in predvsem zaradi pravičnosti, ki si jo vsi državljani, vsi plačniki v našo zdravstveno blagajno tudi zaslužimo. Hvala lepa.