Hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Lepo pozdravljeni poslanke in poslanci, spoštovani svetnik!

Državni svet je 9. 4. 2025 pri obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga je Državni zbor sprejel 2. 4., sprejel zahtevo, da Državni zbor o noveli zakona odloča ponovno. Državni svet opozarja, da so že od faze njegove priprave bistveno deljena mnenja, zlasti glede načina za dosego enega od zastavljenih ciljev predlagatelja, torej, da se jasno razmeji javno in tržno zdravstveno dejavnost. Prav tako pa opozarja na možen poseg v ustavne pravice in svoboščine.

Zdaj, res je, da novela zakona uvaja obsežne spremembe in dopolnitve veljavne ureditve zdravstvene dejavnosti, ki bi namesto predloga novele terjale predlog novega zakona. Vendar poudarja, da veljavni zakon ne zadošča več spremenjenim družbenim razmeram, je zastarel in mestoma zelo pomanjkljiv, zato je njegova novelacija nujna. Primeri tako imenovane razgradnje zdravstvenega sistema zaradi prehajanja zdravstvenega kadra iz javnega v zasebni del namreč izvirajo iz veljavnega zakona in ne novele zakona. Slednja namreč še ne velja in njeni učinki bodo v svoji polnosti zaživeli postopoma, kar vsem deležnikom v zdravstvu omogoča ustrezne prilagoditve. Poleg tega sprejeti zakon za razliko od veljavnega zelo jasno ureja delovanje javne zdravstvene službe in zdravstvene dejavnosti nasploh, predvsem pa je usmerjen v stabilno, nemoteno in trajno delovanje mreže javne zdravstvene dejavnosti. Omejevanje pogodbenega sodelovanja s podjetniki je namenjeno zagotavljanju večje transparentnosti poslovnega okolja, spodbujanju odgovornega poslovanja in izpolnjevanju davčnih obveznosti ter krepitvi zaupanja med in do poslovnih subjektov, pa tudi varovanju javnega interesa z namenom zaščite delavcev in seveda pacientov kot uporabnikov zdravstvenih storitev. To je še posebej pomembno v zdravstvu kot sektorju, kjer podjetniki opravljajo storitve, ki neposredno vplivajo na zdravje ljudi.

Glede velikega števila amandmajev k predlogu zakona Vlada pojasnjuje, da je intenzivno usklajevanje pripomb strokovne in druge zainteresirane javnosti potekalo tudi tekom zakonodajnega postopka, kar kaže na zahtevnost, pomembnost in relevantnost obravnavane materije. Prejete pripombe in tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe je predlagatelj amandmajev z vso resnostjo preučil in utemeljene pomisleke preko amandmajev tudi odpravil. Sprejeti zakon v posameznih segmentih res posega v nekatere ustavno zavarovane dobrine, Vendar Vlada ocenjuje, da vsi sprejeti ukrepi prestanejo tako imenovani strogi test sorazmernosti, saj z vidika ustavnosti zasledujejo stvarno upravičen cilj. Ukrepi so primerni, nujni in sorazmerni v ožjem smislu, kar pomeni, da so ustavno dopustni. Načelo sorazmernosti zagotavlja, da posegi v ustavne pravice ne presegajo potrebnega osebnega pravzaprav, se opravičujem, ukrepi so primerni, nujni in sorazmerno v ožjem smislu, kar pomeni, da so ustavno dopustni. Načelo sorazmernosti zagotavlja, da posegi v ustavne pravice ne presegajo potrebnega obsega za dosego legitimnega cilja in temu je sledil tudi zakonodajalec ob sprejemu tega zakona. Poudarja, da je javni interes oziroma javno zdravje in ustavno zagotovljena pravica do zdravstvenega varstva, ki je zagotovljena vsem prebivalcem Slovenije, prevlada nad posameznikovim zasebnim interesom. Država je namreč dolžna zagotoviti delujoč sistem zdravstvenega varstva, ki zagotavlja trajno, nemoteno in usklajeno delovanje javne zdravstvene službe. To pomeni, da so ukrepi sprejeti v javnem interesu in z namenom, da se zagotovi dostopnost in kakovost javnih zdravstvenih storitev za vse, kar je ključnega pomena za dobrobit družbe kot celote. Zakonodajalec je pri urejanju zdravstvene dejavnosti upošteval pravico do svobodne gospodarske pobude in tudi javni interes za zagotavljanje kakovostne in dostopne zdravstvene obravnave. Zakon nadalje določa, da morajo koncesionarji presežek prihodkov nad odhodki porabiti za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti. kar vključuje investicije v prostore, opremo, stroške usposabljanja, stalnega izpopolnjevanja ter plač zaposlenih ali tekoče stroške poslovanja, pri čemer velja poudariti, da je ta določba namenjena zagotavljanju, da se presežke porabi za izboljšanje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave, kar je v primarnem interesu za paciente in javno zdravstvo.

V zahtevi Državnega sveta omenjena odločba Ustavnega sodišča se nanaša na preteklo ureditev, ki je bila razveljavljena zaradi neskladja z Ustavo. Ureditev v noveli zakona pa ima cilj, da se zagotovi skladnost z ustavnimi načeli in zaščiti javni interes. Novela zakona omogoča vključevanje zdravstvenih delavcev v program neprekinjenega zdravstvenega varstva tudi v sosednjih regijah z namenom, da se zagotovi enakomerna dostopnost zdravstvenih storitev in prepreči pomanjkanje kadra v določenih regijah, kar pomeni lažje in bolj učinkovito izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, ki je v interesu slehernega posameznika. Omejevanje koncesionarjev na posamezno regijo je namenjeno boljši organizaciji in nadzoru nad izvajanjem zdravstvenih storitev, izhaja pa iz upoštevanja javne mreže, ki bo določena v skladu z merili 4. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti in vezanosti na posamezno regijo. Neupoštevanje mej zdravstvene regije bi namreč onemogočalo učinkovito izvajanje javne mreže, zlasti v delu, ki se nanaša na popolnitev javne mreže preko podeljevanja koncesij. Kadar javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. Očitkom o razdvojenem mnenju strokovne in splošne javnosti tekom priprave novele zakona Vlada ne oporeka. Sprejeti zakon je ravno zaradi njegove reformne narave usmerjen v večjo regulacijo in bolj transparentnemu delovanju izvajalcev zdravstvene dejavnosti in je kot tak pričakovano deležen različnih mnenj in odzivov javnih in zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Vendar Vlada meni, da je ravno to pokazatelj, da je ta zakon nujno potreben za izboljšanje zdravstvenega sistema in ureditev dalj časa spornih vprašanj.

Različna mnenja in odzivi so naravni del procesa, ki kažejo na pomembnost in vpliv sprejetih sprememb. Prav tako ne drži, da novela zakona odvzema pristojnost samoupravnim lokalnim skupnostim, temveč jih vključuje v proces priprave javne mreže. Kot celote. Še vedno pa so lokalne skupnosti ključne pri zagotavljanju zdravstvenih storitev na primarni ravni. Novela zakona namreč določa možnost državne intervencije na primarni ravni zdravstvene dejavnosti le v izjemnih primerih, ko gre na primer za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti na območju ne sosednjih samoupravnih lokalnih skupnosti.

Vlada poudarja, da so rešitve sprejetega zakona neposredno usmerjene k zagotavljanju učinkovitega in enakopravnega dostopa do zdravstvenega varstva ter trajnemu, usklajenemu in nemotenemu zagotavljanju javnih zdravstvenih storitev. Ukrepi, ki jih prinaša sprejeti zakon, so namenjeni dejanskemu izboljšanju pogojev dela in transparentnemu delovanju sistema zdravstvene dejavnosti, zato ocenjujemo, da bo na tej podlagi okrepljeno delovanje javne mreže in javnih zdravstvenih zavodov, kot temeljnih oziroma primarnih nosilcev javne zdravstvene službe, kar je v interesu vseh, ne le države in samoupravnih lokalnih skupnosti, temveč tudi zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev, še zlasti pa pacientov kot ključnih deležnikov v sistemu zdravstvenega varstva prejemnikov zdravstvenih storitev, zaradi katerih je zdravstveni sistem v osnovi sploh vzpostavljen. Ob tem Vlada poudarja, da bo zakon ravno zaradi regulacije, ki jo uvaja oziroma krepi, dolgoročno prispeval k boljši kakovosti zdravstvenih storitev in večjemu zaupanju javnosti v zdravstveni sistem. Vlada nasprotuje tudi navedbam, da sprejeti ukrepi vodijo v zmanjšano dostopnost do zdravstvenih storitev. Prav tako se ne strinja z izpostavljanjem, da sprejeti zakon ne ureja čakalnih dob. Primarno pojasnjuje, da področje čakalnih dob določa zakon, ki ureja pacientove pravice, in ne Zakon o zdravstveni dejavnosti. V tej zvezi pa še dodaja, da prav vsi sprejeti ukrepi vplivajo na večjo dostopnost do zdravstvenih storitev za prebivalstvo, saj so usmerjeni v bolj učinkovito, strokovno kakovostno in varno izvajanje javne zdravstvene službe. Med drugim se določa, širša obveznost vključevanja v program neprekinjenega zdravstvenega varstva za vse zdravstvene delavce v javni mreži z določeno mesečno minimalno obveznostjo, ki bo zagotavljala ustrezno delovanje urgentnih služb, nadalje pa se zahteva večja profesionalizacija vodenja in upravljanja javnih zdravstvenih zavodov s poudarkom na strokovni usposobljenosti in pa odsotnosti morebitnega nasprotja interesov vodstvenega kadra. Uvaja se obvezno merjenje, analiza in poročanje glede dnevnih delovnih obremenitev zaposlenih v javni mreži ter transparentno podeljevanje in izvajanje koncesij v zdravstveni dejavnosti. Glede opozoril Državnega sveta o povečanem prehajanju zdravstvenega kadra iz javnega v zasebni del Vlada pojasnjuje, da sprejeti zakon vsebuje varovalke, ki bodo preprečile, da bi se to dogajalo v takšnem obsegu kot sedaj. Zakon namreč izrecno določa, v katerih redkih primerih je dovoljeno sklepanje pogodb o zaposlitvi in podjemnih pogodb javnega zavoda z zdravstvenim delavcem, zaposlenim pri zasebnem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali pri koncesionarju, na primer pogodbe o zaposlitvi so dovoljene le, ko javni zavod nujno in začasno potrebuje dodatno strokovno pomoč za izvajanje specifičnih zdravstvenih storitev, ki jih ne more zagotoviti z obstoječim kadrom, podjemne pogodbe pa le za izvajanje občasnih ali začasnih nalog, ki so nujne za nemoteno delovanje javnega zavoda, na primer izvajanje posebnih projektov ali raziskav, ki zahtevajo specifično strokovno znanje. S tem, ko zakon podrobneje ureja vstopne pogoje v mrežo javne zdravstvene službe, krepi vlogo javnih zavodov, jasno razmejuje javno in tržno dejavnost ter podrobno naslavlja opravljanje zdravstvenih storitev v javni mreži in izven nje ter s tem povezano prehajanje zdravstvenega kadra. Sprejeti zakon torej uvaja omejitve glede dvojne prakse, da se prepreči preobremenjenost zdravstvenih delavcev in zagotovi kakovostna zdravstvena obravnava prepreči škodljive posledice očitanega napotovanja pacientov iz javnega v zasebni del in obratno, hkrati pa uvaja ukrepe v smeri zagotovitve transparentnega poslovanja vseh izvajalcev zdravstvene dejavnosti, tako javnih kot zasebnih.

Zakon o zdravstveni dejavnosti kot lex specialis regulira konkurenčno prepoved za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce na način, da se prepreči nasprotje interesov in da se zagotovi, da se zdravstvene storitve izvajajo v skladu z najvišjimi strokovnimi standardi kakovostno in varno. Opravljanje zdravstvenih storitev izven javnega zavoda je zaposlenim dovoljeno, če izpolnjujejo točno določene pogoje, ki se nanašajo na njihovo delo v javnem zavodu. Predmetna določba je torej v skladu z ustavnimi načeli in ne predstavlja nesorazmerne omejitve za zaposlene.

Glede na vse navedeno Vlada zaključuje, da sprejeti zakon na več mestih pomembno izboljšuje delovanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti in s tem ključno prispeva k zagotavljanju večje dostopnosti, kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravstvenih storitev, kar bo pozitivno vplivalo na zdravje in dobrobit vseh prebivalcev Slovenije. Sprejem zakona je zagotovo korak v pravo smer, saj prinaša številne pozitivne in težko pričakovane spremembe, ki bodo izboljšale delovanje sistema zdravstvene dejavnosti in posledično javno zdravje v Sloveniji. Novela zakona namreč uvaja boljšo regulacijo, ki bo prispevala k večji transparentnosti in učinkovitosti delovanja javnih in zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti ter omogočila ustreznejše varstvo pacientovih pravic. Vlada glede na navedeno Državnemu zboru predlaga, da ob ponovnem odločanju Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti podpre.

Hvala.