Najlepša hvala.

Predvsem zahvala za to pobudo, da sploh imamo to razpravo, ker je po mojem mnenju to ena od redkih evropskih držav, kjer na tak način razpravljamo o tako važni temi, kar je za mene prvi znak za alarm, ker sprejemajo odločitve, ki so usodne za naše prihodnje življenje, v krogih, ki so samo izvršna oblast, in še to ne izvoljena oblast, in se to dogaja s tako brzino, da pravzaprav ljudje težko sledijo, kaj se sploh dogaja in zakaj se tako dogaja. V Ženskem lobiju Slovenije se strinjamo, da je svet postal nepredvidljiv in da nove vojne tudi v naši najbližji soseščini niso izključene, tega se zavedamo. Dejstvo je pa tudi to, da v vojnah nesorazmerno trpijo civili, zlasti ženske, otroci in starejši ljudje in da tiste ženske, ki smo za mir, in jaz si upam trditi, da je to večina žensk na tem božjem svetu, v Sloveniji pa sto procentno večina, našega glasu se pa v teh razpravah, kaj bomo naredili, da se zavarujemo, sploh ne sliši. In kar je še hujše, tiste ženske, ki imajo ta trenutek v Evropski uniji priložnost, da o tem soodločajo, včasih nastopajo kot da so agentke orožarskih lobijev. To se mi zdi zelo slabo presenečenje. Kar zadeva nas ženske, se bomo v Sloveniji zagotovo povezale v koalicijo za mir in bomo poskušale preprečiti, da bi prišlo do brezglavega oboroževanja. Med izbiro ali orožje ali diplomacija bomo vedno za diplomacijo. Napačna strategija je po mojem in po našem mnenju, da bi se Evropa začela obnašati kot še ena velesila, ki se bo do zob oborožila in se bo potem skupaj z drugimi prerivala v boju za različne interesne sfere. To nas ne bo varovalo pred vojno, lahko nas pa zelo hitro pahne vanjo. Mislim, da ima Evropska unija zgodovinsko priložnost, da se poveže z vsemi državami sveta, ki so ali pa bodo žrtve politike, v kateri se sloni ljubijo ali bojujejo, ampak zraven poteptajo travo. Slovenija v Evropi in globalno se mora zavzemati proti sejanju strahu in vojnemu hujskaštvu. Na to nas obvezuje naša Ustava. Tisto, kar mi želimo, bom rekla po starem, je aktivna miroljubna koeksistenca in spoštovanje suverenosti vseh držav in narodov in pravica do samoodločbe, pa tudi vseh ljudi, da uživajo nedeljive človekove pravice. Torej ne smemo kar pohlevno sprejeti odločitve izvršilnih organov Evropske unije, ne da bi se prej evropski nacionalni parlamenti in ljudje v teh državah, ženske in moški, posvetovali, kako sploh razumemo danes varnost Evropske unije in kako naj si jo zagotovimo in kako naj nam to varnost, ki ni samo varnost z orožjem in obrambo, ampak je tudi tako imenovana človeška varnost, kako naj nam to varnost plača kapital, ker nam je tudi zakuhal to situacijo, v kateri smo danes. Jaz mislim, da Evropska unija, ki bi s stališča njenih obubožanih in nad demokracijo obupanih ljudi ne bi bilo vredno braniti, take Evropske unije ne more rešiti nobeno orožje. Orožarski posli se danes v Sloveniji mnogim zdijo privlačen način za reševanje iz razvojnega zastoja in iz grozeče evropske ekonomske recesije kot nekakšna spodbuda raziskovanju in konkurenčni industrijski proizvodnji, vendar ekonomski izračuni kažejo, da so velika vlaganja v mirnodobsko zeleno preobrazbo, v odpravo revščine, v šolstvo, v socialno varnost starejših, v znanost, v podpiranje investicij, ki potem postanejo zelo konkurenčni globalni produkti, vse to je varnejša izbira in bolj vpliva na rast BDP kot pa vlaganje v orožje; to bo v najboljšem primeru končalo v odpisu, sicer pa bo postalo izvozni produkt za tuje genocidne vojne ali se celo uporabilo proti nam samim. Vse te zadeve smo preizkusili v tej državi in oni prejšnji na lastni koži in zato mislim, da nas ne more rešiti orožje, rešila nas bo odločnost, da dosežemo, rešila nas je že takrat odločenost, da dosežemo nacionalno suverenost po ustavni in mirni poti, in seveda tudi pripravljenost ljudi, da se branimo pred agresijo in tudi, da se opremo na mednarodno diplomacijo, ki nam je pomagala ustaviti desetdnevno vojno.

Samo še dva stavka imam. Torej če hočemo mir, uporabljajmo demokracijo in institucije za politični dialog, ki jih že imamo. Zakaj se ne opremo na Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi? Vsi plačujemo za to, da to obstaja. In tudi OZN. Seveda nobena od teh organizacij ni popolna, ampak če jih bomo kar mirno odpisali, potem sploh več nimamo nobenega orodja, nobenega foruma, kjer bi se lahko pogovarjali diplomatsko in tako nam ostane samo še reševanje po pravici močnejšega, v takšnem načinu reševanja mednarodnih konfliktov pa niti Evropska unija niti Slovenija zmagati ne more. Naj končam. Mir lahko branimo tako, da kot država dosledno izvajamo mednarodna pravila, ki veljajo za vse, pa čeprav se veliki delajo, da zanje ne veljajo. Nihče na tem svetu ni več dovolj velik, da bi povezanim državam, ki trpijo samovoljo velikih, lahko dolgoročno vsilil svoje interese in svojo samovoljo. Svoboda se začne, ko sužnji odklonijo, da bi ostali sužnji, in sicer tako, da razvijejo in uveljavijo alternativo, ki bo odpravila vsako suženjstvo. Hvala.