Hvala. Spoštovani!

V tem trenutku je negotovost edina stalnica sveta v razmerah, ko kljub vsem prizadevanjem za mir v Ukrajini in v Gazi ni videti konca, se soočamo še s posledicami carinske in trgovinske vojne in se naše negotovosti samo še krepijo. Postavljajo se vprašanja, kako varna je še Evropa? Kako trden zaveznik Evrope so še ZDA? Je dejstvo, da se ZDA in Rusija o miru pogajata brez Ukrajine in brez Evrope, sprejemljivo za prihodnost Evrope in ali je prav, da Evropa krepi svojo obrambo in na kakšen način? Če pustimo ob strani, koliko so recimo grožnje po priključitvi Grenlandije resne, vemo vsaj to, da tega izključiti ni mogoče. Ali je to ugibanje šalo v primerjavi z dejstvom, da v Evropi že tri leta divja kruta vojna. Začela jo je Rusija z agresijo na Ukrajino in da je šlo za akt agresije, je s 141 glasovi za in 5 proti potrdila generalna skupščina Združenih narodov že 2. marca 2022 z resolucijo, berem ime resolucije, o zahtevi, da Rusija nemudoma konča z nezakonito uporabo nasilja in se iz Ukrajine takoj umakne. Kdo je glasoval proti? Belorusija, Severna Koreja, Eritreja, Sirija in Rusija. Če smo vse doslej ugotavljali, da je Evropa kot gospodarski velikan vendarle politični palček, ki ima zelo omejen vpliv na dogajanje v svetu in nima moči, da karkoli spremeni, in nam to seveda ni prav, potem je čas, da zdaj to spremenimo. Ampak najprej mora to storiti vsaka država posebej sama zase, sama poskrbeti za svojo varnost, za svojo obrambo in za svojo odpornost. Zato pripravljamo resolucijo o novih načinih obrambe, ki ima tri stebre, ki jih je predsednik Vlade že večkrat predstavil in tudi sam sem že govoril o njih. Gre za obrambo, varnost in odpornost - trojček, ki drži, ki naredi državo resnično odporno na vse, na vse vrste ogrožanj naravna, ki smo jih že bili deležni v izdatni meri, požari in poplave, in človeška ogrožanja, ki ni samo vojna, ampak so tudi množične migracije in terorizem, ki se lahko zgodijo vsak hip, še posebej na tem koncu Evrope, v katerem živimo mi in nam spomin na dogodke na Balkanu nikakor ni tuj. Ja, seveda je krepitev obrambe Slovenije tudi nabava orožja za Slovensko vojsko, nobenega dvoma o tem ni in ne more biti v skladu z našo Ustavo in v skladu z našo ureditvijo. Ni pa samo orožje obramba. Že sam vojak ni orožje, vojak je človek. Potem so tu še vojašnice, skladišča, transportna sredstva, sanitetna, sanitetne enote, kibernetska zaščita, logistika, vse to ni orožje pa je del vojske in obrambe. Medtem ko smo varnost in odpornost, nekateri kolegi, ki tukaj sedijo za to mizo, se tega dobro spomnijo, smo podedovali in v dobri kondiciji imamo še po prejšnji državi, govorim o vseh stvareh, ki so od civilne zaščite do gasilstva. In na to smo lahko ponosni, ker tudi raziskave Eurobarometra kažejo, da so Slovenci med ljudmi, ki so najbolj pripravljeni na kakršnakoli ogrožanja in krizne razmere in ki najbolj zaupajo svoji civilni zaščiti. Tu smo v skupini skupaj s Skandinavci in imamo zelo visoko podporo pri ljudeh za vse to. Dilema glede orožja v Sloveniji ni nova. Jaz se spomnim še iz svojega življenja, ne tako dolgo nazaj, ob prelomu zgodovine v za nas v usodnem letu 1991. Februarja 1991 je del slovenske politike podpisal in v javnost poslal deklaracijo za mir. Imela je dobre namene. Preprečila naj bi nadaljnje oboroževanje v Sloveniji in Jugoslaviji, k čemur bi Slovenija prispevala kot miroljubna država. Potem pa citiram: brez vojske in vojaške industrije. In prav to slednje je bila huda strateška hiba deklaracije, zdrs za zgodovino naroda, ki je najtežje trenutke zgodovine prestal izključno zaradi svojega poguma in uporništva. Plemenite iluzije in mirovništva umrejo 25. junija 1991, ko jih pri gazijo tanki jugoslovanske vojske. In že prvi dan vojne nas je Predsedstvo Republike Slovenije s predsednikom Milanom Kučanom pozvalo, naj ubranimo domovino pred agresijo jugoslovanske vojske. Citiram Predsedstvo Republike Slovenije citiram: "Ukazalo je Teritorialni obrambi Slovenije, da, če bo potrebno, zavaruje suverenost tudi z orožjem, da zavaruje objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v republiki in za zavarovanje naše svobode". Poziv smo spoštovali, našo svobodo ubranili z orožjem. Imeli smo soglasje, imeli smo enotnost in dobili smo državo in jo imamo še danes. Na nek način smo danes v podobni dilemi. Vsi smo za mir, nismo pa vsi mirovniki in razlika ni majhna. Kaj bi bilo, če bi se zavezniki odrekli oboroženemu uporu zoper Hitlerja? Pa bi se lahko: Angležem, Francozom niso hoteli nič hudega, nas so pa hoteli iztrebiti kot narod. Kaj bi bilo, če bi bili partizani, mirovniki? Mnogi ne verjamejo, da Rusija danes ogroža varnost Slovenije. Prav. A če si Rusija uspe podrediti Ukrajino, pa vam povem, da ne bo več varen nihče: ne Grenlandija pred ZDA ne Slovenija pred skupinami katere od sosed, ki je prepričana, da je kakšen kos našega ozemlja zgodovinsko pripada. Pa vam jih lahko naštejem, ampak sem prepričan, da vsi veste, katere koščke si želijo naši sosedje od zahoda preko severa pa še posebej do vzhoda. Ta vzhodni sosed še posebej ves čas jamra, kako nepravična je triminonska pogodba, po kateri so izgubili Prekmurje. In veste, kaj je počel Hitler pred vojno, ves čas? Stokal je nad nepravičnim mirom in nad krivičnim mirom za Nemčijo. Rusija lahko to minuto, to čas, ko govorimo, prekine svojo agresijo na Ukrajino in izpolni poziv Generalne skupščine iz 2. Marca 2022, ta hip in doseže premirje. In potem bo tisto, kar si gospod Vatovec želi, nastopila diplomacija in ta čas, ko ljudje na fronti ne bodo več umirali, se bomo pogajali o tem, kako naj izgleda mir trajen, pa če že pravičen ne bo, naj bo vsaj trajen, pa nekakšen mir. Ampak ne, Rusija ne posluša nikogar in ne prekine napada niti takrat, kadar pogajalci zasedijo za mizo v rojen, niti takrat. Zato naj vse pozive za mir je treba nasloviti na Moskvo, jih ni treba, naslavljati na slovensko vlado, na agresorja je treba nasloviti. Spoštovani, kmalu bomo praznovali dan upora zoper okupatorja, 27. aprila. Čez mesec dni pa bomo proslavljali dan zmage, 80. obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom, nad okupatorji, ki so nas hoteli iztrebiti, a smo se uprli in jih premagali. Hvala.