Zdaj pa bo po moje… Hvala lepa, predsednica za besedo.

Tudi sicer sem pričakoval, da boste kolegi iz regije prej na vrsti, no, ampak ja, nekaj načelnega lahko tudi jaz predstavim, konec koncev kot predstavnik organizacije, ki združuje vse zdravnike v Sloveniji, kot predsednik tudi Odbora za osnovno zdravstvo, kjer smo še dodatno soočeni s tem, s to problematiko. In tudi konec koncev, ker smo vendarle tudi še letos opravili v imenu zbornice obisk v Posočju in se tam na licu mesta enako kot ste že prej predstavili, seznanili z razmerami, čeprav smo bili že o njih informirani prej.

Prav je, da, pač danes bom poskušal se osredotočiti predvsem na rešitve, manj na, kdo je kaj kriv, kdo kaj ni kriv, ker smo že to veliko let razpravljali, je pa treba izhajati iz določenih dejstev. Zdaj, če se druge okoliščine ne bodo spremenile, kar se tiče konstant v zdravstvu, pomeni, da imamo premalo kadra, da s tistim kadrom, ki je, lahko razpolagamo in bolnike žal srednjeročne in dolgoročne rešitve prav malo brigajo, pa še prav imajo, ker bolezen ne počaka tako kot nek aparat, ampak bolezen napreduje. Zato so kratkoročni učinki in ukrepi pomembni v tem trenutku danes, zdaj za vas, ki ste tam, za ljudi, ki vsak dan kliče na pomoč. In zato je toliko bolj pomembno, da se ne sprejema nekih ukrepov, ki pa kratkoročno vseeno učinkujejo mogoče slabo. Prav ta primer Tolmina se je pokazalo, kaj lahko recimo se zgodi, če je nek ukrep kratkoročno sicer z dobrimi nameni povzroči kar precej slabe rezultate. Zdaj v situaciji, ko imamo kadra premalo, se pravi, moramo računati na tisti kader, ko je in ga, če mu ne odvzamemo recimo nepotrebnega dela, pa ga nadomestimo, ga moramo motivirati za dodatno delo. Vladna analiza zdravstvenega sistema, objavljena januarja 2023, je pokazala, da nujna medicinska pomoč v Sloveniji stoji na pol milijona nadurah samo zdravnikov, to je dejstvo. Teh zdravnikov, ki bi ta naš nujno medicinsko pomoč vzdrževali, jih ni, in če ne bomo uspeli ne samo zagotoviti kadra, ampak tudi motivirati, da bo te nadure opravljal, ga pač nimamo.

Prav tako oktobra 2023 je Slovenija bila ena izmed podpisnic resolucije Svetovne zdravstvene organizacije, regionalne, te pisarne, soglasno so podpisali resolucijo o tem, o ukrepih za zagotavljanje kadra v razmerah, ko tega kadra ni. In zanimivo, tudi Slovenija je bila podpisnica, tako da upam, da se tega zavedamo. Navedeno je bilo ključno zmanjšanje obremenitev, zmanjšanje nujnih nadur, povečanje fleksibilnosti zaposlovanja in pa povečanje učinkovitosti obstoječega kadra in pa tudi med drugim plačilo, ki je sicer, tako se nerodno sliši v Sloveniji, ampak tudi plačilo ustrezno je pač tisti motivator, ki ne samo zdravnik, ampak ves zdravstveni kader spodbuja. Se pravi, v luči tega si drugih rešitev niti Svetovna zdravstvena organizacija ni zamislila kot računati na obstoječ kader in tukaj je ena stvar, ki se mi zdi dosti pomembna in omejujoča vseeno v Sloveniji moramo misliti izven okvirjev, moramo imeti za cilj, če je cilj tako kot je v javnem zdravstvenem sistemu, pacient v središču, oskrba na mestu kjer živi, moramo imeti v mislih tudi fleksibilne oblike zaposlovanja, ne se omejevati v tem smislu, po kakšni pogodbi, po kakšni obdavčitvi, kako mora biti, mora biti nek človek tam zaposlen, da potem pa že bo. To je ena stvar, kjer moramo precej odpreti svoje razmišljanje. In druga stvar je tudi, kaj pomeni nadurno delo zdravstvenih delavcev v Sloveniji. Vsi opravljajo 8 ur na dan, 400 tedensko, vsi. Potem imamo nadurno delo, kjer je posebej za zdravstvene delavce v Sloveniji izjema, se pravi, ni omejitev 170 nadur letno, ampak je 416 obveznih nadur letno brez soglasja. In potem pridemo do tega razvpitega pogodbenega dela, prostovoljnega dela, dodatnega dela, ker je za nekega zdravstvenega delavca to tretji šiht, po domače povedano in za tretji šiht ga ne smemo kaznovati, ampak kot je profesor/ nerazumljivo/, ste poslušali v zadnjem predavanju, povedala, hvaležni bi morali biti za tiste, ki zmorejo, pa želijo delati, to prostovoljno dodatno delo. Da jih ne stiskamo za, mislim, ne normalno je to, da se čedalje bolj obremenjuje tisto delo, ki je vendarle prostovoljno, dodatno. Se pravi, to bodo verjetno direktorji zdravstvenih zavodov bolj znali pojasniti, s kakšnimi okoliščinami se srečujejo, ko hočejo recimo pridobivati kadre za dodatno delo.

Potem pa je še, se pravi, ta kriza, ki pa je še dodatna, ki pa v Sloveniji še nismo uspeli ustrezno nagovoriti. Mi mislimo, da je Slovenija zelo majhna, v bistvu je majhna, malo ljudi, ampak hkrati pa je zelo raznolika, ni enako v Ljubljani in ni enako v Kamniku, ni enako v Tolminu, v Idriji. In če smo že rekli, imamo malo kadra, zelo malo ga imamo na osnovni ravni in še veliko manj ga imamo pa na podeželju in ta ukrep, kako pridobivati kader za podeželsko okolje, za ruralno okolje, za odročnejši kraj, tega pa mislim, da v Sloveniji še nismo uspeli nasloviti. Poznani so ukrepi, enkrat 2010 smo omenjali neke ruralne ambulante in tako naprej, ampak to pa je še en ukrep, ki ga bomo v bistvu iznajti v Sloveniji, kako privlačiti kadre za odločnejše deficitarne kraje? Hvala lepa.