Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Torej, skladno z nalogami, ki jih Zakonodajno-pravni službi daje Poslovnik Državnega zbora in Zakon o Državnem zboru, smo pripravili pisno mnenje z vidika skladnosti predloga zakona z Ustavo, s pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. To se mi zdi pomembno posebej izpostaviti, da gre torej tukaj za pravni vidik predloga zakona, ki ga verjetno bi moral tudi zakonodajalec upoštevati.

Na kratko, mnenje je precej obširno, skušala ga bom čim najkraje povzeti, predvsem v tistem delu, ki ni vključena, kjer mnenje ni vključeno v amandmaje in ni ustrezno obrazloženo, niti ni ustreznih pojasnil oziroma pojasnil sploh ni. Za pojasnila se seveda zahvaljujem ministrstvu oziroma kolegici Dajčman. Moram povedati, da smo se usklajevali glede amandmajev in so pač amandmaji najboljši v danih razmerah.

Zdaj k našem mnenju. V okviru splošnih pripomb smo najprej opozorili na spornost same vsebine oziroma obsega zakona, ker je po našem mnenju oblikovan nomotehnično neustrezno, predvsem je pa ustavno pravno sporen. Krši namreč načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave, načelo legalitete 120. člena Ustave in načelo hierarhije pravnih aktov iz 153. člena Ustave. Enako je tudi stališče Ustavnega sodišča. Odločbo smo citirali. Ni namreč pravilno, da se celotna materija ureja z enim pravnim aktom, to pomeni z zakonom, saj je vanj vključena tudi materija, ki ne pritiče zakonu, temveč je to tipična naloga izvršne veje oblasti.

V amandmajih so sicer nekatere stvari izčrtane, ne pa vse, saj je na koncu jasno, da se preneha veljati samo, da prenehajo veljati določbe, nekatere določbe petih pravilnikov. To pomeni, da je njihova materija združena v ta zakon, kar seveda ni pravilno.

Zdaj pojasnilo ni ustrezno, ki smo ga prejeli, saj razlaga predvsem faktične razloge, zmedenost, nejasnost in tako naprej, zanemari pa ustavne določbe. Naslednji problem smo videli v nejasni zamejitvi zakona. Za začetek, predlog zakona je vsaj za laike zelo zahtevna materija. Veliko je notri pomanjkljivosti, nejasnosti, nedoločnosti, začenši že z naslovom zakona, kar je bilo popravljeno, da je namesto zdravstvo, zdravstvena dejavnost.

Nadaljnje vprašanje so naslovniki zakona. Ni bilo namreč jasno, na katere subjekte naj bi se zakon sploh nanašal, saj celotno gradivo ni povedalo, kateri poklici so regulirani v zdravstvu in naj bi bili torej vključeni v to normativno ureditev, ker namreč v zdravstvu so zaposleni od hišnika preko vseh zdravnikov do direktorja. Torej, za koga ta zakon velja? To je zdaj popravljeno z amandmajem, ki pa se sklicuje na podzakonski akt, ampak načeloma je dokaj ustrezno. Potem naslednji je bil problem povezava z Zakonom o priznavanju poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev. O tem je predlagatelj zdajle govoril kar precej. Tukaj bi se pa jaz omejila na to, da ta zakon vsebuje tudi materijo, ki jo v tem predlogu zakona ni, na primer vsaj pravno varstvo. In po našem mnenju bi jo moral, še zlasti, če naj bi urejal zaključeno celoto kot to navaja predlagatelj kot cilj zakonskega predloga. Gre pač za samostojni zakon, ki bo veljal le za zdravniške poklice, da na kratko rečem, treba je upoštevati, da to ni interventni zakon, da bo imel daljšo veljavo in bo v bistvu neke vrste področni zakon.

Nadalje smo opozorili, da zakon ne ureja na primer pritožbe ali roke v postopku, ali je možno zahtevati mnenje pristojne zbornice in tako naprej. Šteti ga je za izrazito podnormiranega, zato smo svetovali vsaj smiselno, če že ne subsidiarno uporabo ZPPK. Treba je povedati tudi, da Zakon o zdravniški službi te zadeve ureja drugače in se s tega vidika ne nazadnje zastavlja tudi vprašanje skladnosti s 14. členom Ustave., saj bodo veljali različni pogoji za v bistvu iste subjekte.

Naslednje vprašanje je bilo, ali zakon ali predlog zakona ureja javni ali tudi zasebni sektor. Gre namreč za to, da javno službo v zdravstveni dejavnosti lahko opravljajo javni zdravstveni zavodi in koncesionarji, zdravstveno dejavnost pa tudi zasebniki. Zdaj, tukaj je eksplicitno določeno, da gre samo za javni sektor le v zvezi s plačilom stroškov, kjer obrazložitev govori, citiram: o določeni meri zaščite delodajalcev, predvsem iz stališča, da govorimo o javnih zavodih, kjer je izkazan javni interes po zaposlitvi kadra v zdravstvu. V zvezi s tem je treba povedati, da verjetno je javni interes za zdravstvo povsod, tudi pri zasebnikih, ne samo v javnem sektorju, in da tudi recimo, da se navežem nazaj na Zakon o zdravniški službi, eksplicitno določa, da te stroške po tistem zakonu plačuje kandidat sam. Tukaj mu jih bo plačal delodajalec oziroma državni proračun, kar je spet vprašanje skladnosti z vidika 14. člena Ustave. Tudi stroške za tečaj in preverjanje znanja slovenskega jezika, se bodo povrnili iz proračuna. Tukaj ni jasno, ali za vse, samo za javni sektor.

Nadalje, izvajalec demonstracijskih posegov in vabljeni zdravnik sta lahko vabljena le k izvajalcu zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe. Tukaj ni pojasnjeno zakaj je ta omejitev, zakaj ne tudi v zasebnem sektorju, spet je vprašanje skladnosti s 14. členom Ustave, nadalje tudi s 74. členom, ki govori o svobodni gospodarski pobudi in mogoče tudi glede skladnosti z 49. členom Ustave, ki pravi, da si je vsakemu delovno mesto pod enakimi pogoji dostopno. Nenazadnje je pa treba povedati, da pa prekrški po tem predlogu zakona veljajo pa tudi za zasebnike.

Naprej. Razmerje do vse druge zakonodaje. Nekaj sem že povedala o tem, tukaj je bilo dano tudi pojasnilo. Posebej smo opozorili da mora predlagatelj upoštevati, da se zdaj, se je ravnokar sprejela novela Zakona o zdravstveni dejavnosti, da velja tudi še Zakon o zdravniški službi, in da je predlagatelj odgovoren, bi moral biti odgovoren, da je zakonodaja usklajena.

Potem imamo pa slovenščino. Tukaj posebej opozarjam, da gre za ustavni inštitut, določa ga Ustava, določa ga Zakon o javni rabi slovenščine na področju zdravstva, Zakon o zdravstveni dejavnosti, zdravniški službi, o pacientovih pravicah in tudi ZPPK. Zdaj, najbolj definitivna izjema je, da izvajalcu demonstracijskih posegov in vabljenemu zdravniku ni treba izkazati znanja slovenskega jezika, to se pravi, verjetno ga niti ne zna. Podobno velja za pripravništvo in usposabljanje. Zdaj, predlagatelj v pojasnilu navaja, da ti, ki so v pripravništvu in tako naprej, da oni ne bodo samostojno delali. Treba je pa vedeti, da Ustava ne loči ali dela samostojno ali ne dela samostojno, si zaposlen ali ne, določa, da je uradni in s tem tudi sporazumovalni jezik slovenščina.

Potem se zastavlja tudi vprašanje komunikacije med samim osebjem v zdravstvenem zavodu, med drugimi kolegi, med mentorjem in vlagateljem in kandidatom in tako naprej, saj je v Sloveniji zagarantirana pravica uporabe uradnega jezika, ki je slovenščina, na dveh področjih pa še jezika narodnih skupnosti. Predlagatelj razlaga, da bo oziroma določba je jasna, da mora izvajalec zagotoviti, da bo sporazumevanje med zdravnikom oziroma kandidatom in vlagateljem in pacientom, da bo potekalo preko nekako tolmača, a ne. Tukaj je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da je vprašljiva takšna solucija, saj gre vendarle za izredno občutljive zasebne podatke, ki jih mora bolnik, pacient preko prevajalca ali tolmača ali pomoči pojasnjevati zdravniku. V zvezi s slovenskim jezikom bi rada samo še štiri citate iz komentarja Ustave o 11. členu, napisal jih je doktor Ernest Petrič, in sicer pravi: Slovenščina je uradni jezik na vsem njenem ozemlju. Njena uporaba v javnem življenju in v vseh ostalih vidikih komuniciranja je pravica fizičnih in pravnih oseb v Republiki Sloveniji, kot je razumeti, tudi v povezanosti s preambulo in z 62. členom Ustave kot izražanje slovenske narodne samobitnosti in kot človekovo pravico uporabljati svoj jezik. Nadalje, v Sloveniji morajo vsi državni organi in vse javne službe poslovati, uradovati ustno in pisno v slovenščini. Potem pravica posameznika, da uporablja uradni jezik ustreza kolateralna dolžnost državnih in drugih organov, ki opravljajo javna pooblastila, da zagotavljajo spoštovanje in uresničevanje te pravice. In končno še, določanje pravega ravnotežja med varstvom slovenščine kot temeljem narodne identitete in uradnega jezika ter potrebami modernega, globaliziranega življenja utegne biti predmet prihodnje ustavnosodne presoje. Kjer pa tudi pravi, da je ta zaenkrat še zelo redka.

Naprej, glede zaposlitve zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev. Predlog zakona kot razlog za sprejetje tega zakona navaja, da bo to lažje in da se bodo lažje in hitreje zaposlili tuji zdravstveni delavci in sodelavci in se jim za to olajšujejo pogoji za priznanje poklicne kvalifikacije, vendar v pozornem branju se da ugotoviti, da se niti med postopkom priznanja poklicne kvalifikacije niti po končanem postopku v bistvu se tem vlagateljem in kandidatom niti ni treba zaposliti. To v bistvu lahko pomeni, da vlagatelji in kandidati v Sloveniji dobijo le priznanje poklicne kvalifikacije po olajšanem načinu, ne da bi se v Sloveniji zaposlili, vendar pa s tem dobijo pridobiti, pridobijo poklicno kvalifikacijo v državi članici Evropske unije, kar pa potegne druge konsekvence. Tudi v tem okviru pojasnilo, dano pojasnilo žal ni bilo zadostno. Kot sem že prej omenila, gre za zelo zahtevno materijo, zato je toliko bolj pomembna obrazložitev, ki je na tem mestu popolnoma neustrezna, ne sledi niti določbam Poslovnika Državnega zbora, Ustavno sodišče pa je že ugotovilo, da je lahko neskladna z načelom demokratične narave državne ureditve iz 1. člena in z načelom pravne države iz 2. člena. Imeli smo precej nomotehničnih pripomb, ki so večinoma upoštevane.

Zdaj, sami amandmaji so se osredotočili predvsem na konkretne pripombe k posameznim členom. V zvezi s tem bi izpostavila samo te, ki niso, ki niso upoštevane.

Pri 2. členu, to je pojmovnik, smo opozorili na dokazilo o dobrem imenu, dobro ime. Dokazilo o dobrem imenu naj bi po mnenju ministrstva dokazovalo, da posamezniku ni odvzeta možnost opravljanja reguliranega poklica v izvorni državi, da je sposoben za opravljanje reguliranega poklica, ter da ne predstavlja grožnje za zdravje in življenje pacientov. Definicija pa je krepko širša in izredno restriktivno omejuje opravljanje dela oziroma poklica.

Pri tem ni upoštevan 27. člen Ustave, ki zagotavlja domnevo nedolžnosti do pravnomočne sodbe, niti 49. člen, ki govori o svobodi dela. Zato Zakonodajno- pravna služba ocenjuje, da določba ni ustavno skladna. Načeloma je sicer diskvalifikatorni element pravnomočna obsodba ali pravnomočna obtožnica in to samo za kazniva dejanja, tukaj pa je prekomerno, zlasti ker sega tudi na disciplinski in drug postopek. Kar bi teoretično lahko privedlo tudi do samega šikaniranja teh vlagateljev.

Nadalje smo opozorili pri 13. členu, glede izbirnega postopka, kateri izbirni postopek je mišljen in tukaj v bistvu pojasnilo samo ni ustrezno. Pojasnilo namreč pravi, da nekateri poklici so v pripravništvu vključeni na podlagi izbirnega postopka, drugi poklici pa nimajo takega postopka. Citiram: Besedna zveza izbirni postopek je splošna, saj smo z njo želeli zajeti vse primere, ki pa so med seboj neenotno urejeni. Zdaj, seveda je vprašanje ali je to skladno z načelom enakosti po 14. členu in enake dostopnosti delovnega mesta po 49. členu, saj ne velja niti za vse kandidate in vlagatelje enako, niti ne za zdravstvene delavce in sodelavce, ki se šolajo in bodo delali v Sloveniji.

Pri 14. členu smo opozorili, da manjka ureditev, ko kandidat ne opravi strokovnega izpita ali pripravništva in bi mu moralo ministrstvo z odločbo zavrniti pridobitev poklicne kvalifikacije. Tukaj ni niti obrazložitve niti pojasnila.

Pri 18. členu smo ugotovili, da se vzpostavlja pravna domneva o kvalifikaciji specialista in sicer tako, da ima vlagatelj v primeru zadostnih delovnih izkušenj in dodatnih znanj že kar priznano specializacijo. To seveda po naši oceni pomeni kršitev 14. člena Ustave.

Pri 21. členu smo opozorili, da predlog zakona govori o dveh glavnih mentorjih, pri čemer ti mentorji niso opredeljeni, nismo prejeli niti pojasnila.

Potem imamo 32. člen, gre se za vprašanje nedostopnosti javnosti do podatkov o osebnem imenu v evidencah. Tukaj pojasnilo ni ustrezno in zato ne vemo zakaj naj bi osebno ime takega subjekta, ki je pridobil poklicno kvalifikacijo, zakaj ne bi bilo dostopno javnosti.

V zvezi s pooblastili inšpektorjev smo opozorili, da mora predlagatelj jih malo bolj utemeljiti in jih bolj določno zapisati.

Končno pa še k 36. členu, to je zdaj nov 31.a člen, ki govori o zatečenem stanju za delavce, pripad delavce v bivši SFRJ. Zdaj, najprej se nam je zastavilo vprašanje, ker gre na rok 25. 6. 1991, v tem času naj bi opravili že specializacijo pripravništva, strokovni izpit. Se pravi, če računamo, je bilo to nekje do 30. leta. Zdaj so stari 60, 70 let, ali je tak člen sploh še smiseln. Glede na to, da je z njimi spet priznano kar strokovni izpit in licenca, spet vprašanje 14. člena Ustave. Predlagatelj pojasnjuje, da so hoteli, da ste želeli samo drugačen, se pravi, lažji način. Uveljavitve. Drugih ustavno skladnih razlogov pa ni navedel. Hvala lepa.