Dober dan vsem skupaj!

Hvala za povabilo na sejo Komisije za peticije in človekove pravice!

Svet za radiodifuzijo je strokovno neodvisno telo, ki ga je ustanovil pokojni predsednik. In njih, naša naloga je, da analiziramo delovanje na področju medijev, z vidika kontrole delovanja največjega regulatorja, regulatorja pri nas, AKOSA. Pri tem smo naleteli torej tudi na vse tri variante Zakona ZMed-1, ki smo ga na žalost dobili neformalno po elektronski pošti in sicer po e-upravi. Vse naše predloge smo poslali ministrstvu, vendar ministrstvo se ni odzvalo.

Sami kot taki, kot Svet za radiodifuzijo, vidimo poslanstvo ZMed v tem, da omogoča medijem, da občinstvu nudi raznovrstne, kakovostne, privlačne in inovativne programe k aktivnemu razvoju področja medijev k aktivnemu razvoju področja medijev. Vendar v Sloveniji zaradi znanih zgodovinskih razlogov tudi danes, posebej glede na razvite demokratične družbe v EU, še vedno nezadostno je razvito in predstavlja področje velikih priložnosti.

No, če bi šel malo bolj v analizo posameznih delov, rečemo lahko, da sam zakon, to mislimo člani sveta, zahteva temeljito in dolgotrajno razpravo z vsemi akterji družbe, česar se ni zgodilo. Predlog zakona ne sledi vsesplošnim vrednotam, ki omogočajo svobodo izražanja in celovitost obveščenosti vseh prebivalcev kot tudi civiliziran, stabilen vrednostni razvoj človeka in skupnosti. Če še enkrat poudarim, kar je poslanec Hoivik dejal, je dejansko Ustavno sodišče v svojem v svoji odločbi 9. 11. 1994 poudarilo, da svoboda tiska pomeni enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa. Če pa pogledamo sedaj predlog zakona je ta napisan totalno nejasno in mu omogoča zaradi teh nejasnosti velika in prevelika tveganja. Zato vidimo, da predlog zakona ne upošteva minimalnih vrednot delovanja medijev, pušča odprta mnoga vprašanja o definiciji medijev, o vplivnežih, ki dejansko predstavljajo svobodo govora o financiranju medijev, o nadzoru nad mediji in posamezniki s strani medijskih inšpektorjev, ki jih uvaja ta nov zakon o zaščiti virov, o nenadzorovanem delovanju inšpektorjev, ti nimajo nobene kontrole nad sabo, ki imajo pa tudi nenormalno velike pristojnosti, kar smo tudi že iz predhodne razprave lahko ugotovili. Torej, glede na predlog zakona obstaja zaskrbljenost stroke, da bodo nekateri mediji še bolj zainteresirani za širjenje lastne agende, kot pa za zagotavljanje objektivnih informacij ciljni javnosti. Zaradi tega bo javnost še bolj izpostavljena določenem pogledu na dogodke, kar lahko negativno vpliva na sposobnost prebivalstva, da razume svet okoli sebe. Prav tako daje zakon prevelike pristojnosti Akosu, zato bi moral zakon del pristojnosti prenesti na neodvisno telo, na primer, zdaj bom pač rekel, kot je Svet za radiodifuzijo, ampak ne na Svet za radiodifuzijo, ampak neko tovrstno telo. Zmed kot zakon ne podpira svobode izražanja, omogoča pa nadzor nad avtonomnostjo urednikov. In če pogledamo 6. člen, je problematična tudi zaščita vira informacij. Tukaj v predlogu je tudi problematična sama definicija medija. Sam pač prihajam iz področja, kjer smo dejansko pripravili študijske programe na področju avdiovizualnih komunikacij in zaradi tega smo zelo seznanjeni z definicijo medija, ki kot tak se danes lahko uporablja. Že sama definicija medija, ki se uporablja v predlogu novega zakona je izrazito pomanjkljiva in nestrokovna. V zakonu se pojem medij, razlaga kot storitev, drugič kot podjetje, tretjič kot platforma, kar je s stališča jasnosti zakona nesprejemljivo. V našem predhodnem predlogu, mi smo že dali vsaj tri predloge in komentarje na zakon, smo poleg širše definicije medija predlagali zakonodajalcu ožjo definicijo medija, in sicer medij se lahko opredeljuje kot sistem, ki se uporablja za ustvarjanje, distribucijo in konzumiranje informacij, vključno s tiskom, radiem, televizijo, internetom, družbenimi omrežji, kot tudi novimi mediji, kot je internet in umetna inteligenca. Pri tem jasno, da mora zakonodajalec upoštevati, da medij ne širi le informacij, temveč tudi programske vsebine, ki lahko vključujejo poljubne kulturno umetniške vsebine znanstveno raziskovalne oddaje etc. V 13. členu, ki govori o vrstah finančnih podpor, govori tudi o pogojih za dodelitev teh finančnih podpor. In ti so vezani na predhodno odobritev sheme državne pomoči v skladu s predpisi, ki urejajo državno pomoč. To pa je Zakon o spremljanju državnih pomoči, za katere ga izvajanje nadzira ministrstvo za finance, kar pa pomeni, da politika ima škarje in platno pri usmerjanju dejavnosti medijev. Finančna podpora za digitalne medije je tudi predstavljena v 17. členu zakona, kot nova shema državne pomoči in govori, da bodo po tej shemi upravičeni tisti digitalni mediji, ki bodo poleg osnovnih pogojev izpolnjevali tudi posebne pogoje, za katere se ne ve, kakšni so. V predlogu zakon predstavlja tudi velik problem prenosa večine regulative na Akos, kot sem že sam poudaril. Drug zelo pomemben vidik je, da zakon ne poudarja prepoznavanje končnega fizičnega lastnika medijev. O tem zakon nič ne govori. V 3. poglavju 20. člena govori torej o razvidu medijev, pri tem pa torej ne govori o potrebi identifikacije končne fizične osebe, ki je lastnik medija. Nad Akosom, nad prekrškovnimi postopki in administrativnim sankcioniranjem, nad dovolitvi oddajanja ali odvzema statusa ali regionalnega radijskega ali televizijskega programa posebnega pomena in delovanjem komisije za razdelitev sredstev, kot tudi nad delovanjem inšpekcijskih in revizorskih služb zakon ne predvideva neodvisnega strokovnega nadzornega organa, kar bi moral. Zaradi tega to funkcijo nadzora bi moralo prevzeti neodvisno strokovno telo. To je na primer samostojna agencija po vzoru Irske. Irska ima tako organizacijo. Moram poudariti, da, na samem začetku, in s tem tudi pohvaliti ministrstvo, je organiziralo neke vrste posvet, javni posvet, na katerega je ministrstvo povabilo predstavnike regulatorjev iz Irske, Nemčije, Danske in iz Kosova. Prav zanimivo je bilo, kaj so razpravljali ti in kako so ti predlagatelji regulatorjev govorili o njihovih pristopih nadzora nad in upravljanjem tovrstnega področja, kot so avdiovizualni sistem. Osnovna merila, na podlagi katerih se presoja upravičenost do delitve finančne pomoči so pregroba in so prepuščena Vladi Republike Slovenije, kar pomeni možno politično preusmerjanje sredstev. Predlog zakona ne govori o prepovedi mreženja lastništva. Torej, še enkrat bom poudaril, omejevanje koncentracije ni vsebovano v predlogu, kar je zelo pomembno. Danes imamo 70 procentov določenih medijev v lasti ene same osebe oziroma če pogledate to mrežo, vidite, da na koncu je ena sama fizična oseba oziroma družina, ki ima v lasti 70 procentov teh medijev. Zakon mora pospešiti spodbujanje medijske pismenosti, česar ne počne, kompetenc in vključenost državljanov v prenovi medijski prostor, ki sloni na omogočanju tehnološkega razvoja, kar zopet ne podpira, v skladu z globalnimi tehnološkimi napredki in v okviru možnosti za izrabo radio frekvenčnih resursov, ki jih ima na razpolago država. Ravno na tem področju radio frekvenčnih resursov bi poudaril, da radijski, torej frekvenčni prostor je narodno dobro. Nihče se tukaj ne zaveda tega problema. In dejansko s frekvenčnim prostorom se pri nas igra jo posamezni lastniki, ko ta frekvenčni prostor preprodajajo. Ker s tem, ko preprodajajo torej radijske ali tv postaje, preprodajajo tudi določene frekvence, ki so zelo pomembna vrednota slovenskega naroda. Potem v predlogu sploh ne govorimo o linearnih, nelinearnih vsebinah in tehnologijah. Linearne, nelinearne vsebine in tehnologije so interaktivni mediji, mediji, ki delujejo v realnem času. O tem ni govora. V 94. členu, ki govori o nalogah Sveta za radiodifuzijo, smo predlagali, da se doda obveza nadzora nad delovanjem regulatorja kot takega. Žal regulator pač, smo vpeti kot članica RDF tudi v delo regulatorja. ugotavljamo, da ima regulator premalo strokovnega osebja s svojo učinkovito strokovnega neodvisnega osebja. Potem pa se svet zelo natančno je problematiziral o definiciji in razliki med sovražnim, neprimernim in neprijetnim govorom. Ravno o tem so govorili na posvetu tudi Irci. Irci so dejansko pustili sovražni govor v širšo debato. Dejali so, da dejansko sovražni govor je tako pomemben člen, da ga ne more samo parlament, kot tak sprejeti, ampak dejansko, da je to potrebno pustiti nekaj letno širšo družbeno debato. O tem je treba torej napraviti širši družbeni posvet in sprejeti družbeni konsenz kakor to počno v ostalih državah, kot je Irska. Kazensko se lahko preganja torej samo sovražni govor, ne pa neprimeren in neprijeten govor. O globi smo že danes dosti slišali.

Torej, novela novega medijskega zakona je po našem mnenju tipičen poskus omejevanja svobode govora in s tem utišanja resnice, ki bi lahko za vedno spremenila tok politične zgodovine v Sloveniji. Resnic je sicer več, ne moremo pa mimo golega dejstva, da po vsakih volitvah Slovenija nezadržno tone zaradi načrtnega sprejemanja odločitev, ki vodijo h koncu normalne demokracije. Torej, normalne demokracije. ter odkrivanje laži in širjenja resnic si ni mogoče predstavljati brez svobode govora, kot temeljne človekove pravice. Zato je omejevanje svobode izražanja najtežja oblika omejevanja demokracije. In svet meni, da gre pri tem za zrel poskus omejitve razuma, kar je ena najhujših kršitev človekovih pravic. Trenutni predlog zakona ima veliko lapsusov lingve, lapsusov kalami in hkrati pa pušča mnoga vprašanja odprta o definiciji medijev, o vplivnežih, o financiranju, kot ste videli, o nadzoru medijev, o svobodi izražanja, o preveliki vlogi nenadzorovanega regulatorja in o nenadzorovanem delovanju nadzornikov oziroma inšpektorjev. Torej nedorečenost tega zakona omogoča politiki nadzor nad mediji, nad posamezniki, nad vplivneži in nad svobodo izražanja. Pripravljavci zakona niso upoštevali dejstvo, da je svoboda izražanja ustavno varovana pravica. Po 39. členu Ustave Republike Slovenije je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Ob tem se svet vpraša, kaj lahko storimo, da se vloga medijev spremeni in situacija izboljša.

Svet meni, da je potrebno pripraviti zakon po široki strokovni in javni razpravi, ki bo poudaril pomembnost medijev za razvoj demokratične družbe, za izobraževanje, za kulturni razvoj, zlasti za zagotavljanje standardov, kot so svoboda obveščanja, raznolikost mnenj, kulturna raznolikost in pluralizem. Čeprav je težko spremeniti situacijo, v kateri se trenutno nahajamo, pa obstaja upanje, da bodo ljudje prevzeli nadzor nad svojim dojemanjem resničnosti in sprejemali odločitve, ki bodo v interesu vseh prebivalcev Slovenije. Hvala lepa.