/ izklopljen mikrofon/ Spoštovane poslanke, vabljeni gostje, državljani, državljanke, slovenski mediji in tudi zainteresirana javnost. Danes smo pred pomembno sejo pomenu se Komisije za človekove pravice, peticije in enake možnosti. Nenazadnje prav vsi trije elementi, torej človekove pravice, peticije in enake možnosti so predlagati...

Torej, danes bo govora o ustavnih pravicah, človekovih pravicah, pobudi, peticiji glede na zakon o medijih, ki ga Vlada Roberta Goloba razglaša za vrhunski zakon, ki bo po 20. letih noveliral oziroma popravil vse nedoslednosti medijske krajine, ki so se pričele in uveljavile v zadnjih dveh desetletjih. V Slovenski demokratski stranki že od samega začetka javne razprave o tem zelo pomembnem zakonu budno spremljamo in nadziramo, kaj se pravzaprav dogaja v medijskem prostoru. Zdaj sam predsednik Vlade doktor Robert Golob je na enem izmed ustnih vprašanj poslancev in poslank odgovoril, da je zakon o medijih eden ključnih projektov aktualne Golobove Vlade. In to je bil tako ključen projekt, da je vlada morala kar na dopisni seji 31. decembra lanskega leta sprejeti ta Zakon o medijih, torej tik pred novoletnimi prazniki, ko vemo, kako mediji in tudi javnost spremlja politično dogajanje oziroma je ne spremlja. In to je bil prvi povod pravzaprav, da smo še bolj poglobljeno pogledali ta zakon, katerega vsebina je zelo bogata, tudi kompleksna na nekaterih področjih, sam zakon ima na primer kar 118 členov, nekateri členi so zelo dolgi, nekateri zelo kratki, jedrnati, ampak na koncu dneva lahko ugotovimo, da zakon posega v ustavne pravice tako svobode govora kot gospodarske pobude in ne nazadnje regulacije medijev, ki naj bi bili četrta veja oblasti oziroma tako imenovani psi čuvaji.

Za uvod mi prosim dovolite, da bom prebral uvodno predstavitev mnenja Zakonodajno-pravne službe z dne 27. februarja letošnjega leta, ki začne pravzaprav z današnjo tematiko; to je svobodo govora iz Ustave Republike Slovenije. Navajam mnenje Zakonodajno-pravne službe:

Pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja. V tem okviru pa posebej varuje svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja oziroma izražanja. Vključuje pravico do sprejemanja in pravico do sporočanja, širjenja vesti in mnenj. Pravico do svobode izražanja določata tudi 19. člen splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina sprejela 10. decembra 1948 in mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki v drugem odstavku 19. člena, tako kot splošna deklaracija OZN, določa, da pravica do svobode izražanja vključuje pravico do iskanja, sprejemanja in širjenja informacij. Tudi evropska konvencija o človekovih pravicah v 10. členu ureja pravico do svobode izražanja. Izražanje v skladu z EKČP obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil ter idej. Pravica do svobode izražanja je neposredno povezana z demokratično obliko vladavine, ki je definirana s 1. členom Ustave Republike Slovenije. Njen nepogrešljivi sestavni del je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov. Soočenje nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem procesu je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo, hkrati pa odprtost in preglednost delovanja zmanjšuje možnost zlorab. V okviru svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja. Ustavno sodišče je že v odločbi številka U-I-172/94 z dne 9. novembra 1994. Poudarilo, da svoboda tiska pomeni enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa. Stališča Ustavnega sodišča iz te odločbe niso upoštevane le za tisk, temveč smiselno tudi za druge oblike javnega obveščanja, pa tudi za vse druge oblike posredovanja informacij in mnenj.

Svoboda javnega obveščanja posredovanje informacij in mnenj pogojuje sposobnost javnosti, da nadzira oblast in zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Na podlagi navedenega, Ustavno sodišče ugotavlja, da svoboda zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenj prvi odstavek 39. člena Ustave, uživa posebno ustavno varstvo. Zakonske omejitve pravice do svobode izražanja so dopustne le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, torej samo v primerih, ki jih določa Ustava oziroma zaradi varstva pravic drugih. Zakonski poseg v svobodo izražanja lahko temelji le na stvarno upravičenem in ustavno dopustnem cilju. Če je takšen cilj izkazan, je treba oceniti še, ali je ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave.

Oceno, ali gre za prekomeren poseg, se opravi na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti v skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo. Ustava v 39. členu izrecno ne opredeljuje dopustnih razlogov za omejitev pravice do svobode izražanja. Taki razlogi pa so navedeni v drugem odstavku 10. člena Evropske komisije za človekove pravice oziroma konvencije in tretjem odstavku 19. člena pakta, ki sta glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoča.

Zato tudi Ustavno sodišče pri presoji ustavno dopustnega cilja za poseg v pravico do svobode izražanja ne spregleda. Razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 10. člena konvencije in tretjem odstavku 19. člena pakta. Drugi odstavek 10. člena konvencije določa, navajam: izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno odličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj. Za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

To je le nekaj uvodnih misli, ki so uvrščena prav na prvo stran mnenja Zakonodajno-pravne službe, kjer že uvodoma naša pravna služba, ki je nekako Ustavno sodišče v malem, katerega se tudi poslužujemo poslanci in poslanke pri razlagi zakonov. In to mnenje nas napotuje predvsem na kritiko vladnega predloga Zakona o medijih.

Sam bi se danes osredotočil kot predlagatelj na 53. člen Zakona o medijih. Seveda pa tudi vabljeni ste prišli tudi iz medijev, hvala vam za udeležbo, boste lahko v svoji razpravi se osredotočili tudi na vaše poglede na kršenje Ustave iz drugih sestavin Ustave Republike Slovenije, ne nazadnje tudi svobodno gospodarsko pobudo tukaj kritizira mnenje Zakonodajno-pravne službe.

Pa mi dovolite še par citatov k komentarju 53. člena, ki je zapisano kar na šestih straneh, torej govorimo o enem kratkem členu in o šestih straneh mnenja, kritičnega mnenja Zakonodajno-pravne službe. Pa bi na začetku, da vemo o čem govorimo, prebral predlog 53. člena Zakona o medijih, lasi se takole:

"V medijih je prepovedano spodbujati nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva. Ščuvati k storitvi kaznivih dejanj terorizma, potovanjem v tujino z namenom terorizma, financiranja terorizma, ščuvanje in javnega poveličevanja terorističnih dejanj, novačenja in usposabljanja za terorizem in tihotapstva, ki podpirajo teroristično dejavnost. In še, prepoved iz prejšnjega odstavka, velja tudi za avdiovizualne medijske storitve." to je 53. člen novega Zakona o medijih.

In potem gremo še na ključni člen, ki pa je naveden. V členih od 101 naprej, ko pa govorimo o kazenskih določbah, to pomeni, če se ta 53. člen krši. In poglejte, v 102. členu Zakona o medijih piše, hujši prekrški: "Z globo od 2 tisoč do 20 tisoč evrov se kaznuje za prekršek pravna oseba če,…" - v točki štiri piše, - "…v mediju spodbuja nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva."

Torej, definicija prve alineje prvega odstavka 53. člena. Obenem zakon predvideva globo od tisoč do 5 tisoč evrov za prekršek za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo 250 do tisoč evrov se po tem zakonu kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ali odgovorna oseba v državnem organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti, in kar je še najhujše, z globo od 100 do 500 evrov se kaznuje za prekršek tega člena posameznik. Posameznik.

In seveda Zakonodajno-pravna služba. Ravno na podlagi tudi teh novih kazenskih določb, ki so pravzaprav že definirane v Kazenskem zakoniku, vendar pri Kazenskem zakoniku to o tem odloča sodišče, torej tretja veja oblasti, po Zakonu o medijih pa bo to prepuščeno odločitvi pravzaprav dvema regulatorjema. Pa bom prebral samo ta del, kjer Vlada s tem zakonom pooblašča tako AKOS kot inšpektorat v sestavi Ministrstva za kulturo, da bo presojal in kaznoval tudi posameznike in vse naštete ob morebitnih kršitvah 53. člena zakona. In citiram:

"Za nadzor nad izvajanjem predlagane prepovedi sta pristojna AKOS oziroma Inšpektorat v sestavi ministrstva, pristojnega za kulturo, kar spornost predlagane rešitve še dodatno poglablja. Odločitev, ali gre za kršitev prepovedi, zahteva tehtanje med nasprotujočimi ustavnimi oziroma pravicami po Evropski konvenciji za človekove pravice, v konkretnem primeru tehtanje med svobodo izražanja in varstvo pravic drugih oseb, pri čemer iz predlagane ureditve ni mogoče razbrati ustreznega niansiranja oziroma upoštevanja vseh, na podlagi presoje Evropskega sodišča za človekove pravice, relevantnih okoliščin in konteksta. Za tehtanje v koliziji različnih pravic so v prvi vrsti pristojna sodišča, ne pa upravni organi oziroma organi izvršilne veje oblasti. Zlasti inšpektorat kot organ v sestavi ministrstva, kljub višji stopnji strokovne samostojnosti izvaja naloge v skladu s programom dela, ki ga sprejme minister na predlog predstojnika organa v sestavi in ne le v skladu z zakonom. Kot vsakemu organu v sestavi lahko minister daje usmeritve za delo ter obvezna navodila za delo ter mu naloži, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe ter mu o tem poroča. Ministrstvo nadzoruje delo organa v sestavi, minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela organa v sestavi. Predstojnik organa v sestavi mora ministru redno in na njegovo posebno zahtevo poročati o delu organa v sestavi in vseh pomembnejših vprašanjih s področij dela organov v sestavi."

Vse to je zapisano v 21., 23., 24. členu Zakona o državni upravi. In Zakonodajno-pravna služba zaključi v tem odstavku.

"Vse navedeno ne preprečuje izvajanja političnega vpliva ministrstva na delo inšpektorata."

Spoštovani gostje, državljani in državljanke, kolegi in kolegice!

V Slovenski demokratski stranki predlagamo s prvim sklepom, da komisija predlaga Vladi, da pozove Državni zbor, da ta Zakon o medijih, ki je direktna kršitev svobode izražanja, direktna cenzura, zavrne. In to bo naš prvi sklep, o katerem bomo tudi razpravljali. Kot pa sem dejal uvodoma, se veselim plodovite razprave tako vabljenih, vseh gostov z različnih področij kot tudi kolegic in kolegov tega, te pomembne komisije. Hvala lepa.