Najlepša hvala, spoštovani predsedujoči. Spoštovani poslanci! Lepo je, da sem po septembru, po zaslišanju ponovno tukaj v parlamentu. Takrat sem dala obljubo, da bomo čim več v stiku in upam, da bomo res. Danes se zdi, da je ta september že zelo dolgo nazaj, še posebej zaradi tega, ker se je od takrat marsikaj zgodilo, česar si nikoli ne bi predstavljali. Živimo v novih geopolitičnih razmerah, ki so zamajale temelje našega globalnega reda, ki temelji na multilateralizmu, tudi na mednarodnem pravu in to postavlja našo celino Evropo pod nov največji varnostni izziv po Drugi svetovni vojni. In ko govorim o varnostnem izzivu, ne govorim seveda samo v vojaškem smislu. Gre za varnost dostopa do vode, varnost dostopa do hrane, varnost dostopa do energentov na način, da nikoli ne bomo ostali brez njih. Ne soočamo se le z agresijo Rusije v Ukrajini, ampak čutimo tudi pritiske drugih konfliktov, ki se dogajajo v Evropi, hkrati pa se tudi več ne moremo zanesti na našega ameriškega zaveznika, tako kot smo se lahko v preteklosti. Vsi ti varnostni izzivi, s katerimi se soočamo, se soočamo, me utrjuje v prepričanju, da je za Evropo, predvsem pa za manjše države, kot je naša Slovenija, najboljši odgovor prav Evropska unija. Po drugi strani pa seveda te spremenjene okoliščine zahtevajo spremembe v našem delovanju za boljšo zaščito miru v Evropi. Kajti nikoli ne smemo pozabiti, da je Evropska unija v svojem bistvu mirovni projekt in da je nastala zaradi tega, da na evropskih tleh nikoli ne bi bilo več vojne. Na evropskih tleh, vojna je bila, ni je pa bilo med članicami Evropske unije.

Prejšnji teden je predsednica Ursula von der Leyen dejala, da živimo v izrednih časih in ti izredni časi seveda zahtevajo potem tudi izjemne, izredne odgovore. To poudarjam, ker želim res biti jasna, da te okoliščine ustvarjajo priložnosti, da se nekatere stvari lotimo na novo. Kar je zdaj že skoraj vsem jasno, da je več enotnosti in več Evrope edini način za zagotovitev temeljev našega obstoja, to je mir, svoboda so blaginja in seveda zdaj tudi varnost. Sama rada rečem, da moramo razmišljati out of the box, iz okvirjev škatle v časih, ko te škatle sploh ni več. in to je naš pomemben izziv na marsikaterem področju. Še pomembnejše je tudi zavedanje, da med 27 članicami Evropske unije, da je širitev razumljena kot prioriteta. V zadnjem času rada namesto širitev uporabljam besedo združitev Evrope unification. Saj je to nujno za našo skupno prihodnost in za razliko od tega, ko je Slovenija vstopala v Evropsko unijo, kjer so bili v ospredju ekonomski interesi. Danes združevanje Evrope ne temelji zgolj na ekonomskih interesih, temveč predvsem tudi na občutku zagotavljanja varnosti, pripadnosti istim vrednotam in na skupnem prizadevanju, da očuvamo naše demokracije, osebne svoboščine, pravice vseh ljudi, ki živimo v Evropi. In da bi to dosegli, se moramo spoprijeti z na nek način protislovjem ali napetostjo med na eni strani geopolitično nujnostjo dokončanja naše unije, po drugi strani pa med načelom rečemo marid baste oziroma načelom, po katerem lahko države napredujejo na poti v Evropsko unijo samo takrat, ko nekaj dosežejo oziroma ko izpolnijo svoje naloge. Popolnoma enak princip je vladal tudi, ko se je Slovenija pogajala za članstvo v Evropski uniji.

Prav zdaj se na bruseljskih hodnikih in v številnih prestolnicah Evropske unije popravljajo stare, stara nesoglasja. Res, da smo se znebili meja, fizičnih meja med posameznimi državami, ampak dejstvo je, da jih moramo danes čuvati bolj kot v preteklih letih. Dejstvo pa je tudi, da nastajajo novi zidovi oziroma ovire v glavah tistih, ki zagovarjajo, da se ne da vsega v Evropi reševati na evropski način. Kar opažamo, je spodbuda k večji evropski integraciji, kakršne še nismo videli po Drugi svetovni vojni. Po drugi strani opažamo apetit po radikalni spremembi ali radikalnih spremembah, na katere je pozval nekdanji italijanski premier Mario Draghi v svojem poročilu o konkurenčnosti Evrope.

Delovni program komisije za letošnje leto, ki ga predstavljam, danes, je odgovor komisije na te izzive, določa smer za bolj drzno, bolj preprosto in hitrejšo Evropsko unijo, za Unijo, ki daje prednost konkurenčnosti, odpornosti in varnosti. Preden se spustim v podrobnosti, naj poudarim, da sem pri svojem delu kot komisarka zavezana k dialogu in vključevanju. Verjamem, da nam lahko uspe le, če bomo v naše procese vključili celotno družbo in če tesno sodelujemo z vsemi državami članicami Evropske unije. Zato veliko časa namenjam razpravam o vseh vprašanjih z mojega področja dela z državami članicami in seveda bom še in sem še posebej pozorna na državo iz katere prihajam, to je moja Slovenija. Slovenija je v srcu Evrope, skoraj polovico našega bruto domačega proizvoda ustvarjamo z izvozom in trgovino z drugimi državami članicami Evropske unije. Za nas so zelo pomembni kompas konkurenčnosti, ki ga je komisija predstavila januarja. Cilj je pomagati odpraviti vrzeli v inovacijah, zmanjšati regulativna bremena oziroma debirokratizacija in seveda delati še bolj na enotnem trgu. Agenda konkurenčnosti je tesno povezana in prehajam na drugi del, s sporazumom o čisti industriji, tako imenovani Klin Industrial del. Ta pobuda bo pomagala evropskim proizvajalcem, ki se spopadajo z visokimi stroški energije, hkrati pa bo pospešila razogljičenje evropskega gospodarstva. Kaj imam recimo v mislih? Danes iz Evrope v Združene države Amerike izvažamo veliko odpadnega železa oziroma odpadnih kovin zaradi tega in jih potem nazaj uvažamo predelane. Zato, ker je kljub transportu tja in nazaj zaradi visokih stroškov energije to še vedno bistveno ceneje delati v Združenih državah Amerike kot v Evropi. In to na dolgi rok ne more, že prej kot na dolgi rok ne more biti tako. Postavljamo si tudi cilj zmanjšanja emisij za 90 odstotkov do leta 2040. In zagotovili smo, da se bo vsaka država članica seveda sama lahko odločila, tudi Slovenija, katero tehnologijo bo uporabila za dosego tega cilja, vključno z jedrsko energijo.

Prejšnji teden sem se srečala s kolegom, komisarjem Votkejem Hecstro, ki ta sporazum Klin Industrial del nadzoruje. In pripovedoval mi je o svojem obisku v Sloveniji, kjer je med drugim obiskal Steklarno Hrastnik. V steklarni uporabljajo vodik kot energent. Denar, del, večji del denarja za to inovacijo so dobili iz evropskega inovacijskega sklada in na ta način spadajo med en odstotek najbolj zelenih steklarskih podjetij. In še veliko je primerov odličnih slovenskih podjetij, ki so na, ki so vodilna na področju novih tehnologij, tudi s pomočjo črpanja sredstev, ki sem ga iz sklada, ki sem ga omenila.

Delamo tudi na vrsti reform, namenjenih zmanjšanju nepotrebne birokracije in ustvarjanju regulativnega okolja, ki spodbuja rast in inovacije. To je bistvo tako imenovanih omnibus paketov. In ti bodo zagotovili, da bodo pravila in predpisi služili kot varovalo za družbo, ne pa kot ovire za inovacije. In to je bistveno za izboljšanje poslovnega modela Evropske unije in povečanje konkurenčnosti EU na svetovnih trgih. Kar je pomembno za podjetja, je pomembno tudi za kmete. Spoštovani predsedujoči, vem, da je to vaše področje, zato je komisija predlagala paket poenostavitev skupne kmetijske politike, pripravili smo tudi vizijo za razvoj kmetijstva in prehrane v Evropi. Ta skupna poenostavitev skupne kmetijske politike bo obravnavala skrbi kmetov, kot so recimo zapletenost postopkov in tudi upravno breme za kmete. In to je del širšega ponovnega premisleka o kmetijstvu in hrani v Evropi, pri čemer je v kmetijstvu, smo se pogovarjali takrat, najstarejša evropska politika. Želimo, da bi mladi kmetje nadaljevali svojo družinsko tradicijo in da bi tudi majhne kmetije, v Sloveniji jih je zelo veliko, lahko uspevale. Poleg tega bo evropska strategija odpornosti na vodo, tako imenovana European Water Resilien strategy, zagotovila ustrezno upravljanje evropskih vodnih virov. Slovenija je na tem področju lahko za zgled, saj je dostop do pitne vode kot prva država članica Evropske unije v svojo ustavo zapisala kot temeljno pravico. In ta model služi tudi kot navdih za ostalo Evropo.

Delovni program komisije vključuje tudi strategijo in nov zakonodajni okvir za pospešitev in poenostavitev postopka vračanja migrantov, ki nimajo pravice ostati v Evropski uniji. Včeraj je v Slovenijo prišel avstrijski komisar, komisar iz Avstrije, Magnus Bruner, s katerim bova danes sodelovala na konferenci ministrov, notranjih ministrov Zahodnega Balkana, kjer se bomo pogovarjali točno o tem. Ti postopki, ta strategija se bo izvajala skupaj s paktom o azilu in migracijah. Nujno potrebujemo pošten in seveda tudi delujoči sistem vračanja, da bomo lahko ohranili zaupanje javnosti v migracijske politike Evropske unije.

Drugi glavni steber delovnega programa pa je evropska varnost in obramba. V zadnjih tednih je postalo zelo jasno, da naše varnostne arhitekture ne moremo več jemati za samoumevno in da bomo morali za zaščito naše celine več storiti tudi sami, vključno s tem, da imamo zmogljivosti za organizacijo lastne obrambe, hkrati pa ohranjamo enoten nabor sil z Natom. To je logika tako imenovane bele knjige o evropski obrambi, ki jo je Evropska komisija predstavila prejšnji teden. Vsebuje načrt pripravljenost do 2030 s povečanimi izdatki za obrambo. S to porabo lahko razvijamo tehnologije in našo obrambno industrijo, povečamo tudi zmogljivosti, ki bodo zagotavljale našo varnost in svobodo. Poleg tega bomo lahko tudi na osnovi te bele knjige v Ukrajini lahko zagotovili potrebno podporo. Bela knjiga predvideva tudi možnost skupnih obrambnih naročil skupaj z našimi najbližjimi zavezniki tudi že z nekaterimi državami kandidatkami za članstvo v EU. In tudi te so lahko že danes bistveni element varnosti Evrope.

Naj pa povem pri tem, da komisija tudi s to belo knjigo nikomur, nobeni državi članici ne ukazuje, da se mora ponovno oboroževati. Ponuja številne priložnosti in možnosti financiranja, če bi posamezne države to potrebovale, države, ki želijo izboljšati svoja obrambna orodja in seveda to skupaj storiti, skupaj v partnerstvu z ostalimi Evropejci. Omenila sem, da ko govorim o varnosti, mislim na varnost v širšem pomenu besede. To vključuje tudi zaščito kritične infrastrukture ali nadgradnjo lastne evropske umetne inteligence, za kar se Slovenija že zavzema. Kot članica kolegija komisarjev sem vključena v vse pobude delovnega programa, ne le tiste, ki zadevajo širitev. Zato prosim, če imate kadarkoli vprašanja, ne glede, ali je to moj portfelj ali karkoli drugega, ne oklevajte, se lahko obrnete name in na mojo ekipo. Sem vaša komisarka v Bruslju in predstavljam vseh 450 milijonov Evropejcev, vključno z dvema milijonoma Slovencev. In prosim vas, res izkoristite to komunikacijsko linijo tudi za tiste pobude, ki so še v nastajanju. Zakaj to pravim? Še posebej, ker smo v ključnem trenutku, ko komisija pripravlja nov pristop k proračunu Evropske unije oziroma k večletnemu finančnemu okviru. Če bi ostali, in to so zdaj velike razprave, če bi ostali na načinu financiranja v enem odstotku bruto domačega proizvoda Evropske unije bi Evropska unija v prihodnjem finančnem obdobju od 2027, 2028 do 2034 imela na razpolago 80 odstotkov sedanjega proračuna. Zaradi tega, ker moramo odplačevati kredite, ki smo jih najemali za obdobje po krizi, po covidu. Pomeni, morali se bomo dogovoriti, kolikšen delež bomo imeli na razpolago bruto domačega proizvoda. Hkrati pa delamo tudi na tem, da bo evropski proračun bolj preprost, bolj učinkovit in pa seveda ciljno usmerjen tam, kjer je ukrepanje EU najbolj potrebno. Eno od vprašanj, ki jih bomo morali rešiti v teh pogovorih za proračun je tudi, kako bomo upoštevali varnost, obrambo in pa podnebne spremembe? In seveda moramo tudi predvideti zelo realistično možnost, da bo Evropska unija v letih, ko bo veljal naslednji evropski proračun, večja, torej imela večje število članic. In to me pripelje do mojega področja, širitev oziroma združevanje Evrope. Od vstopa Slovenije v Evropsko unijo se je širitev bistveno spremenila. Če zelo poenostavljeno rečem, smo, je takrat veljalo, da če država kandidatka izpolnjuje kriterije, je bila pripravljena Evropska unija te države tudi sprejeti. Danes temu ni več tako. Prvič se soočamo z zunanjimi silami, ki hočejo preprečiti posameznim državam, da bi postale članice. In po drugi strani, ki hočejo seveda doseči, da bi Evropski uniji v tem projektu spodletela in proti Evropski uniji. In to vedno bolj intenzivno delujejo s hibridnim in pa tudi kibernetskim bojevanjem. In seveda se soočamo tudi s populističnimi in neliberalnimi gibanji znotraj Evropske unije, ki krepijo te glasove. Medtem ko pri širitvi Evropske unije veliko govorimo o poglavjih, o sklopih, o merilih uspešnosti, je po drugi strani pravi izziv, s katerim se soočamo, kako pokazati državam kandidatkam, njihovim vladam in celotni družbi, da se lahko zanesejo na nas, da se lahko zanesejo na to, da jih bo Evropska unija branila. Še posebej to omenjam zaradi tega, ker na Zahodnem Balkanu seveda opažamo, ne bom rekla, da si ne želijo več v Evropsko unijo, opaža pa se stanje, v katerem državljani ne verjamejo več, da bo njihovim državam uspelo priti v Evropsko unijo, ker postopki trajajo že tako zelo dolgo. Samo za primerjavo: če bi Ukrajina morala čakati na začetek pogajanj z Evropsko unijo tako dolgo, kot čaka Makedonija, bi se z Ukrajino začeli pogajati leta 2045. Številne države iz naše bližine, tudi Zahodnega Balkana, si želijo v EU. Ne samo zaradi ekonomskih razlogov, ampak tudi zaradi zagotavljanja varnosti, zagotavljanja vrednot in pa branjenja demokracije. Želijo pripadati Uniji, ki stremi za vrednotami in načinom življenja. Za to, kot sem prej rekla, pogosto raje kot širitev Evropske unije, ki jo bolj razumemo v smislu, da bomo imeli večjo površino ali večje število prebivalcev. Govorim o združevanju Unification of Europe, saj to presega čisto širitev pravnega reda na našo, na našo soseščino, vsebuje pa seveda pomemben del vrednostnega sistema. Lahko rečem, da imamo prvič po 15 letih zadnja širitev je bila leta, 2013, ko je v Evropsko unijo vstopila Hrvaška, spet priložnost, da pripeljemo v Evropsko unijo. Nove članice, na čemer delamo s polno paro. Prepotovala sem že v Ukrajino, Moldavijo, Črno goro, Albanijo. To so tiste države, ki trenutno kažejo največja prizadevanja in z mojim obiskom tam sem sama želela izraziti podporo njihovim prizadevanjem. Seveda pa morajo opraviti še številne reforme. Če bomo delali dobro, če bodo države kandidatke delale tako dobro kot doslej, lahko pričakujemo, da bi pogajanja s Črno goro končali do leta 2026. Tam imamo odprta že vsa poglavja, in za Albanijo končali do leta 2027. To seveda še ne pomeni, da bi s tem ti dve državi avtomatično postali članici Evropske unije, ker za to potrebujeta soglasje sveta in pa seveda tudi ratifikacijo v posameznih državah članicah. Ti postopki lahko trajajo od enega do dveh let.

Ukrajina nas izziva k drugačnemu načinu razmišljanja glede širitve kot kadarkoli prej. Njihovo vključitev v Evropsko unijo razumemo tudi kot varnostno jamstvo. Ko govorimo o Ukrajini, z Ukrajino v mojem portfelju ne delamo samo na področju širitve, tudi za Ukrajino veljajo popolnoma enaki kriteriji kot za druge države. Delamo tudi na to, da ohranjamo njihov energetski sistem, kar ni enostavno. Delamo tudi na tem, da bo lahko država sposobna preživeti znotraj Evropske unije in delamo seveda tudi na tem, da bo v Ukrajini trajni mir. Kako bo to potekalo, lahko sami tudi spremljate je še precej, precej negotovosti, tako da ne moremo reči, kdaj se bo to zgodilo. Prej sem govorila o na nek način napetosti med geopolitičnimi pričakovanji, zlasti po zagotavljanju varnosti na eni strani in po drugi metodologijo našega širitvenega procesa, ki je dolga in ki je zahtevna. Pomeni, države članice ne morejo napredovati po posameznih poglavjih, dokler ne izvedejo določenih reform. Slovenija, ki je bila med najhitrejšimi v pogajanjih, se je pogajala tri leta. Še enkrat, bili smo res najzglednejša učenka. Tisto, kar me trenutno najbolj skrbi, je, v Bruslju za eno državo kandidatko dela približno tisoč ljudi, ne samo na mojem področju, ampak tudi s področij drugih komisarjev. In od začetka do konca pogajalskega procesa potrebujemo 150 soglasnih odločitev, to pomeni 150 možnosti, da gre kaj narobe, ker soglasna odločitev seveda pomeni, če ima ena država kakršenkoli ugovor, ne moremo iti naprej. Zato ta trenutek delamo na načrtu, da bi število teh korakov zmanjšali. O tem, kako bi lahko pospešili pristop Ukrajine, kar bo seveda imelo posledico tudi na vse ostale države, so prejšnji teden razpravljali tudi na Evropskem svetu. Kot komisarka sem ves čas v stiku z vlado v Kijevu glede izpolnjevanja zahtev, vključno z dvostranskim vprašanjem, ki ga imajo glede zaščite madžarskih manjšin. Madžarska je trenutno zaustavila proces pogajanj z Ukrajino, ker od Ukrajine pričakuje izpolnitev 11 točk za zaščito madžarske manjšine v Ukrajini. Sama sem posredovala med Ukrajino in Madžarsko. In dosegli smo, da je bila pripravljena Ukrajina sprejeti vseh 11 točk, ki so jih zahtevali Madžari. Ko pa smo prišli do konca tega, kar bi pomenilo, potem zeleno luč, da bi lahko odprli prvi sklop poglavij za Ukrajino, je predsednik vlade Madžarske napovedal, da bodo izvedli referendum. Vprašali, skratka, svoje prebivalce o tem, ali lahko Ukrajina postane članica Evropske unije ali ne? Trenutne javnomnenjske raziskave na Madžarskem kažejo, da bi bil odgovor ne. Zato delamo tudi na tem, kako premostiti to bilateralno zadevo, seveda, ki je ustavila proces. Samo za ponazoritev, kako nam potem to otežuje pogajanja, povem, da smo doslej obravnavali in še vedno obravnavamo Ukrajino in Moldavijo v sklopu v paru. Ko smo podali predlog, da bi zaradi tega, ker je postopek za Ukrajino ustavljen, nadaljevali vsaj z Moldavijo, proti kateri nobena od držav članic nima ničesar - ker je res izvedla vse potrebne reforme - smo dobili stališča nekaterih držav članic, ki nočejo, da ločimo Moldavijo in Ukrajino, ker bi to pomenilo, da bi Ukrajina ostala zadaj. Posledica seveda je, da niti prvega sklopa poglavij za Moldavijo ta hip ne moremo odpreti. Kar pa je, dejstvo je, da Evropski uniji ne samo v Ukrajini, ampak na splošno pri ostalih kandidatkah ne sme spodleteti. Ne smemo si privoščiti ali ne sme se nam zgoditi, da bi izgubili še kakšno kandidatko, kot smo izgubili ta hip Gruzijo. Z Gruzijo se ta hip ne pogajamo, Gruzija nam je sporočila, da se noče več pogajati in da se do leta 2028 ne pogovarja z nami in tudi ne želi našega denarja. Mi smo denar, ki je bil namenjen gruzijski vladi, potem namenili nevladnim organizacijam, ne samo v Gruziji, ampak tudi širše. Če nam ne bi uspelo biti uspešen v procesu širitve, bi lahko prišlo do nevarne geopolitične situacije, ne samo znotraj Evropske unije, ampak tudi v naši okolici, zaradi tega, ker nekatere države, nekateri avtokratski sistemi samo čakajo, da nam bi spodletelo, ker bi s tem seveda dokazali, da Evropa v teh spremenjenih geopolitičnih razmerah ni sposobna reagirati. Zato sem tudi v tem kontekstu zelo zaskrbljena, zaradi politične krize v Bosni in Hercegovini, kjer secesionistične napetosti ogrožajo enotnost in mir v državi, zato zelo intenzivno iščemo način, kako bi na podlagi vizije o integraciji Bosne v EU vse strani v Bosni lahko pripeljali nazaj za isto mizo. Prihodnost Bosne in Hercegovine je v Evropski uniji. Njeno pot je odprla zlasti Slovenija, s tem ko smo ji dali status kandidatke in trdno verjamem, da edina pot naprej vodi od Daytona do Bruslja. Ne pomenim samo v smislu od mesta do mesta, ampak v smislu mentalitete ali načina delovanja Bosne, ki jo zdaj trenutno narekuje Dayton: Kako pripeljati Bosno na evropsko pot? To bo zelo pomembno. Veliko se ukvarjamo tudi s Srbijo, kjer potrebujemo vlado, ki bo lahko izvajala spremembe. Trenutno nekaj mesecev ni nobenega napredka. Srbija se je decembra zavezala, da bo spremenila del volilne zakonodaje, da bodo omogočene poštene volitve. Zavezala se je, da bo spremenila medijsko zakonodajo, zavezala se je tudi, da bo reševala konflikt oziroma posledice konflikta v Banski. Nič od tega se ni uresničilo. Smo trenutno v stagnaciji in to je glavni razlog mojega srečanja s predsednikom Vučićem. Hkrati smo v stiku z organizacijami civilne družbe, ki so v Srbiji vedno bolj pod pritiskom. Preiskujejo jih, odvzeli so jim dokumente, poleg tega so ogrožena življenja nekaterih predstavnikov civilne družbe in nekaterim celo iz tujine ne dovolijo vstopa v Srbijo. Prav tako je Srbija v slabem položaju glede svobode medijev. In moja naloga je, da poskrbim, da bo Srbija te reforme naredila. Pričakujemo, ne vemo, za kakšno pot se bo predsednik Vučić zdaj, ko so razrešili predsednika vlade, odločil. Ena varianta je in to mora narediti v 30-dneh od prejšnjega tedna, varianta je, da skliče nove volitve, po drugi strani je pa tudi varianta, da imenuje novo vlado in pričakujemo, da bo ta vlada pro evropska. Srečujem se tudi z drugimi predstavniki Srbije, tudi naša delegacija v Srbiji se z njimi srečuje, tudi z opozicijo. Tako da bi lahko čim prej prišlo do dialoga, ampak trenutno niti ni dialoga med predsednikom Vučićem oziroma srbsko vlado in temi organizacijami. Tudi mi smo tukaj pripravljeni, Evropska komisija pomagati, ampak za to nas mora Srbija zaprositi. Trdno sem prepričana, da se moramo angažirati in ohranjati to komunikacijsko pot, da obdržimo Srbijo na poti v Evropsko unijo, saj so druge alternative veliko slabše za srbske državljane. Samo gospodarski razvoj in geopolitika namreč niso dovolj za vstop v Evropsko unijo. Prava enotnost izhaja iz skupnih vrednot in skupnih interesov, zato vztrajam in bom vedno vztrajala, da tudi v Srbiji zaščitijo organizacijo civilne družbe, svobodo medijev in demokratično pluralnost. In seveda bomo na poti Srbije v Evropsko unijo od Srbije tudi zahtevali, da svojo zunanjo in varnostno politiko usklajuje s politiko varnostno in zunanjo Evropske unije. Trenutno je Srbija med tistimi, državami, kjer je delež najnižji, 56 odstotkov, medtem ko so štiri države Zahodnega Balkana, med njimi recimo Albanija, Črna gora, Severna Makedonija, države, ki izpolnjujejo 100 odstotkov.

Pomembno je - in s tem grem proti koncu -, da širitev prestavimo res v višjo predstavo, saj tektonske spremembe v mednarodnih odnosih to zahtevajo. Biti mora, mi moramo jasni, širitev je proces, ki ga vodijo države članice in to želim poudariti. Mi smo lahko z mojo službo v procesu pogajanj izjemno uspešni, privedemo pogajanja do konca, ampak odločitev, ali bodo lahko države potem postale članice, je vedno v rokah članic, ki imajo zadnjo besedo. Kot pa sem tudi že povedala, na komisiji preučujemo, kako bi lahko poenostavili postopke za hitrejši pristop. Omenila sem že postopno povezovanje, tako imenovana Gradual integration in poenostavitev pristopnega pogajalskega procesa. Dejstvo pa je, da imamo vedno več bilateralnih blokad. Trenutno ne moremo odpreti pogajanj s Severno Makedonijo zaradi Bolgarije. Imeli smo tudi bilateralni spor med Hrvaško in Črno goro, to smo uspeli uspešno - moram potrkati - razrešiti in upam, da bomo lahko s Črno goro zdaj tudi zapirali. Slovenija je skupaj z Nemčijo dala pomembno pobudo za uvedbo glasovanja s kvalificirano večino, skratka nesoglasja v pristopnih pogajanjih. In mislim, da je to prava pot naprej. Na svojih srečanjih z državami članicami jih spodbujam, naj raziščejo možnosti in nam pomagajo narediti tak pristopni proces, da bo država v pogajanjih lahko napredovala kljub temu, če bi ena država ali dve državi, skratka, potrebujemo kvalificirano večino, imela kaj proti. Ne govorim o tem, da izražanje interesov posameznih držav ni legitimno, vedno bom zagovarjala. Seveda ima Madžarska, če vzamem primer, ki je najbolj aktualen, pravico poskrbeti za svojo manjšino, vedno dajemo tudi za zgled, kako je Slovenija za to dobro poskrbela, kjer imamo v parlamentu, kjer zdaj sedim, za madžarsko manjšino in tudi za italijansko manjšino rezerviran prostor. Težava pa postane, ko reševanje bilateralnih sporov ali interesov posameznih držav, popolnoma zaradi načina odločanja, ustavi proces pogajanj.

Članstvo v Evropski uniji ima zelo, zelo velik učinek preobrazbe gospodarstva, še bolj pa tudi na celotno družbo. To smo doživeli v naši Sloveniji. In Sloveniji je recimo tudi zelo koristilo, ko je naša soseda Hrvaška postala članica Evropske unije kljub temu, da smo z njo imeli že prej dobre gospodarske odnose, se je po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo od takrat in v naslednjih desetih letih blagovna menjava Slovenije s Hrvaško povečala za 370 odstotkov. Takšni so konkretni, merljivi učinki širitve. Na to moramo biti v Sloveniji zelo ponosni, da smo res iz Slovenije naredili zgodbo o uspehu in vzor, ki mu je treba slediti. Prosim vas, da to zgodbo o našem uspehu, vem, da ste veliko v stikih tudi s predstavniki Zahodnega Balkana, delite. In jih spodbujate, da rešujejo nesoglasja med seboj in skrbijo za dobre medsosedske odnose.

Ampak zdaj k vam, vesela bom, če bom lahko odgovorila na vaša vprašanja, na vaše pobude in še enkrat vas prosim in pozivam, če imate kakršnakoli vprašanja v procesih, ko na Evropski komisiji pripravljamo kakšne strategije in materiale, smo vam seveda na razpolago. Na levi in na moji skrajni desni sta moja dva, sodelavec, vodja kabineta Marko Makovec in pa Andrej /nerazumljivo/ in iz mojega kabineta. Seveda pa lahko stike z menoj vzpostavite tudi preko predstavništva Evropske komisije v Sloveniji.