Lep pozdrav vsem. Hvala za besedo. Preden se dotaknem teme, ki je danes na dnevnem redu, si bom vseeno dovolil, tako kot predlagatelj, malo izriniti iz teme in nekaj par popravkov podati glede na njegovo izvajanje.

Prvo kot prvo, evidence na področju dela. Predlog, ki je predvideval obvezno elektronsko beleženje delovnega časa za vse delodajalce v Republiki Sloveniji, je na ESS posredoval kabinet bivšega ministra Janeza Ciglerja Kralja, ko je MDS vodil NSi. Imam tudi dokument tukaj, ki to dokazuje, ko je državna sekretarka ta dokument podpisala. Samo toliko, da tak predlog ni nastal pri ministru v pisarni, medtem ko je razmišljal o ne vem čem?

Drugo. Levica ni ustanovila treh ministrstev, ampak je ustanovila enega in temu se reče Ministrstvo za solidarno prihodnost in to ministrstvo je zagnalo največji cikel javnih stanovanj v zgodovini samostojne Slovenije. In drugo in tretje. Niso, niso mediji opozorili na ta problem, o katerem se pogovarjamo danes, ampak so dejansko sindikati predstavnikov delavcev opozorili na ta problem tudi medije.

In tretjič, imamo 3,3 procentno anketno brezposelnost v Republiki v Sloveniji eno izmed najnižjih v zgodovini te države. Praktično vsi državljani, vsi prebivalci praktično delajo. Najvišja raven delovne aktivnosti je ravno v tisti skupini 25 do 45 let. Hočem reči, da že vaša stranka, ki je vodila ministrstvo je razumela in podpirala ukrepe na področju socialne aktivacije na področju pomoči tistim skupinam, ki še niso sposobni se vključiti na trg dela, da se jim pri tem pomaga. In zato so namenjeni socialni programi in zato naše ministrstvo izredno veliko energije vlaga tudi v to, da se ljudem, teh 3,5 odstotkov ljudem pomaga, da se tudi v družbo vključijo. Tako da nikakor ne drži, da v Sloveniji ne vem koliko ljudi, ki nočejo delati in jih je treba samo aktivirati in da bomo s tem preprečili uvoz tuje delovne sile, to pač ne drži. Mislim, da bo tudi zavod to lahko s številkami kasneje potrdil.

In četrtič, petič, Agencije za posredovanje dela, torej agencije, ki imajo agencijske delavce, so v Sloveniji kar ostro regulirane, tudi primerjalno gledano, bolj kot v tujini in tudi pravice tujih teh agencijskih delavcev so močno regulirane, ampak k temu se vrnem v nadaljevanju.

Torej, če lahko vseeno potem malo drugače začnem. v resnici sem vesel, da je tudi desnica začela opozarjati na kršitev delavskih pravic. Mislim, da je to dejansko dobra popotnica za naprej, da bo vsaj tukaj v parlamentu nek konsenz dosežen, da čeprav se Slovenija sooča s pomanjkanjem delovne sile in dejstvom, da se delovna sila uvaža, kako se uvaža, to mogoče tudi v nadaljevanju. Da vseeno je na vseh nas dolžnost, da poskrbimo, da so pravice teh delavcev spoštovane ne samo, zaradi njihovega dostojanstva ali pa zaradi ugleda Republike Slovenije, ampak tudi zato, ker nespoštovanje pravic tujih delavcev vodi v počasno erozijo delavskih pravic tudi domačih prebivalcev torej tudi vsi tistih, ki jih vi poznate in z njimi živite. Poleg tega, kdo je kriv za kršitev delavcev? Po našem trdnem prepričanju in upam, da tudi v našem skupnem prepričanju so krivi za te kršitve tisti, ki te kršitve povzročajo. Delodajalci, ki izkoriščajo delavce na tak način, kot smo v mnogih prispevkih lahko videli, so krivi za to. Seveda se vsi trudimo, da bi se take delodajalci polovilo in da bi se jih sankcioniralo, ampak konec koncev ni minister Mesec ali pa ni Reberšek ali pa ni Goran, noben od njih kriv ampak so krivi ti delodajalci, ki te kršitve povzročajo.

Na ministrstvu smo na tem področju nekaj vendarle naredili. Inšpektorat Republike Slovenije trenutno ima največ inšpektorjev kot kadarkoli prej v zgodovini, ima tudi največ prostih delovnih mest za inšpektorje, tudi največ razpisov za inšpektorje zunaj. Tako, da ministrstvo in cela Vlada se trudi krepiti Inšpektorat za delo. Zadeva ne more čez noč zrasti za 100 procentov in dejstvo je tudi, da inšpektorat bodisi s 60 ali pa stotimi ali pa 150 inšpektorji ne more nadzirati vseh delodajalcev v Republiki Sloveniji. Če bomo hoteli, če bomo vse upe samo polagali v inšpektorat in v nič drugega, ne bomo nikakor prišli do tega, da ne bo nobenemu delavcu kršena pravica.

Pri noveli Zakona o delovnih razmerjih smo bistveno izboljšali položaj agentskih delavcev, saj smo jim mizerno nadomestilo iz 70 procentov minimalne plače dvignili za, na 80 procentov povprečne plače v zadnjem obdobju kot velja za vse ostale delavce in smo jih tudi v tem delu popolnoma izenačili z delavci v Republiki Sloveniji. Tudi omejitev števila agencijskih delavcev, torej kvote smo predlagali, pa so bile zavrnjene, tudi zato, ker smo vsi obsedeni s soglasjem delodajalcev. Ustanovili smo enoto za prednostno odzivanje na inšpektoratu in inšpektorji, ki so del te enote, so tudi na terenu ravno v tem konkretnem primeru, Riva Work Force, nastanitev delavcev iz tujine. Ministrstvo je tudi podalo usmeritve za delo organa, kjer je ena izmed usmeritev tudi to, da se inšpektorat bolj skoncentrira na tujo delovno silo in na kršitve tujih delavcev in da tudi te delodajalce primerno sankcionira.

Na ministrstvu smo pripravili tudi rešitve v Zakonu o urejanju trga dela, kjer smo že pred časom zaznali, da bo zaradi stanja na trgu dela slej ko prej postal problem izkoriščanje tujih delavcev, zato poskušamo nasloviti vsaj tri področja. Torej agencijsko delo kot nadomeščanje stalnih oblik dela, torej regulacija njegove začasnosti, potem pomanjkanje nadzora nad posredovanjem delavcev s strani tujih agencij in pa prikrito napotovanje s strani neregistriranih podjetij. To so problemi, ki jih v noveli naslavljamo in ta novela gre čez teden ali dva tudi na Ekonomskosocialni svet v pogovor med socialne partnerje.

Bi pa rad izpostavil eno veliko razliko, ki ne vem, če se je vsi zavedamo, govorimo veliko o agencijah in o kadrovskih agencijah in tako dalje, imamo pa v resnici dve dejavnosti, ena dejavnost je posredovanje dela delavcev uporabniku, tukaj gre za agencijske delavce, ki so zaposleni pri agencijah za posredovanje dela in jih te agencije potem posredujejo uporabniku, pač nekemu podjetju. In ta dejavnost je v Sloveniji regulirana, imamo register teh podjetij, imajo pogoje za vpis v ta register, imamo obveznosti, torej tega uporabnika, torej podjetja, ki je prejel delavca, imamo obveznosti agencije; različne obveznosti so to, bodisi so pač poravnane davčne obveznosti, ne kršitev delavcev, bančne garancije, kadrovski pogoj, prostorski pogoji in tako dalje. In ta del nameravamo še strožje regulirati oziroma vsaj odpreti pogovor o tem. Vendar primer, ki je bil vzrok za sklic te seje, ni ta primer. Primer, ki je bil, primeri, ki so bili tudi v Tarči izpostavljeni, so primeri drugih poslovnih subjektov, ki se imenujejo tudi agencije, lahko se imenuje tudi karkoli drugega, lahko bi se imenovali tudi Dan Juvan, poslovno svetovanje, ki za delodajalce v Republiki Sloveniji izvajajo tako imenovani rekruting, "headhunting", iskanje kadrov v tujini, povezovanje domačih delodajalcev z delavci v tujini večinoma in praviloma preko tujih agencij, podobnih agencij v tujini. Ti subjekti delavcev neposredno ne zaposlujejo, ti subjekti organizirajo prevoz teh delavcev v Slovenijo in logistiko glede urejanja papirjev, da se lahko v Sloveniji legalno zaposlijo. Posledica take ureditve ali pa dopuščanje delovanja trga na tak način je, da dobimo na ljubljansko letališče delavca iz tretje države, ki je v tem celem postopku te privatne dejavnosti se zadolžil za 5 do 15 tisoč evrov. Mi dobimo delavca v Republiko Slovenijo, ki stopi iz aviona in je dolžan 10 tisoč evrov nekim posrednikom, in tak delavec, ko vstopi v delovno razmerje v tako podrejenem položaju, je njegova edina šansa, edini izhod iz tega položaja, da oddela tisto leto, dve leti, vrne denar svoji družini, ki se je verjetno zapufala nekje in potem odide nazaj. Zato v tem primeru s strani teh delavcev ni za pričakovati, da bodo svoj položaj prijavljali inšpektoratu oziroma ni za pričakovati, da bi lahko inšpektorat v taki strukturi delovanja deloval učinkovito, ker teh delavcev enostavno ne bo nikoli našel oziroma bo zgolj primeroma te delavce našel, če bo nekdo na njih pokazal, sami nase ne bodo in na svoje kolege ne bodo pokazali. Tako da, resen pogovor, ki ga je verjetno treba imeti, je pogovor o tem, na kakšen način regulirati delovanje posredniških agencij, ki se ukvarjajo z rekrutacijo delavcev v tujini. Zdaj, en odgovor na to vprašanje je sodelovanje s temi državami, primer, ki ste ga tudi navedli za Filipini. Cilj našega ministrstva v pogovorih s filipinskimi oblastmi je ravno zajezitev posredovanja delavcev s strani privatnih neverificiranih agencij in dogovor o tem, da gremo v sistem government to government, kjer zavod za zaposlovanje sodeluje z našim zavodom za zaposlovanje in tudi sporazumi, ki bodo, ki jih imamo namen skleniti s filipinskimi oblastmi, so osnovani na tem, da se jasno določi, da delavci ne smejo v Republiko Slovenijo priti z dolgom in pa pogoji, pod katerimi se zaščiti delavca v primeru zlorab v Sloveniji, kdo plača njegovo karto nazaj na Filipine, in tako dalje, torej ena. Pot je seveda to, da se Slovenija s temi državami pogovarja in z njim sklepa sporazume o zaposlovanju in socialnem zavarovanju. Druga pot pa je seveda tudi to, da se pogovorimo ali pa odpremo pogovore o tem, na kakšen način vzpostaviti mogoče register takih subjektov, ki se ukvarjajo s posredovanjem zaposlitve v tujini. Mi imamo v sklopu teh pogajanj, ki sem jih omenil za spremembe Zakona o delovnih razmerjih, namen na mizo prinesti tudi nekatere rešitve v tej smeri. Torej, to so lahko rešitve bodisi ukrepi, ki se tičejo samih delavcev, ki pridejo v Republiko Slovenijo, torej komu so izpostavljeni, kakšne informacije pridobijo, ali pa ukrepi, ki bi bili usmerjeni v vzpostavitev nekakšnega registra, podobnega registra, kot velja za tisti prvi tip agencij, ki sem jih omenil.

Kar se tiče samih sklepov. Prvi sklep ministrstvo dela in bo dejansko je ta zakonodaja že napisana, tako da se mi ne zdi potrebno ga sprejeti kot želite. Drugi sklep je pa nejasen. Ker ne razume razlike med tema dvema tipoma agencije, ki sem jih ravnokar izpostavil. Hvala.