Najlepša hvala, spoštovana gospa predsednica. Spoštovani člani komisije in spoštovani vsi zunanji povabljenci. V veliko veselje mi je, da so rezultati raziskovalnega projekta Digitalna preobrazba slovenske izseljenske skupnosti v ZDA in Kanadi, ki smo jo izvedli v okviru inštituta ASEF zdijo komisiji Državnega zbora tako relevantni in zanimivi, da lahko predstavljajo osnovo za današnjo diskusijo o nadaljnji skrbi za slovensko kulturno dediščino na tujem. Z veseljem izkoriščam to priložnost, da predstavim naše ključne ugotovitve. Še prej pa dovolite, spoštovana gospa predsednica, naj rečem, da zelo občudujem vaš proaktivni pristop na tem mestu. V dveh desetletjih kar podrobneje spremljam delo te komisije, mislim, da ta še nikoli ni bila tako dejavna in s tem tudi postala pomemben in močan faktor na področju odnosov matice z zamejstvom in izseljenstvom.

Najprej bi par besed namenil ozadju projekta. Gre za tako imenovani ciljni raziskovalni projekt. Običajno jih imenujemo CRPI, to poimenovanje bom tudi jaz odslej uporabljal. To pomeni, da neko ministrstvo skupaj z agencijo za raziskovalno dejavnost razpiše raziskovalni projekt na točno določeno temo, ker potrebujejo podatke za njihovo delo. Naš CRP je bil razpisan v okviru Ministrstva za digitalno preobrazbo, ki je takrat razpisalo vrsto CRPOV na temo digitalne transformacije, tudi črpa o digitalni transformaciji izseljenske skupnosti v Severni Ameriki. Moram reči, da takoj, ko sem tem videl, me je prešinila ena misel. Zelo zanimiva tema, a še veliko bolj pomembno mogoče kot zgolj na družbenih omrežjih objaviti vprašalnik in čakati, katere organizacije se same angažirajo z odgovarjanjem, bi bil drugi pristop. Vedel sem, da so se organizacije ameriških Slovencev v času osamosvajanja Slovenije povezale v skupno iniciativo United Americans for Slovenia. In v tej iniciativi je bilo včlanjenih neverjetnih 659 organizacij, 659 organizacij. Še iz časa mojega službovanja na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pa sem vedel, da niti urad niti nihče drug v Sloveniji nima celovitega seznama koliko slovenskih organizacij je še aktivnih v izseljenstvu in katere te so. Zato smo se za tem, ko smo ta projekt uspešno pridobili, odločili za težjo pot, eno bistveno bolj obsežno delo, kot je razpisani projekt predvidel in kot smo ga prijavili, odločili smo se, da se najprej naredi celovit seznam vseh slovenskih organizacij v zda in Kanadi in šele nato preveri njihov digitalni odtis, tako po javnost na spletu, kot skrb za kulturno dediščino in njeno digitalizacijo. Še dodatno pa nam je delo otežilo to, da se prej omenjeni seznam 659 organizacij ni nikjer ohranil oziroma ga mi nismo uspeli najti in smo torej seveda morali začeti od začetka, ker si z njim nismo mogli pomagati.

Torej, do kakšnih rezultatov smo prišli? Uspelo nam je identificirati 497 pretežno še delujočih slovenskih organizacij v Severni Ameriki, 497, od teh jih je 46 v Kanadi, 451 pa v Združenih državah Amerike. Zdaj, če ob tem postrežem še s podatkom, da ravno v času zbiranja podatkov sem bil prisoten tudi na enem spletnem srečanju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu s predstavniki Slovenske skupnosti v ZDA, kamor je bilo, če sem prav videl, povabljenih približno 25 organizacij, mislim pa, da je bila podobna številka tudi pred kratkim, ko ste predsednica vi organizirali takšno srečanje, potem nekako lahko sklepamo, da imajo institucije Republike Slovenije danes stik s približno 5 odstotkov obstoječih realizacije v ZDA. In mislim, da ta podatek na najboljši način prikaže zakaj menim, da so rezultati tega projekta tako zelo pomembni in celo prelomni. Naj ob tem pojasnim ob robu še naslednje. Zdaj, tak izziv stika z vsemi organizacijami se gotovo pojavlja v vseh državah, a prav Združene države Amerike so tukaj en poseben primer. Namreč, večina pripadnikov te največje slovenske izseljenske skupnosti, njihovo število se ocenjuje na okrog 300000, je potomcev izseljencev še iz časa pred prvo svetovno vojno. In takrat so se raztreseno poselili po vsej državi. Število slovenskih naselbin v ZDA se ocenjuje na kar okoli 800. In v številnih teh se je še do danes ohranila slovenska zavest. Živijo pa dejansko neka taka, naj tako rečem, svoja mikrozolirana življenja, torej niti med seboj nimajo stikov, kaj šele iz Slovenije. In zato torej vseh teh podatkov ni.

Naš raziskovalni projekt je bil sestavljen iz štirih faz, torej prvo fazo sem že opisal, celovit seznam organizacij. V drugi fazi smo na podlagi teh podatkov vsako organizacijo opisali glede vrste dejavnosti, stopnjo vitalnosti, zbrali smo kontaktne podatke, popisali, ali imajo spletno stran ali so aktivni na socialnih omrežjih in tako dalje. Potem v tretji fazi pa smo vsem poslali vprašalnik, kjer nas je zanimal njihov odnos do ohranjanja kulturne dediščine. Tukaj smo prejeli 122 njihovih odgovorov, kar tudi mislim, da je odličen rezultat. In na to v četrti fazi smo opravili še intervjuje s strokovnjaki, kako postopati. nadalje, glede te kulturne dediščine. Torej, prvo fazo sem že opisal, četrto bi danes preskočil, saj smo intervjuvali predvsem strokovnjakinje iz Arhiva Republike Slovenije in Narodno univerzitetne knjižnice, NUK, ki so tudi tukaj danes prisotne in bodo gotovo same najbolj kompetentne, da o tem govorijo.

Zato bi vam strnjeno predstavil predvsem ugotovitve iz druge in tretje faze.

Se pravi, uspelo nam je najti 497 slovenskih organizacij, med temi je 252 samostojnih organizacij, 245 pa je lokalnih podružnic večjih nacionalnih organizacij, recimo slovenske narodne podporne vrednote, Kranjsko-Slovenske katoliške enote, Slovenske ženske zveze. Pri slovenskih narodnih domovih in župnijah v ZDA smo v popis vključili tako še vedno aktivne organizacije, kot že zaprte. Namreč, ker gre za fizično infrastrukturo, so zagotovo vsi ustvarili svoje arhive in širšo kulturno dediščino in je zato zanimiva njihova usoda, tudi če so bili že zaprti. Pri ostalih organizacijah pa smo v popis vključili zgolj samo še aktivne organizacije, ker glede ostalih je praktično nemogoče priti do podatkov, sploh preko spleta, ker seveda to smo delali v obliki pisarniškega dela, ne pa terenskega dela.

Torej, če po teh segmentih predstavim podrobne rezultate. Našli smo 53 slovenskih župnij, ki so delovale v ZDA, eno evangeličansko, ki jo je omenila že državna sekretarka, 52 pa katoliških. Med temi smo 7 župnij še lahko uvrstili med slovenske etnične župnije, torej da so namenjene predvsem slovenskim vernikom in dajejo velik pomen slovenski kulturi in tradiciji. 19 župnij je bilo že zaprtih, ne obstajajo več. 13 je bilo takšnih, ki so bile združene z drugimi župnijami v eno skupno in danes delujejo kot teritorialne župnije. Pri nekaterih je še viden slovenski element, pri drugih ne. 14 župnij pa je takih, da so sicer še vedno samostojne, a danes delujejo kot teritorialne župnije in ne več slovenske. Nekatere so tipične ameriške župnije, v drugih pa prevladuje kakšna nova etnična skupnost, recimo špansko govoreči. V nekaterih primerih so se Slovenci tukaj izselili iz teh sosesk in jih sploh ni več med župljani. V drugih pa so eni izmed skupin, ki se udeležujejo, ampak seveda niso več ekskluzivni. Zdaj, kot je tukaj iz spodnjega grafa vidno med temi, torej med temi še delujočimi 34 župnijami, malo več kot polovica, 19, je takih, ki na spletnih straneh omenja svojo slovensko zgodovino, 16 pa niti ne več. Še manj pa je župnij, ki bi tudi danes uporabljale še slovenščino kot jezik bogoslužja. Takšnih je le še 8, medtem ko v 26 je jezik angleščina.

Je pa seveda več župnij takih, kjer se še ohranjajo druge tradicije, na primer Miklavževanje, butarice in tako naprej, takih je polovica, 17 od 34.

Za konec še uporaba digitalnih inovacijskih kanalov. Torej vidimo, da najbolj so priljubljene spletne strani in omrežje Facebook, medtem ko ostali bistveno manj. Spletne strani se uporabljajo bolj za neke statične podatke, medtem ko Facebook pa za neko redno tedensko dogajanje.

Preden nadaljujem z narodnimi domovi, mogoče še en tak utrinek, ki tudi pokaže, zakaj je ta stvar tako zelo pomembna. To sta dve fotografiji iz nekoč slovenske župnije v mestu Sveti Štefan oziroma St. Stephen v Minnesoti, mesto, ki so ga ustanovili Slovenci. Ko sem jaz bil tam leta 2015, so me zelo prijazno sprejeli. Vidimo, še zelo veliko slovenske simbolike. Ko smo jih poskušali kontaktirati s to anketo, so nas gladko odrezali, vi od nas želite samo denar, mi z vami nočemo več imeti stika. Torej, zamenjal se je župnik in verjetno s tem je tudi precej otežen dostop do kulturne dediščine. Torej je pomembno, da stvari lovimo, dokler je za to čas.

Nadaljujem z narodnimi domovi, torej uspelo nam jih je najti 80 slovenskih starih domov v ZDA. Med temi jih je 27 še aktivnih, 53 pa je bilo že zaprtih. Na to, kako hitro se stvari spreminjajo, naj ponazorim z naslednjim dejstvom. Ko sem bil leta 2015 prvič v Clevelandu, je tam delovalo še 8 narodnih domov, danes, deset let kasneje, so odprti le še trije.

Na tem grafu lahko vidimo prevladujoče dejavnosti. Seveda, to so danes predvsem klubi, ki opravljajo neko ekonomsko dejavnost, s katero preživijo in potem iz tega tudi črpajo resurse za ohranjanje slovenske kulture. Pri digitalnih platformah ne vidimo velikih razlik kot pri župnijah. Torej, zelo podobno ta graf prikazuje še odprte narodne domove. Je pa zanimivo, da tudi kar nekaj že zaprtih narodnih domov, torej zaprtih je bilo 53, od tega jih približno tretjina še vedno najde svoje mesto na spletu. Torej se lahko tudi od tam še kaj o njih izve, preden mogoče bodo te stvari izginile. Vse ostale organizacije, ki niso niti, to je primer enega še delujočega Narodnega doma v Clevelandu, vse ostale organizacije, ki niso spadale niti pod narodne domove niti pod župnije, torej smo uvrstili v tretjo kategorijo ostalih organizacij, teh je 75, ker smo seveda na tem mestu organizirali samo samostojne organizacije, ne pa tudi podružnic. Od tega jih je večina, 62 formalnih, medtem ko je 13 neformalnih. Prevladujejo društva, teh je 20, potem pa razne folklorne skupine, pevski zbori, ansambli in tako naprej, 7 bratskih organizacij, potem 6 medijev, 5 sobotnih šol, štirje muzeji in tako naprej. Zelo podobni rezultati kot pri župnijah in pri narodnih domovih glede priljubljenosti digitalnih platform, vidimo na tem grafu. In potem se pa že premikam na Kanado. To je še en utrinek izmed enega letovišča, pristave v Clevelandu, recimo, številna taka letovišča še zelo dobro delujejo. To je realizacija v Kanadi 46, od tega jih je največ 29 društev, sledi pet župnij, nato pa razne kulturne skupine, dobrodelne organizacije in tako naprej. Glede torej socialnih omrežij, lahko v primerjavi z ZDA opazimo predvsem eno razliko. Namreč, da je Instagram v Kanadi veliko bolj priljubljen kot v Ameriki. To je zanimivo predvsem z vidika, ker če pobrskamo po spletu, ugotovimo, da med splošno populacijo v ZDA in v Kanadi ni velikih razlik. Med slovenskimi organizacijami pa je ta razlika, torej ne znam pojasniti, zakaj je temu tako. To je ta druga faza, naš popis. Tukaj vidimo še eno letovišče v okolici Toronta.

Sedaj pa se torej selim k tretji fazi, torej k anketi, ki smo jo poslali k vsem organizacijam.

Spraševali smo jih različne stvari. Danes naj se osredotočim predvsem na vprašanja kulturne dediščine, ker je to seveda naša tema. Torej, pri tej anketi smo mi izhajali iz izhodišča, da sta tako program Arhiva Republike Slovenije, ki je bil danes že omenjen, kot tudi programi naveritetne knjižnice glede zbiranja literature dobri in uspešni. Zanimalo pa nas je, koliko te programe izseljenske organizacije poznajo ter koliko so zanje zainteresirani. Izhajali smo namreč iz tega, da ti dve organizaciji seveda pomagata slovenskim organizacijam, ko se za to prijavijo, seveda sami, pa ne iščeta interesentov, ker to ni njun delokrog. In ker ima te informacije zelo pogosto o interesentih posreduje Urad za Slovence in seveda, tam je število kontaktov tudi, kot smo tu, omejeno. Torej smo sklepali, da terorizacije mogoče za programe sploh ne vedo. Rezultati so to našo domnevo potrdili. Torej, na tem grafu vidimo zdaj tukaj naj se opravičim, ker so ti grafi v angleščini, ampak seveda mi smo to morali poslati v angleščini, da smo dobili odgovore, ker je seveda v Severni Ameriki slovenski jezik že pretežno izgubljen, potem pa se iz sistema ne da potegniti na drugačen način. Torej, kot vidimo na tem grafu, približno polovica organizacij ima svoje arhive urejene, polovica pa ne. Tukaj lahko vidimo, da je 24 organizacij je takih, ki ima svoje arhive, člani doma, torej sploh ni v organizaciji, štiri nikoli niso imele arhive, štiri so jih že zavrgli, šest jih je že digitaliziralo. Torej, vse ostale pa vidimo, ali polovica organizirano, polovica pa v organizaciji in neorganizirano.

Nadalje nas je zanimalo, ali te organizacije poznajo program Arhiva Republike Slovenije, ki ga sofinancira Urad za Slovence. Torej, da jim strokovnjakinje nudijo brezplačne nasvete in pomoč, kako hraniti, urejati arhive. 11 se jih je tega že poslužilo, 13 je odgovorilo, da so to vedeli in se nameravajo, kar 69 organizacij, torej več kot polovica organizacij pa je odgovorila, da tega niso vedeli, a da bi jih to zanimalo. In mislim, da je to mogoče celo ena najpomembnejših ugotovitev, torej, da vemo, katere so te organizacije in lahko seveda potem arhiv z njimi stopi v stik.

Zanimiv je tudi odgovor na vprašanje, kje menijo, da bi morali biti arhivi shranjeni. Velika, velika večina jih je odgovorila znotraj organizacije, zelo malo pa, da bi oni to prenesli, torej predali Sloveniji. Tudi s tega vidika seveda je potem še dodatno aktualno vprašanje digitalizacije, ker seveda bi to tudi omogočilo potem nek oddaljen dostop iz Slovenije, če bi bilo primerno urejeno, kot je gospa iz arhiva rekla.

Naslednje vprašanje je bilo glede digitalizacije in tukaj lahko vidimo, da jih je približno polovica odgovorila, da digitalizacija kulturne dediščine zanje trenutno ni njihova prioriteta, polovica pa, da so za to zainteresirani. In praktično med temi, ki so zainteresirani, skorajda vsi pravijo, da bi potrebovali in si želeli pomoč Slovenije. Seveda je to potem ocena Slovenije, če je to njen strateški interes in če je seveda potem je treba v tej smeri razmišljati.

In za konec še torej, vprašali smo jih kakšna je situacija s tiski in seveda vidimo, da jih več kot polovica ima knjižnično gradivo. Kot kažejo izkušnje Nuka, se v takih knjižnicah pogosto najdejo pravi biseri, ki jih še v Sloveniji ni najti. Torej bi bilo škoda, če bi te stvari šle v nič. Dam en tak utrinek iz /nerazumljivo/, kjer imajo v klubu Triglav slovensko knjižnico. Ampak ko sem jaz začel malo občudovati, ene slovenske knjige, so mi jih takoj spakirali in rekel jih nesem s sabo, ker če ne, jih bomo vrgli proč, ker nihče več pri nas ne bere slovensko. Torej, to so nekako strnjene ugotovitve naše raziskave.

Za konec torej, katera zaključna priporočila odločevalcem smo v našem projektu napisali? Torej, prvo, naš predlog je seveda, da bi bilo zelo dobro, če ne že kar nujno, torej narediti nek celovit popis slovenskih izseljenskih organizacij, ne le v Severni Ameriki, kjerkoli po svetu. Ali pa še bolj ambiciozno, tudi vse, ki so kadarkoli delovali in so bile zaprte. In seveda ne samo, da se ta popis enkratno naredi, ampak da se potem trajno spremlja torej dejavnost teh institucij.

Potem drugo priporočilo. Torej, seveda, to je velik izziv, pa kako najti neko pot, seveda, da se jih potem tudi informira o takih programih, ki jih Slovenija ponuja, ki so bili že danes omenjeni. Torej, da se te priložnosti sploh izvedo.

Tretje priporočilo je seveda potem razmišljanje v sorodnem programu tudi glede digitalizacije, torej ali bi to, tega se vredno bilo lotiti.

In torej četrto priporočilo pa tudi mogoče razmišljati o enem širšem konceptu popisa in ohranjanja slovenske kulturne dediščine. In mislim, da kaj tukaj mislim, bom najbolj prikazal z enim primerom. Tukaj na fotografiji je mesto Aspen v Koloradu v Kaliforniji. Za mesto Aspen smo gotovo vsi že kdaj slišali. To je verjetno najbolj mondeno ameriško turistično središče, danes smučarsko. To je bilo nekoč slovensko mesto. Tukaj smo imeli slovensko šolo, slovenske organizacije in tudi po ulicah napise trgovina, mesnica, frizerji in tako naprej. Dejansko je to mesto na to pred pol stoletja doživelo hiter turistični razcvet. In vse te fasade in kulturne ustanove so bile obnovljene in porušene, preden bi bilo to popisano. Torej, ta kulturna dediščina je tukaj že izgubljena. Seveda marsikje pa do tega ni še prišlo, je pa ogrožena. In seveda torej razmišljati tudi v smeri, kako take vidike ohraniti, torej popisati. Ohraniti si jih seveda ne bo mogoče. In seveda vse to pa mogoče zaviti v en celovit koncept, kako to ohranjati, prezentirati in dokumentirati. Recimo že pred desetletji je bilo govora o muzeju izseljenstva. Vsi poznamo muzej /nerazumljivo/ v /nerazumljivo/. Taki muzeji so danes lahko zelo interaktivni in vsebujejo tudi digitalne vsebine.

Toliko z moje strani, seveda pa z veseljem odgovorim tudi na morebitna vprašanja. Najlepša hvala.