Dober dan vsem. Hvala za besedo, predsednica. Sem zelo vesela, da imamo danes sejo o tej zelo specifični, ampak hkrati zelo, zelo pomembni temi in sem vesela tudi, da je udeležba taka, kot je. Ne vem, ali je to pripisati zanimivosti teme ali temu, da je danes prvi pomladni dan, da se je pomlad začela, mislim, da pred nekaj minutami, tako da, mogoče tudi sonce v Ljubljani, kot pravi gospod Bandelj, razlog za to, da smo se zbrali. V vsakem primeru, če sem že rekla, da se je začela pomlad, vsaj na severni polobli, na južni jeseni, je to en tak dan, ki nas spominja na minevanje časa. Mislim, da se vsi izjemno dobro zavedamo, kako pomembno je ohraniti spomin skupnosti, vsake skupnosti, še posebej pa to velja za izseljenske skupnosti, kjer je ohranjanje dosežkov, razmislekov, dela preteklih generacij še bolj bistvenega pomena zato, da skupnost ohrani svojo moč in svojo identiteto. Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu se že kar veliko let tega dejstva zelo zavedamo. In bi takoj na začetku poudarila, da se tega zavedajo tudi v Arhivu Republike Slovenije, kot osrednji slovenski instituciji za ohranjanje arhivskega gradiva. In da je sodelovanje med uradom in arhivom že kar nekaj let zelo dobro. Še posebej jasno urejeno pa od leta 2015, ko sta Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in arhiv podpisala dogovor o sodelovanju, na podlagi katerega se je res utrdila redna, sistematična, kontinuirana dejavnost na področju evidentiranja arhivskega gradiva slovenskih izseljenskih društev in tudi posameznih slovenskih izseljencev. V letu 2015 je bil opravljen prvi terenski obisk v Banja Luki. Leta 2016 sta arhivistki obiskali slovenska društva v Tuzli, v Sarajevu, v Pulju, Novem Sadu in Argentini. 2017 Frankfurt in ZDA, 2018 Munchen, 2019 Stuttgart, nekako 2020, kot vemo, se je svet ustavil za nekaj časa zaradi epidemije. Ampak v letu 2023 se je delo nadaljevalo z obiskom Arhiva v Mendozi in Kordobi spet v Argentini. Vsi obiski na terenu in vsi stiki s predstavniki društev so se izkazali za izredno koristne in učinkovite, zato s tem sodelovanjem nadaljujemo in bomo tudi nadaljevali.

Uvodoma bi omenila samo še en tak mogoče poseben projekt, in sicer popis arhivov in predmetov slovenske sakralne dediščine iz zdaj že prodane evangeličanske luteranske cerkve svetega Janeza v Betlehemu v Pensilvaniji v ZDA. Ob izjemno dobrem sodelovanju z slovenskim generalnim konzulatom v Clevelandu in angažmaju takratne konzulke smo uspeli v bistvu to arhivsko gradivo in tudi predmete, objekte sakralne dediščine pripeljati nazaj v Slovenijo, kjer je bila septembra 2024 ta zbirka tudi uradno predstavljena. Prevzel jo je Evangeličanski center Murska Sobota.

Jaz bi zaključila ta kratek povzetek, bi rekla, z dvema ugotovitvama oziroma željama za prihodnja leta. Prvič. Izjemno pomembno se mi zdi, da se poleg dejavnosti arhiviranja nadaljuje tudi dejavnost izobraževanja in usposabljanja. Vem, da arhivarke, ki odhajajo na teren k društvom, posvetijo veliko pozornosti, časa in energije temu, da ustvarijo nek prenos znanja, izkušenj in kompetenc. In mislim, da je to bistvenega pomena, da torej predstavniki naših društev, kjer je le mogoče, izobrazimo in usposobimo na tak način, da svojo arhivsko zapuščino in dediščino shranjujejo in varujejo in enako to ne velja seveda samo za izseljenske skupnosti, ampak tudi za številne ustanove civilno družbene organizacije in dejavnosti Slovencev v zamejstvu. To je bil moj prvi, bi rekla, poudarek.

Drugi pa seveda se veselim te predstavitve. Verjamem, da bo izjemno zanimiva, ker vendarle je tako, da nove tehnološke možnosti nam odpirajo tudi nove poti in moramo biti dovolj prožni in odzivni, da te nove poti tudi izkoristimo. Hvala lepa.