Hvala za besedo, lep pozdrav, hvala državni sekretarki za predstavitev stališča, ki ga je imela Slovenija. Zdaj po pregledu gradiva nekako pozdravljam izključne točke, ki jih Slovenija zagovarja, torej predvsem odprava ovir za vstop mladih in novih kmetov, kjer se Slovenija, kajti Slovenija se sooča z velikim pomanjkanjem mladih na kmetiji. Povprečna starost slovenskih kmetij oziroma kmetovalcev se drastično stara oziroma se veča. Mladi ne prevzamejo, prevzemajo kmetije oziroma v manjšem številu, kar ima potem posledica torej opuščanja kmetijske rabe. Tudi vsekakor moramo temeljiti na ekološkem kmetovanju, da smo proti zaraščanju kmetijskih zemljišč, seveda tudi k večjemu samozadostnosti, kajti samozadostnost hrane je ključnega pomena. Bi pa vseeno mogoče nekoliko glede ekološkega kmetovanja. Zdaj, ekološko kmetovanje kot tako je dobrodošlo. Obenem pa je mogoče, bo nekoliko manj pridelka. Zdaj, kako bomo zagotavljali to samooskrbo, ali imamo torej, v kolikor bomo šli stoodstotno v ekološko kmetovanje, potem dovolj površin in pa tudi glede zlorab ekološkega kmetovanja, ki se po Sloveniji že dogaja. Torej, zakaj govorim? Govorim o tem, da določeni ljudje najamejo velike površine na primer od Sklada kmetijskih zemljišč in pod krinko ekološkega kmetovanja teh zemljišč ne obdelujejo. Dobivajo subvencije. In potem, ko se to preverja, dejansko zemljišča so zaraščena, pridelka skorajda ni ali je pa res minimalen glede na površino. Pri tem se pa sklicuje na ekološko kmetovanje. To so zelo velike težave, kajti tudi to zaraščenost in pa plevel in vse to, kar se na teh kmetijskih zemljiščih vzpostavlja, potem ima negativen vpliv na sosednja zemljišča, kjer potem kmetovalci morajo uporabljati nekoliko več fitofarmacevtskih sredstev, tako da potem to odpravljajo. Torej menim, da bi morali tu pri ekološkem kmetovanju dati tudi neko pričakovano, cilje, da pa se pač, ne samo, kar pomeni ekološko, ampak tudi, da so določeni cilji, koliko se neka meja bi se naj to proizvedlo oziroma, da bi se to zlorabo nekako tudi ustrezno sankcioniralo. Seveda je treba stremeti tudi, saj Slovenija moramo stremeti tudi k ohranjanju manjših kmetij. Dejstvo je, da število kmetij pada. Sicer se število glav živine in obdelovalne površine nekoliko ne zmanjšuje, ampak to na račun, ker se pač kmetije, določene kmetije povečujejo, s tem pa majhne propadajo, kar pa ima negativne posledice tudi za podeželje, predvsem tudi manjše družinske kmetije. Zato bo potrebno stremeti k temu, da se tudi subvencionira manjše kmetije. Zdaj, na žalost aktualni razpisi, ki so, ugotavljam, da so pisani predvsem večjim kmetijam. Na primer, zdaj je bila 1 meja 40 hektarjev in več, tudi število glav živine, kar ne pomeni, da bi kmetovalci manjši lahko se na te razpise prijavljali.

Torej bi morali tudi za to dati nek pogoj. Je pa potem problem, ki pa ga vidim, je pa cena, ki potem bo na proizvodu, cena proizvoda potem na trgu. Zdaj, dejstvo je, da hrana vse draži, je manj dostopna, zato ljudje posegajo po cenejši hrani, ki je pa manj kvalitetna, in če bomo mi potem od slovenskega, evropskega kmeta pričakovali torej, da vse te standarde upošteva, kar potem ima posledico nekoliko dražjo pridelavo, na koncu seveda dražji pridelek na tržišču. Po drugi strani pa potem, sicer ste navedli, da se pričakuje, da bodo tudi proizvodi, ki bodo uvoženi, izpolnjevali torej naše standarde, evropske, zelo težko bomo tu konkurirali potem temu. Zdaj mi tu stremimo k brezogljičnosti, sodelovanju z naravo, na drugi strani pa potem preko luže pa vsak dan toliko in toliko izgori pragozda za potrebe kmetijskih zemljišč in tako dalje. Torej, tu bomo morali narediti neko ustrezno politiko, da bo ob dražji pridelavi pa cena hrane vseeno še dostopna širši množici. Tako da, mislim, da bo tu en izziv, ki se bo morala Evropska unija in pa tudi Slovenija k temu soočiti. Zdaj ta del, tako kot seveda torej pozdravljam, nekako smo na pravi poti, da se zavedamo pomena kmetijstva, samooskrbe, da se zavedamo pomena zdrave hrane v odnosu do okolja . Sicer vsaj v Sloveniji mislim, da tako zelo striktno, neke zelo striktne ukrepe glede varovanja narave ne rabimo nekako sprejemati. Kajti slovenski kmet okolja v Sloveniji ni uničil. Imamo čisto pitno vodo, imamo, čist zrak in pa tudi vodo zaenkrat v Sloveniji in kmet v Sloveniji se je trudil in se trudi in ustvarja krajino. Ne samo kot tako, predvsem to imamo velik pomen in se bojim, da v kolikor bomo tudi to, kar pa je, da če bomo manjše kmetije, predvsem te, kjer so predvsem ta OMD območja, če ne bomo tu spodbujali, da pa bo prišlo do zaraščanja, ki se že dogaja, kajti te večje kmetije se bodo bolj ali manj osredotočile na bolj te obdelovalne površine, ki so lažje za pridelavo, zato pač bi prav, da stremimo še naprej k taki kmetijski politiki še naprej, da torej ščitimo slovenskega kmeta, da ščitimo družinske kmetije, manjše kmetije in da spodbujamo kmeta, da še naprej dela tako, kot je do sedaj. Seveda še boljše z digitalizacijo in vsemi temi, predvsem pa stremimo k temu, da bo kmet lahko ustrezno pridelek prodal, da bo slovenska hrana cenjena in tudi čim bolj dostopna, da bodo javni zavodi ne bodo stremeli samo k temu, da je hrana čim cenejša, ampak da je dejansko tudi bolj kvalitetna. Sicer so neke, šolam, mleko, sadje, ampak nasploh, da ne bo potem, ko smo že brali, ne vem, pride en določen kos mesa, pa ga potem v šoli zavrnejo, pa potem ta roma, ne vem, v domu, doma za upokojence, torej, da bi bile neke omejitve, predvsem temu, da se stremi, da v javnih zavodih pride slovenska in seveda kvalitetna hrana. Hvala.