Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane članice in člani, člani odbora ter vsi ostali prisotni in tisti, ki spremljate to sejo!

S predlagatelji se strinjamo, da je večja vključenost očetov v življenje njihovih otrok pomemben dejavnik pri oblikovanju zdrave, vključujoče in enakopravne družbe. Na Ministrstvu za delo verjamemo, da je ključnega pomena, da očetje preživijo več časa s svojimi otroki že v zgodnjem otroštvu. Zato smo aprila 2023 za spremembo Zakona o starševskem varstvu uvedli 15 dni plačanega očetovskega in 60 dni neprenosljivega starševskega dopusta za očete. Kljub tem in drugim ukrepom pa podatki kažejo, da v primeru ločitve večina očetov ne zaprosi za skupno starševstvo. Prepričani smo, da je to mogoče nasloviti z družinskimi politikami, ki spodbujajo aktivno vključevanje očetov v vsakodnevno življenje otrok. Feminizem, ki ga nekateri napačno razumejo kot boj proti moškim, je v resnici prizadevanje za odpravo škodljivih spolnih vlog, ki omejujejo tako ženske kot moške. Togi družbeni stereotipi preprečujejo moškim enakovredno vključitev v skrb za otroke, prav tako pa ženskam otežujejo enakopravno, avtonomno in aktivno udeležbo v družbi. Prizadevanja za enakost spolov tako koristijo vsem, saj odpravljajo ovire, ki so pogosto nevidne a imajo pomembne posledice tudi pri ločitvenih postopkih. Kljub temu, da Družinski zakonik predvideva zaupanje otroka v varstvo in vzgojo staršema pa očetje, torej očetje sami v več kot polovici primerov ne izrazijo interesa za sostarševstvo. Raziskave kažejo, da so v določenem deležu primerov moški sami zahtevali, da se otroci dodelijo materam, zase pa zahtevajo stike, kar potrjuje, da je nizka stopnja vključenosti očetov v skrbstveno delo eden izmed ključnih dejavnikov pri odločitvah o varstvu in vzgoji otrok. Podatki torej kažejo, da je manjša vključenost očetov pogosto prisotna že pred odločitvijo v rabi starševskega dopusta, pri koriščenju bolniške odsotnosti zaradi nege bolnega otroka, pri koriščenju skrajšanega delovnika, pri delitvi skrbstvenega dela. Če povem najnovejše statistike, starševski dopust 95 procentov mam, nega 82 procentov imam krajši delovnik, 97 procentov mam, torej moški skrb prevzemajo na ravni tako imenovane in omenjene statistične napake. Torej v teh delih ženske še vedno statistično gledano praktično v celoti prevzemajo skrbstveno vlogo. Vse to vpliva tudi na drugo statistiko, ki jo omenjate danes. Pomembno je torej, da že pred odločitvijo spodbujamo večjo vključenost očetov v življenje otrok. Centri za socialno delo pri svojem delu sledijo strokovnim kriterijem in najvišji koristi otroka in v ločitvenih postopkih oblikujejo strokovno mnenje. Končno odločitev o varstvu in vzgoji pa vedno sprejme sodišče na podlagi obravnave konkretnega primera avtonomno in na podlagi enake obravnave obeh partnerjev oziroma obeh spolov. Očitki, da so mnenja, torej nezavezujoča mnenja centrov za socialno delo, pristranski zaradi večjega deleža žensk v institucijah, so neutemeljeni, zlonamerni in škodljivi. Na področju socialnega dela, skrbstvenih poklicev in nege, je res zaposlenih sorazmerno več žensk, kar pa ni dokaz za njihovo pristranskost, ampak je zgolj še en odraz neenakomerne porazdelitve skrbstvenega dela v družbi, pri tem, da je na področju socialnega skrbstva zaznavamo največjo plačno vrzel, ki je na tem področju nad 20 odstotki. Ob tem želimo opozoriti, da nekatere pobude in argumentacije, ki jih zagovarjajo določene skupine in organizacije, vključno z društvom DOR, niso skladne z mednarodnimi standardi varstva človekovih pravic in zaščite otrok. Njihovo pogosto izkrivljeno razumevanje statističnih podatkov in selektivno interpretiranje zakonodaje, ustvarja napačne predstave o delovanju institucij, kot so centri za socialno delo in sodišča. Še posebej zaskrbljujoče so ideološko motivirane trditve, ki minimizirajo problematiko nasilja v družini in promovirajo rešitve, ki bi lahko neposredno ogrozilo varnost otrok in žrtev nasilja. Takšne trditve so v nasprotju s konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in priporočili Sveta Evrope, ki jasno opredeljujejo nujnost dosledne prepoznave in obravnave nasilja pri urejanju varstva in vzgoje ter stikov. Opozarjamo, da je pomembno, da se ob sumu na nasilje ali ob zaznanem nasilju v družini razhajajoča starša ne sili v skupne aktivnosti, kot so na primer mediacija, skupne delavnice starševskih veščin, družinska terapija, iskanje sporazumnih dogovorov in sklepanje sodnih poravnav ter skupno varstvo in vzgoja. Takšni načini razreševanja konfliktov ali načinov skupnega življenja ,so morda koristni v običajnih sporih, a v primeru nasilja ne morejo zagotoviti varne in enakopravne rešitve, saj tu ne gre za običajni konflikt. Konflikti so sprejemljiv in običajen del odnosov med ljudmi, medtem ko je nasilje nedopustno in ga je treba preprečevati in ustavljati. Konflikt implicira enakovredno ali deljeno odgovornost in možnost razrešitve, medtem pa, ko gre pri nasilju za podreditev ene osebe drugi. Pri konfliktu imata lahko obe vpleteni osebi enako moč, medtem ko gre pri nasilju za dominacijo ene osebe na drugo. Rešitev torej ne more biti v tem, da se mora tudi žrtev malo prilagoditi, ampak je rešitev samo v razhodu, pri tem morajo tudi institucije pokazati občutek za prepoznavanje nasilnih odnosov. Rezultati zadnje evropske raziskave nasilja v intimno partnerskih odnosih kažejo, da je imela izkušnjo fizičnega nasilja skoraj vsaka tretja ženska starejša od 15 let, vsaka deseta je bila žrt žrtev ena ene od oblik spolnega nasilja, vsaka 20. pa je bila posiljena. Najhujše primere nasilja s strani partnerja je prijavilo le 14 odstotkov vseh žensk. Tudi pri nas je situacija podobna. Nevladne organizacije, ki nudijo podporo žrtvam nasilja v družini, v zadnjem času beležijo kar za 20 odstotkov več primerov, medtem ko se uradne statistike prijav nasilja ne povečujejo bistveno. To lahko pomeni samo eno, da velik del nasilja očitno še vedno ostaja neprijavljenega. Še več, tudi takrat, ko žrtev spregovori o nasilju in se sooči z vrsto institucionalnih preprek, nerazumevanjem njihove situacije in pometanjem pod preprogo.

Ravno včeraj smo pridobili preliminarne ugotovitve raziskave Inštituta za socialno varstvo, iz katere je razvidno, da pogosto obstaja tendenca, da se prijave nasilja obravnava zgolj kot kršitev javnega reda in miru, namesto kot kaznivo dejanje nasilja. Beležimo tudi primere, da se nasilni partner tako ali drugače maščuje žrtvi za prijavo nasilja na način, da ne poda soglasja, na primer za izdajo novega dokumenta za otroka ali za podaljšanje prebivališča, na katerem otrok stanuje že leta. To je huda oblika psihološkega nasilja, največjo ceno pa na koncu plača otrok. Nasilje v družini pogosto spremlja neplačevanje preživnine, za katero se vztrajno pozablja, da je namenjena otroku, in da izogibanje plačilu pomeni ekonomsko nasilje, ki lahko otroka pahne v hudo socialno stisko in jim onemogoča zdrav razvoj. Pri tem poudarjam, da so v Sloveniji preživnine izredno nizke. V povprečju se gibljejo okrog 150 evrov mesečno. Presenetljivo je, da najnižji znesek, na katerega sem naletel, predstavlja pičlih 8 evrov. Ne bi želel, da se narobe razumemo. Nikakor ne trdimo, da bi vsak sum ali prijava nasilja moral avtomatično izključiti partnerja, ki je osumljen nasilja, pomeni pa, da moramo biti pazljivi, da nobenega suma nasilja ne spregledamo ali ga vnaprej odpravimo kot konflikt med partnerjema, ki naj ga sama razrešita v dobro otroka. Vsak sum na nasilje oziroma prijava nasilja mora s strani pristojnih institucij nujno vključevati takojšnjo preučitev dokazov, izdelavo ocene ogroženosti, ukrepe za zaščito neposredne žrtve in njenih otrok in na koncu odločitev sodišča o vprašanjih glede otrok. Na ministrstvu si želimo čim več skupnega varstva in vzgoje otrok, ki imajo ločene starše, zato, da bodo deležni vse skrbi in pozornosti, ki jo potrebujejo za zdrav razvoj, vendar ne za vsako ceno in nikoli, kadar je posredi nasilje. Glavno vodilo vsakega postopka mora biti največja korist otroka, ki pa je lahko stik z obema staršema, lahko je stik samo z enim staršem ali pa konec koncev, če je to v najboljšem interesu, da nima stika z nobenim od staršev. Prepričani smo, da bomo z nadaljnjim sodelovanjem z vsemi deležniki in širšo strokovno javnostjo dosegli rešitve, ki bodo še učinkoviteje varovale interese otrok in zagotavljale enakopravno obravnavo obeh staršev. Z doslednim uresničevanjem mednarodnih in evropskih zavez bomo še naprej gradili sistem, ki temelji na varstvu otrokovih pravic, enakih možnosti staršev in zaščiti pred nasiljem. V nadaljevanju bi prosil, predsedujoči, če lahko dobi besedo gospa Bojana Kračan iz Sektorja za splošno kriminaliteto Uprave kriminalistične policije, da poda strokovni prispevek s področja kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Gospa Kračan se seje udeležuje kot predstavnica Ministrstva za notranje zadeve. Hkrati vas obveščam, da bi moral ob štirih iti na neko drugo obveznost. Bom poskušal podaljšati, glede na to, da je bil uvod tako dolg.