Če otroku vzamemo starša, mu vzamemo tudi njegove stare starše in velik del podaljšane družine, vzamemo mu prihodnost. Slovenski sodno socialni sistem ne dela razlik med nedolžnimi in krivimi, vsi smo odstranjeni od svojih otrok, v mislih imam seveda lažne prijave nasilništva. S tem se krši tudi Ustava, njen 27. in 54. člen. Če za koncu umre partnerka, postane vdovec, če otroku umre starš, postane sirota, ne obstaja pa izraz, če staršu umre otrok. To je tako hudo, da slovenski jezik za tako situacijo sploh nima izraza. To se enostavno ne sme zgoditi. Ni hujše stvari, kot je smrt otroka. To, da starš ne more več let do otroka, kar je v slovenskih socialnih ločitvenih postopkih pogosto, je glede na stiske, ki jih starš preživlja, še najbolj podobno smrti otroka. Da ne govorimo o stiskah otrok, ki v solzah ali celo brez njih hrepenijo po odsotnem staršu. Posledice so nepopravljive, otroku smo odvzeli možnost za razvoj v kompetentno odraslo osebo, pohabili smo ga za vedno, vrgli smo ga v prepad odraščanja brez enega od staršev. Otrok potrebuje oba starša redno, tako kot hrano. Še bolj. V mandatu te vlade je bilo na pristojna ministrstva poslanih nekaj deset dopisov s prošnjami za srečanje, pogovor o naših predlogih za spremembo zakonodaje ter ločitvenih postopkov. Vabila nismo dobili niti enega, zgolj dva dopisa iz ministrstva za delo in družino, s prijazno zavrnitvijo. Številne prošnje za srečanje v vladni palači so bila poslana tudi predsednici Republike Slovenije brez ustreznega odziva. Predsednico Državnega zbora smo že maja 2023 opozorili na problem in jo prosili, da se o njem govori v Državnem zboru, posvet o otrocih na sodiščih se na to res pripravili oktobra 2024, a nas staršev nanj niso povabili z razlago, da Door ne deluje v javnem interesu. Spoštovana predsednica Državnega zbora, starši v Door delujemo v interesu otrok, ki je nad javnim interesom. Če je nepredstavljivo, da na primer pogovori o invalidih bi potekali brez njih, tudi pogovor o otrocih ne more potekati brez staršev. Podobno pasiven je tudi zagovornik načela enakosti; z njim se nismo uspeli zediniti niti o tem, ali v slovenskem sodno socialnem sistemu obstaja diskriminacija. Tudi varuha človekovih pravic je izredno, je izredno pasiven do naših prošenj, da se prične aktivno ukvarjati s sistemskim problemom ločitvenih postopkov. V dopisu na naš poziv junija 2024, je sicer opozoril, da se pravna sredstva v ločitvenih postopkih zlorabljajo kot orožje, a bistveno dlje od tega pri reševanju sistemskega problema ni šel. Dodajamo, da se otroci pri tem uporabljajo kot kanon futer. Dodamo še, da je še vedno zelo boleča njegova odpoved konference na temo otrok pred sodiščem leta 2019. Kot smo izvedeli na sestanku v njegovem uradu tik pred odpovedjo, so jo odpovedali pod pritiski ostalih vabljenih poklicnih udeležencev v ločitvenih postopkih, ker se predsednik DOOR ni želel odpovedati svojemu nastopu na tej konferenci. Gre v tem primeru zgolj za bavconovski DNK pri varuhu človekovih pravic ali za kaj več. Navaja zapis dekleta Medy iz Kalifornije, nastal je junija 2024, navajam: "Ko sem bila stara devet let, je odvetnik pomagal moji mami učinkovito uničiti mojega očeta med njuno ločitvijo z uporabo prepovedi približevanja na podlagi lažnih ovadb, vendar sem to ugotovila šele lani po 20 letih verovanja v laži in zavračanje svojega očeta. Lansko leto sem izvedela, da ta tehnika ni edinstvena zgolj za mojo družino, ima celo ime "silver bullet devorce", ki jo uporabljajo pokvarjeni, neetični odvetniki, aktivisti, sodniki in drugi v industriji ločitev." Odgovorne smo pozvali, da nam zatrdijo, da se ta tehnika ne uporablja tudi v ločitvenih postopkih v Sloveniji. Odgovora nismo dobili, niti enega.

Nadaljujem. Komentiramo dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve centrom za socialno delo glede omejevanja uporabe koncepta starševsko odtujevanje, oktobra 2024. Omenjeno ministrstvo o starševskem odtujevanju govori kot o spornem terminu, kateremu naj bi se CSD izogibali. Trdijo, da je koncept starševskega odtujevanja brez strokovne podlage, zanesljive definicije in orodja za prepoznavo, zato naj ga ne bi bilo mogoče diagnosticirati ali natančno opredeliti. Stroka o tem pravi, da odtujenost pri otrocih, tako kot pri odraslih, je občutek ločenosti od pristne izkušnje samega sebe. V literaturi o travmah to imenujejo "samo odtujitev". To ločitev od samega sebe, ki je obrambna strategija za zaščito odnosa navezanosti z nepredvidljivim skrbnikom opazimo pri otrocih, za katere pravijo, da so po razvezi in ločitvi v odtujenem stanju duha. Posreduje se preko otrokovega idealiziranja staršev, torej tistega, ki je nasilen in demonizacije starša, za katerega se ugotovi, da je dovolj zdrav, da lahko tudi nudi varno oskrbo. V DOOR pravimo, da zanikanje pojma starševsko odtujevanje, ki opisuje določeno obliko nasilja nad otrokom, mnogi priznani strokovnjaki ga sicer opisujejo kot čustveno ali psihično nasilje, je nevarno početje, saj obstoj implicira obliko nasilja staršev nad otrokom, ki je v slovenski sodno socialni ločitveni praksi zelo pogost, zanikanje neke oblike nasilja omogoča tudi eskalacijo drugih oblik družinskega nasilja, najpogosteje fizičnega nasilja nad ženskami in psihičnega nasilja nad moškimi. Vse oblike nasilja v društvu DOOR obsojamo. Prepoznavanje starševskega odtujevanja kot oblika čustvenega oziroma psihičnega nasilja, je pomembno za zaščito otroka tudi zaradi spoštovanja konvencije o otrokovih pravicah. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve lahko zamerimo, da se pred objavo tega spornega dopisa niso ustrezno informirali o tej občutljivi tematiki. Informacije imate na dosegu roke, ponujamo tri. O starševskem utajevanju in na drugi mednarodni konferenci, ki smo jo skupaj s kolegi iz regije organizirali aprila 2023 v Novem Sadu, in med drugim je spregovoril tudi priznani ameriški klinični psiholog, doktor / nerazumljivo/. Zanimivo, tudi njegova prva trditev na predavanju je bila, da starševsko odtujevanje ne obstaja, obstaja pa preganjalna zabloda, vedenjska motnja, psihična zloraba otrok, psihološka zloraba zakonca, patologija navezanosti, patologija temne osebnosti, otrokova triangulacija v konflikt z oblikovanjem medgeneracijske koalicije z enim staršem proti drugemu, kar ima za posledico čustveno prekinitev otrokove navezanosti na drugega starša. V nadaljevanju je to tezo razgradil, utemeljil, predstavil diagnostiko in ponudil rešitve za odtujene otroke ali pravilno, za otroke, žrtve čustvenega in psihičnega nasilja. Poudaril je tudi, da ko je otrok v okolici, ki povzroča psihično ali čustveno nasilje, ga moramo najprej zaščititi pred psihičnim maščevanjem, in šele potem lahko pridobivamo njegovo mnenje. Obstaja še vrsta drugih referenc na to temo. Priznana psihoterapevtka, recimo Karmen Gudan, doktorantka, ponuja še en pogled na starševsko odtujevanje. V svojem članku med drugim zapiše, kakorkoli že poimenujemo problem navezovanja otroka enemu ali zavračanje drugega starša, ostaja problem enak. Gre za travmo odnosa, ki nastane ob ločitvi pri otrocih, ki imajo lastno ranljivost, in povzroči obrambno, psihološko razcepitev otroka.

Vzrok zanj so vzorci moči in nadzora, ki so bili prisotni v razmerju pred razpadom družine. Pogosto so medgeneracijski vzorci nerazrešenih travm pri enem ali obeh starših, osebnostni profil običajno pri enem od staršev, kar povzroča nepredvidljivost v vedenju, infantilne obrambe, ki so normalizirane, zanikanje recept, projekcija, otrok z latentno ranljivostjo za neorganizirane strategije navezanosti. Vse našteto vodi kršitev meja in medgeneracijskih koalicij med staršem in otrokom, kar otroka triangulira v tem odnosu.

Na omenjenem ministrstvu so ob koncu tega dopisa o neuporabi termina starševsko utajevanje CSD pozvali k uporabi znanstvenih metod in konceptov. Predlagamo, da se zedinimo vsaj glede tega, da strokovne delavke in delavci na CSD ne premorejo ustreznega strokovnega znanja za obravnavo starševskega odtujevanja, čustvenega, psihičnega nasilja, da CSD nimajo potrebnih kapacitet za obravnavo visoko konfliktnih ločitvenih dinamik. Ugotavljamo, da je delo Ministrstva za delo na področju ločitvene problematike nestrokovno, spolitizirano, ter zaradi tega škodljivo tako za otroke kot tudi za starše. Kot tak odpira precej prostora za razširjanje različnih pojavnih oblik nasilja.

Na koncu izražam ogorčenje zaradi odvzema statusa delovanja v javnem interesu Društvo DOOR. Pridobili smo ga februarja 2022, odvzem je bil narejen julija 2023. Odvzem statusa ocenjujemo kot politično gesto, saj DOOR v tem času ni popolnoma nič spremenil svojega delovanja, še intenzivirali smo ga predvsem na mednarodnem področju. In, da ne bomo izpadli kritizerski, imamo tudi rešitev in vam jih bom predstavil. Naslov tega dela teksta se imenuje Napačno vprašanje. Ločitveni postopki v Sloveniji se pogosto razvlečejo na več let. Največje žrtve tega zaskrbljujočega dejstva so mladoletni otroci, še posebej, če ob tem trpijo neutemeljena odsotnost enega od staršev. Izhodišče za ločitvene postopke na družinskih oddelkih slovenskih sodišč je vprašanje, kateremu od staršev naj se zaupa otroka v vzgojo in varstvo. To je po mnenju staršev in starih staršev, zbranih v Društvu DOOR, napačno vprašanje. Med tem ko se več let išče nanj odgovor. Praviloma je otrok praviloma zaupan materi, ob pogosto neustreznih stikih z očetom. V ozadju te odločitve sodišča so pogosto prijave nasilja, četudi lažna. Razlog za tako stanje je slaba zakonodaja, neustrezno vodenje sodnih postopkov ter neetično in nestrokovno delo nekaterih poklicnih udeležencev v njih. Ministrstvo za delo brez sodelovanja staršev pripravlja revizijo Družinskega zakonika. Na Ministrstvu za pravosodje sami ne znajo najti rešitve in jo iščejo tudi s pomočjo Sveta Evrope in Evropske komisije, tudi brez povabila staršem za sodelovanje. Na posvetu Položaj in vloga otrok v sodnih postopkih, danes smo ga že omenjali, v Državnem zboru 27. 11. 2024, tudi nanj starši nismo bili povabljeni, je večina penelistov predlagala rešitve, ki vključujejo: potrebo po večjem številu strokovnjakov, pričakovala več denarja za nadaljnje raziskave in izobraževanja ter zahtevala višje nagrade za poklicne udeležence v ločitvenih postopkih. Upravičen je dvom v resnično dobronamernost odgovornih, saj bi že zgolj sprememba Zakona o odvetniški tarifi, kot je že bila v času ministrovanja doktor Lovra Šturma od 2004 do 2008, ki je predpisal nagrado odvetnikom za cel postopek na prvi stopnji, pomembno skrajšala ločitvene postopke. Manj je več. Starši in stari starši zbrani v Društvu DOOR zato predlagamo, da si odgovorni za začetek najprej zastavijo pravilno vprašanje. Vprašanja, kot so naslednja tri, so namreč nepotrebna, napačna, zavajajoča. Upam, da bomo to lahko skupaj ugotovili. Katera stran možganov je bolj pomembna za njihovo pravilno delovanje, leva ali desna? Katera noga je bolj pomembna za nemoteno premikanje, leva ali desna? Kateri starš je bolj pomemben za celostno vzgojo otrok, mati ali oče? In ravno naslednje vprašanje, ki je še enkrat, nepotrebno, napačno, zavajajoče, odgovorni v sodno socialnem sistemu več let iščete odgovor za vsak ločitveni par, ki se znajde na sodišču. Uravnotežena skrb obeh kompetentnih staršev kot največjo korist otrok, je temelj razvojne psihologije. Izhaja iz razvojnih, psiholoških, socioloških, čustvenih, zdravstvenih, vedenjskih, moralnih, družbenih potreb otrok. Ne gre zgolj za razrešitev Edipovega oziroma Elektrinega kompleksa, tudi, a gre za bistveno več otrok. Za zdrav razvoj v odraslo kompetentno osebo potrebuje oba kompetentna starša, in če je vprašanje o večji pomembnosti enega ali drugega starša tako očitno napačno, se sprašujemo, zakaj si ga odgovorni postavljate in s tem podaljšujete ločitvene postopke tudi v neskončnost, do izgube pravnega interesa, smo že rekli danes, slediti je potrebno tudi, smo že rekli, toku denarja. Kaj je rešitev? Uravnoteženo starševstvo tudi po ločitvi omogoča obema staršema, da vzdržujeta optimalne odnose z otroki, kar spodbuja tudi njihov optimalen razvoj. Prav tako spodbuja sodelovanje obeh staršev v dobro otrok. Raziskave kažejo, da otroci, deležni uravnoteženega starševstva, vzpostavljajo boljše odnose z obema staršema in so zadovoljni še z življenjem, kasneje kot odrasle osebe so psihično in čustveno stabilnejši. Uravnoteženo starševstvo, pozitivno delujejo na otroke celo v primeru izrazitega nesoglasja med staršema. Pomaga nevtralizirati posledice čustvenega in psihičnega nasilja nad otroki ter zmanjšuje razloge tudi za ostale oblike družinskega nasilja. Vse to izhaja iz dejstva, da moški in ženske nismo enaki, nismo, in ne gre zgolj za anatomske, fiziološke, morfološke, funkcionalne razlike med spoloma, trdimo in se pri tem sklicujemo na znanstvene ugotovitve, torej se dvignemo nad starševsko čustveno iracionalnost, da sta vlogi matere in očeta v razvoju otrok različni. Razlike niso omejene zgolj na pomen materine brezpogojne, materine brezpogojne in očetove pogojene ljubezni, o kateri predavajo priznani antropologi. Gre za veliko več. Ženske in moški smo lahko in moramo biti enakopravni, iz stališča razvoja otrok smo dopolnjujoči, iz stališča partnerskega odnosa pa je zelo dobrodošlo, če smo poleg tega, da smo spoštljivi eden do drugega, tudi kompatibilni. Vloga vzorcev iz primarnih družin, dopolnjena s posledicami epigenetike, igra tu pomembno vlogo. V slovenskih sodnih dvoranah največjo korist otrok po ločitvi ugotavljajo praviloma s pomočjo sodnih izvedencev. Določa jo za vsak sodni spis, celo za vsakega otroka znotraj iste družine posebej. Ali je to res potrebno? Zakaj se za vsakega otroka posebej ne ugotavlja, ali je tudi obiskovanje šole v njegovo največjo korist? Verjetno zato ne, ker smo se o tem zedinili odrasli s pomočjo strokovnjakov. Pa se dajmo v največjo korist otrok. Že leta 2008, je na posvetu otrok pred sodiščem Vrhovnega sodišča takratna varuhinja človekovih pravic, ki jo pozdravljam tukaj med nami, doktor Čebašek Travnik, kritično opozorila, navajam,: "Da se zaradi razpada življenjske skupnosti staršev od otroka pričakuje odločitev, kdaj in kako bo s katerim od staršev izvajal stike, Ko se pred tem za očitno zelo zahtevno odločitev, kako urediti stike, ki nista znala dogovoriti starša niti s pomočjo odvetnikov in kasneje ne sprejeti, sodišče prenese na najšibkejšo stran v postopku, na mladoletnega otroka." Kdo je tu nor? In v posmeh tej ugotovitvi se danes, tako kot že 30 let približno, pogovarjamo o tem, kako zagotoviti večje število izvedencev, da bi počeli točno to, kar je spoštovana psihiatrinja opozorila, da se ne sme. Osnovno vprašanje, na katerega sodni izvedenci iščejo odgovor je, kateri je po mnenju mladoletnega otroka bolj primeren starš za njegovo vzgojo, ali če želite, katerega starša ima rad tisti dan, tisti trenutek, ker jutri bo že drugo. Vodilni ameriški psiholog, doktor Krek Chaldres, se v svoji ekspertizi posveča ravno obravnavi visoko konfliktnih ločitvenih postopkov. Ugotovil je, da je pridobiti skrbništvo nad otrokom zelo preprosto. Otroka je potrebno le prikazati kot žrtev. Kako preprosto je to narediti, je prikazal v štirih korakih: ustvarite nasprotni strani, postavite se v vlogo zaščitnika starša, ustvarite konflikt in ustvarite vlogo otroka kot žrtve. V trenutku, ko ustvarite vlogo otroka kot žrtve, v trenutku, ko otroka prepričate, da ga drugi starš na nek način zlonamerno obravnava, to takoj in samodejno dodeli drugi dve vlogi. Če obstaja otrok žrtev, mora obstajati tudi nasilni starš, kaj ne. Ta vloga je takoj dodeljena ciljnemu staršu, ki ga otrok zavrača. Če obstaja ta otrok žrtev in nasilni starš, je logično, da obstaja tudi starš zaščitnik. Ta vloga je takoj dodeljena staršu, ki je iniciral ta proces. To je praviloma patološki starš, ki se prikazuje kot domnevni star zaščitnik in kateremu je posledično sodišče tudi v Sloveniji, dodeli otroka v vzgojo in varstvo. V Sloveniji so otroci dodeljeni očetom zgolj, smo slišali že danes, na nivoju statistične napake. Na tem mestu omenjamo pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju Centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov MDT in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini. MDT se na podlagi zakonske dikcije v njem ustanovi lahko že zgolj na podlagi izjave prijaviteljice ali prijavitelja, ali neke nevladne organizacije, ustanovitev pa že definira prijavljeno osebo kot nasilneža in prijaviteljico kot žrtev nasilja brez dokazov, celo brez obvestila o ustanovitvi MDT drugi strani v tem postopku. Ali tudi vas to spominja na srednjeveški lov na čarovnike? Pisec tega pravilnika je očitno zelo dobro poznal dinamiko visoko konfliktnih odnosov, o katerih piše doktor Chaldres, in jo je zlorabil.

Doktor Chaldres tudi pritrjuje tistim, ki trdijo, da starševsko utajevanje ne obstaja, trdi pa, da obstaja patološko ozadje ljudi, ki izvaja čustveno in psihično nasilje nad otroki in se ga da diagnosticirati v nasprotju s trditvijo strokovnjakov, v navednicah Ministrstva za delo in družino. Pomembno povečanje števila sodnih izvedencev, kar odgovorni ponujate kot glavni rešitev v par letih je nerealno. Izvedeniška mnenja so poleg tega pogosto nestrokovna. Razgovori zagovornikov otrok pri varuhu človekovih pravic z odtujenimi otroci so v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah. Opravljajo jih posamezniki različnih, nepovezljivih in nestrokovnih izobrazb potem, ko so opravili schnellkurs šolanje. Rešitev moramo poiskati v odpravi vzrokov za dolgoletne ločitvene postopke. Zakonodaja, ki spodbuja večletni boj staršev za nekaj, kar sploh ni deljivo, s tem omogoča tudi redne prilive poklicnim udeležencem in je eden od razlogov za sedanje stanje.

Prehajam na predloge. Predlagamo ugotovitev, da so vprašanja leva ali desna, mati ali oče, napačna. Dokler si bomo postavljali napačna vprašanja, bomo dobivali napačne odgovore. Pravilno vprašanje bi se morala oglasiti: Kako zagotoviti uravnoteženo skrb obeh kompetentnih staršev za otroka tudi po ločitvi? Predlagamo, da naj uravnoteženo starševstvo postane obvezno takrat, ko se starša glede dodelitve otrok v vzgojo in varstvo med seboj ne moreta dogovoriti. Za ta namen je potrebno spremeniti smiselno 138. člen družinskega zakonika. Že danes v tretji alineji piše, da o varstvu in vzgoji otrok, če se o tem starša ne moreta dogovoriti, odloči sodišče. Da še naprej o tem odloči sodišče, tudi po našem pogledu a naj odloči v smislu največje koristi otrok, ki je uravnotežen odnos z obema staršema. Predlagamo zapis definicije največje koristi otrok, ki je uravnotežen odnos z obema kompetentnima staršema, v Družinski zakonik, lahko v preambulo. V primeru razveze sta oba starša še naprej dolžna skrbeti za skupne otroke, uravnoteženo. Starševstvo ni zgolj pravica, je tudi dolžnost, gre za apriori sodno odločitev, ki se seveda lahko spremeni oziroma naj izreče v primeru dokazanega nasilništva. V kolikor starš ne razume svojih starševskih obveznosti oziroma ni sposoben razumeti otroka v največji koristi ima sodišče zakonsko možnost, da ga napoti na terapevtski program. Sodišča morajo prioritetno reševati kazenske ovadbe in dosledno sankcionirati tudi lažne ovadbe vseh oblik nasilništva - smo danes že slišali - in kršitve sodno določenih stikov s hitrostjo pripornih zadev. Gospa Nussdorfer, ta ideja vaša in jo pozdravljam. Otroci v razveznih postopkih ne sodelujejo, v njihovo največjo korist, koristi, ščiti Družinski zakonik z definicijo največje koristi. Preživnino nadomesti skupna starševska blagajna. Zavedamo se, da je izvajanje uravnoteženega starševstva v visoko konfliktnih ločitvah tako velik izziv, zato predlagamo, da se za nadgradnjo Družinskega zakonika za učinkovito implementacijo uravnoteženega starševstva kot največje koristi otrok, pripravi tudi protokol izvajanja uravnoteženega starševstva, vanj se zapiše izhodišča za izvajanje optimalnega uravnoteženega starševstva ter se v po ločitveno življenjsko okolje prenese mediacijsko svetovalno podprto medstarševsko dogovarjanje dnevnih izidov ločenih staršev. V protokol se vključijo optimalna izhodišča za izvajanje uravnoteženega starševstva. Na primer otrok je en teden pri enem, naslednji teden pri drugem, izhodišče. Po ločitvi otrok ostane v šoli, v vrtcu, v socialnem okolju, kjer je bil pred ločitvijo. Če se kateri od staršev po ločitvi odseli dlje kot recimo 45 kilometrov ali 45 minut časovno od otrokovega šolskega okolja prevzame odgovornost za nezmožnost izvajanja starševske skrbi. Smo rekli, starševstvo je tudi dolžnost. Počitnice in prazniki se določajo izmenoma, glede na prejšnje leto. Na ta način so ločitveni postopki lahko izpeljani v zgolj par mesecih, bistveno hitreje, kot je norma na družinskem sodišču, ki je šest oziroma sedem mesecev. Protokole izvajanja uravnoteženega starševstva vključuje dogovor o skrbi in vzgoji otrok, kjer je odgovornost enakomerno razporejena med oba starša. Protokol mora otrokom zagotoviti maksimalno prisotnost pri obeh starših, vključno z vsakodnevnimi aktivnostmi in ne samo omejeno na občasne izlete ali kratka srečanja, tipično na klopci v parku ali celo v avtu. Otroci morajo z obema staršema doživljati vse nianse življenja, tudi vsakodnevna opravila, kot je, ne vem, na primer obisk mehanika ali frizerke. Vse to so priložnosti za pridobitev nujnih vzorcev, ki bodo greznik gradnik tudi njihovih življenj. Protokol mora vsebovati jasen urnik, ki otrokom omogoča izmenično bivanje pri obeh starših. Biti mora dovolj natančen, da pokriva vse starševske odločitve, kot so šolske zadeve, zdravstvena vprašanja, šport in družabne aktivnosti. Upoštevati mora možnost druženja otrok tudi s starimi starši in ostalimi sorodniki. Upoštevati mora predloge obeh staršev, da se ohrani nizka stopnja konfliktov. Jasno mora določiti vlogo in odgovornost staršev. Urnik obeh staršev mora biti jasen, zanesljiv in dovolj podroben, da se zmanjšajo morebitna nesoglasja. Protokol mora biti realističen in fleksibilen za uporabo v pravih življenjskih situacijah in mora vključevati tudi možnost recimo on-line svetovanja, mediacije, če se starša ne moreta dogovoriti o določenih dnevnih zadevah. Svetovalno mediacijo funkcijo izvaja lahko - to je naš predlog - Inštitut za uravnoteženo starševstvo. Predlog o ustanovitvi smo podali na Ministrstvu za delo in družino z mlačnim odzivom oziroma z zavrnitvijo. Protokol izvajanja uravnoteženega starševstva omogoča ustvarjanje stabilnega okolja za zdravo odraščanje otrok, zmanjšanje nesporazumov med starši, upravljanje skupne starševske blagajne, krajše sodne postopke in nižje pravne stroške, upamo, da koga to ne moti. Saj starši, namesto sodišč, lahko sprejemamo več odločitev.

Glavne prednosti - zaključujem - protokolarno urejenega izvajanja uravnoteženega starševstva so intenzivnejši odnos med otroki in obema staršema, zaradi večje vključenosti obeh. Bolj uravnotežene naloge staršev, saj oba starša sodelujeta v vsakodnevnih aktivnostih in ne le v zabavnih obiskih ob koncu tedna. Izboljšanje kakovosti življenja in standardov za starša, ki je prej praktično sam skrbel za otroka. Manjši konflikt pri navezanosti otrok na drugega starša. Zmanjšanje občutkov izgube, zavrnitve ali zapuščenosti pri otrocih. Preprečevanje odtujevanja, večja zavezanost staršev k izpolnjevanju preživninskih obveznosti. Preprečitev izmikanja plačevanju preživnine, saj oba starša prispevata v skupno starševsko blagajno. Zmanjšanje vzrokov za družinsko nasilje. Hvala lepa.