Lep pozdrav vsem.

Medtem ko me je gospod predstavljal, sem želela povedati, da sem primer tašče, mame, ki podoživljam to dogajanje okrog ločitev in ker bo to glavna oseba moj sin, naj povem, da je to že iz otroštva vzoren človek. Ko sem hodila na govorilne ure, mi je najprej razredničarka rekla, da je to fant iz škatlice. Toliko o njem zato. Kaj pa zdaj doživlja. V teh časih pa vsi okrog njega, pa otroci in tako naprej, boste pa slišali iz tega pa ne me obsojati, saj bom čisto prijazno to predstavila.

V glavnem, spoštovani vsi prisotni! Z velikim pričakovanjem sem zbrala pogum in se podala na pot, za katero si nikoli nisem mislila, da me bo pripeljala v to okolje. Nam, predvsem starejšim, je že malo otežena. Ob misli na vsebino, o kateri je oziroma bo govora, so mi v spomin prišle besede moje osnovnošolske učiteljice slovenščine, ki mi je zelo preudarno svetovala. Naj preberem knjigo Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica. Ne vem, zakaj, ampak tega se večkrat spomnim. Mogoče ima povezavo z naslovom mojega teksta podpora DOOR, to se pravi, tega društva, kot smo slišali, za enakopravno starševstvo, to se pravi, enakopravno. Vsekakor pa je rdeča nit omenjenega Hlapca z Društvom DOOR, ki enako kot on leta dokazuje nepravičnost na področju problematike neustreznega sodno socialnega ločitvenega okolja. Problemi so že leta nespremenjeni, kakor tudi stiske staršev in njihovih otrok. Kakšne in kolikšne so posledice na duševnem zdravju, ki s sabo potegne tudi ogromno finančnih sredstev in neskončnega časa, ki mu ni konca. Še ne tako dolgo sem gledala tovrstno oddajo na RTV ob 30-letnici pa je vsebina bila zelo sorodna današnjim zgodbam ob razpadu družine. Nič spodbudno. Naj še rečem, da je tole prikaz zakulisja, ki mu je javnost neprisotna in se ne ve, kaj se dogaja za štirimi stenami. Ker je glavna tema problema ločitev in z njo njene posledice, naj nanizam nekaj iz časov mojih izkušenj. Svoj dom smo si kot družina ustvarili v mojem rodnem kraju. Po ločitvi z bivšim možem sem v hiši ostala s sinom. Medtem sva se zbližala, znancem, ki je po svojih zgodbah ostal v hiši sam in se zaradi družbe začasno preselila k njemu. Tudi zato, da bi si sin lažje ustvaril svojo družino. To se je zgodilo in po več letih sem se vrnila v svoj dom, saj se je družinica širila in prihajal je drugi otrok. Zaradi spleta okoliščin sem se bila primorana vrniti v svojo prvotno domovanje oziroma hišo, kjer je sedaj živel sin z družino. Želela sem biti kar se da nemoteča, pa se je kmalu izkazalo, da sem se uštela. Snaha bi me najraje zazidala v spodnje prostore in naj sem se še tako trudila, ni bilo sproščenega ozračja. Sploh pa, kot se je z leti ogromnokrat izkazalo, je snaha stopila v zvezo s sinom iz načrtnega koristoljubja. Nad hišo so se zbirali temni oblaki. Njen delež pri ustvarjanju skupnega doma je bil tako z vidika materialnih sredstev kot tudi osebne angažiranosti dobesedno minimalen, saj je zavračala kakršnokoli delo v skupno dobro. Po rojstvu otrok, izvajala vsestransko hudo, a hkrati prikrito psihično nasilje nad sinom in tudi mamo ter delovala v smeri, da družina razpade in se lahko vrne na svoj prvotni dom, ki takrat ni imel naslednika, razen nje same. Po krajšem obdobju bivanja v svoji hiši sem bila pozvana v zgornje stanovanje in na moje veliko presenečenje s strani snahe dobila nepričakovano vprašanje, komu bom pripisala hišo, s katerim je snaha vseskozi obremenjevala sina. Moj jecljajoč odgovor ni bil dovolj prepričljiv da je logično, komu in bližal se je moj 70. rojstni dan. Moje vabilo, da vabim sinovo družino, je bil s premalo poudarka na snahi, katere reakcija je bila, da mi je nemudoma pričela nakladati takšne besede, da s sinom nisva uspela zapreti ust. V prvi vrsti je bilo rečeno, da sem zelo hinavska, da me ne spoštuje, da sem lažnivka in tako dalje in da je z mano v hiši nemogoče živeti, zato se bo v roku enega tedna odselila. Mesec dni pred tem, natančneje, 8. novembra 2017, se je v naši hiši zgodil skrivnosten in skrajno čuden vlom ter tatvina zlatnine, ki do danes še nista raziskana, čeprav so dejstva in dokazi več kot očitni. Znanilci sinove ločitve so bili vedno bolj očitni in bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Čeprav je že decembra 2017 zagrozila, da se bo odselila, je uživala vse ugodnosti bivanja na sinovem domu, vse do dne, 23. 9. 18, ko je tik pred prvo obravnavo panično zapustila družinski dom, kjer nikoli, ampak res nikoli ni bila deležna prav nobenega psihičnega ali celo fizičnega nasilja s strani sina. Da tega ni bila nikoli deležna, je sprva in na začetku sodnih postopkov priznala celo sama, a je to začela kasneje, z leti po tajnih in vnaprej zrežiranih dogovorih z odvetnico in sodnimi akterji, na veliko uporabljati sebi v zlonamerno korist z namenom, da v postopkih maksimalno obremeni sina. Kljub temu je šele ob zrežirani prijavi nasilja, 20. novembra 2020, začela trditi, da se je partnerja, mojega sina, v bistvu bala že vse od rojstva njunega prvega otroka - to je bilo, 18. avgusta 2012. na podlagi številnih dokazov, prič in resničnih dejstev lahko mirne vesti zatrdim, da so bile vse te njene trditve popolna izmišljotina z namenom hudo škodovati sinu ter celotne sodne postopke speljati sebi v korist. Resnična in realna največja korist njunih dveh mladoletnih otrok je bila zadnja skrb, saj je naredila prav vse, da doseže svoj dolgoletni prikriti namen. Sicer se je brez sinove vednosti sistematično vseskozi pripravljala na ločitev, kjer je sina vseskozi zlonamerno ter predvsem lažno prikazovala kot dobesedno najslabšega človeka, očeta in partnerja v Sloveniji, sebe pa sočasno vseskozi prikazovala kot veliko žrtev, revico, zaničevano, skratka osebo, ki je bila leta deležna kvazi nasilja, čeprav je bilo ravno obratno. Prvi dan obravnave, na katero sta zakonca prišla, je bilo šokantno predvsem za sina, ki tega dne ne bo nikoli pozabil, saj je njena odvetnica nemudoma začela z brutalnim blatenjem sinove osebnosti, kar je bil celo pravi šok za takratno sodnico. Dejstvo je, da so bili prav vsi deležniki na strani tega, da otroka ostaneta na svojem prvotnem očetovem domu, a se je vseskozi delalo na tem, da se mojega sina lažno in predvsem čim bolj negativno prikaže, se ga maksimalno obremeni z različnimi izmišljenimi dejanji, da se ga tudi vseskozi provocira, ponižuje in tako dalje, ter naposled prikaže kot velikega nasilneža in izredno malomarno osebnost. Resnica pa je bila povsem nasprotna od prikazanih obtožb in zavajanj v sodnem postopku. S pomočjo medijev, literature ter različnih vrhunskih strokovnjakov se je kasneje izkazalo, da ima bivša snaha hudo osebnostno motnjo, narcistično osebnostno motnjo, ki pa je bila vseskozi na sodišču ignorirana, prikrita in zamolčana. Sin si je vseskozi želel imeti otroke ter biti dober oče ter partner in je naredil prav vse, da bi družina živela v srečnem okolju. Nedopustno je, da je bil v sodnih postopkih pravno odvisen od svojih dveh odvetnic, ki sta se zanj potegovali samo navidezno, sicer pa v resnici delovali njemu in otrokoma v veliko in nepopravljivo škodo. Nič hudega sluteč pošten državljan z vsemi osebnostnimi odlikami, je dne 23. avgusta 2019 na ključni sodni obravnavi šest ur poslušal pet članski ženski svet o tem, kako malomaren je, kako nepomembni so vsi njegovi predlogi rešitve problema v smislu ljubezni do svojih otrok, ki jima neznansko želi vse dobro in tako dalje in tako dalje. Kot se mi je kasneje popolnoma izmučen in psihično zlomljen povedal, je bilo to pravo šesturno inkvizicijsko mučenje njegove očetovske duše, kjer so mu akterke sistematično in dokazano v naprej dogovorjeno ves čas dokazovale, da ni vreden svojih otrok, skrbništva nad njima ter ga ob koncu celo z grožnjo sodnice prisilile, da se v veliko zadovoljstvo svoje bivše partnerke odpove skrb nad svojima otrokoma, le to pa posledično v celoti pripada njej. Stvar se je končala torej s prisilo očeta, da je podpisal, brez predhodnega opozorila njegove odvetnice, naj tega ne stori, dokument s katerim je absolutno skrbništvo otrok prepuščeno njuni materi, ki je patološka oseba s hudo obliko narcistične osebnostne motnje. Skrajno nemoralno je, da lahko takšna oseba na slovenskih sodiščih počne karkoli se zahoče, krivo priča, obsoja, kleveta, podaja lažne izjave, poda celo lažno prijavo nasilja, manipulira, pa jo vedno odnese brez kakršnih koli posledic in bremen za svoja dejanja, kar je v bistvu protizakonito, predvsem pa v veliko škodo otrok. Pri takšnih ljudeh je glavni samo njihov ego, ne glede na vse žrtve v njihovi bližini. O tem sem se velikokrat prepričala iz raznih gradiv, tv oddaj, izjav psihiatrov, ki za lastno rešitev ljudem priporočajo absoluten odmik od tovrstne osebe. Če ima z njo otroke, je to nemogoče. Največji problem pa je to, da sodno-socialni svet tu ne vidi problema. Vse odločitve stavi na vseh mogočih lažeh, ki jih takšna oseba izrablja za svojo korist. Laži se samo pripisujejo iz dokumentov in na ta način odločajo o usodi nemočnih ljudi, ki so na robu zloma oziroma že čez. To govorim iz lastnih izkušenj, saj se čudim, kako se sin že davno nazaj ni povsem zlomil, saj je njegov boj za svoja otroka nečloveški, nepravičen in absolutno nemoralen ter nevreden dostojnega življenja, ki si ga vseskozi želi. Točno pred dvema letoma, to se pravi 4. februarja 2023, sem v obupu napisala pismo, ki sem ga nameravala poslati naslednjim naslovnikom, to so vse najvišje inštitucije od vlade do predsednice in tako naprej, in potem sem namero opustila, saj sem slutila, da bi ne bilo učinka. Upam, da je zdaj več upanja, ker nas je več iz različnih področij. Skrajni čas je, da se stanje na področju ločitev in posledično skrbi za zdrav razvoj otrok, naših potomcev posodobi in uredi v smislu človeka vrednega življenja. V Evropi smo mi pa, mi pa nazadnjaški in egoistični. Kje je kultura ljudi in čut do sočloveka? Tudi očetje so ljudje z vsemi čutili, ki so na večini družinskih sodiščih avtomatsko smatrani za tistega, ki ga je treba uničiti, tako finančno kot osebnostno, ga kaznovati, in to samo zato, ker je oče naših otrok. Poleg tega pa so nenazadnje očetje tudi državljani Republike Slovenije, ki imajo v teoriji polnopravne starševske pravice in dolžnosti. Razumem, da je zelo težko ločiti seme od plevela, vendar je vseeno treba pričeti reševati vsaj to, kar se rešiti da, na zdrav in korekten, nesovražen način.

Da se vrnem nazaj, nekoč smo šli z otrokoma v gozd, na planinsko pot okrog domačega kraja. Na njej smo zelo uživali in se vrnili v mraku, pred domačo hišo pa je stal policijski avto z dvema do zob oboroženima policistoma. Kmalu z njima se je do hiše pripeljala mamica, ki je s pomočjo svoje odvetnice zlonamerno in manipulativno zrežirala dogodek, da sta otroka nemudoma morala v njunem spremstvu od svojega rodnega doma z njuno mamico, rešiteljico. Že po parih minutah uradnega postopka prijave nasilja v družini je bilo obema policistoma kristalno jasno, da je bila prijava nasilja lažna in zrežirana. Cilj mamice je bil dosežen in sledila je kompletna zgodba, ki temu sledi, od prijave nasilja do preprečevanja približevanja očeta do skrajne meje, ki jih narekujejo zakoni. Ker se laž širi šestkrat hitreje kot resnica, se je to takoj odrazilo v slabih odnosih z učitelji v šolah otrok. Sin je iz moralnih in etičnih vzgibov nemudoma odstopil kot soglasno izvoljeni podpredsednik sveta staršev v šoli, ki jo je takrat obiskoval sin. Omadeževan je bil sinov javni ugled v kraju in širše, sicer pa je bivša sinova partnerja vseskozi sistematično skrbela, da je z manipulacijami z vsemi okoli sebe blatila sinovo, to se pravi očetovo podobo z namenom, da prikrije vsa svoja izrojena in zlonamerna dejanja. Ni važno, kako uspešen človek si, važno je, kaj piše na papirju, ker je to edina oziroma uradna resnica. Naj bo dovolj, čeprav je krivic toliko, da je težko živeti že zaradi njih. Važno je, da sta tu otroka, ki sta nezaščitena kljub slavni paroli v največjo korist otrok, ki je prazna fraza na vseh področjih delovanja. Nobena stvar ali jasno utemeljena pritožba, ki jo je doslej predlagal oče, moj sin torej, teh dveh otrok, ki je bila na sodišču prezrta, ne upošteva oziroma cinično ovrednotena kot neutemeljena. V očeh uradnih institucij oče nebodigatreba, dobrodošel samo z vrečo denarja, ne pa spoštovan kot človek, ki ima rad svoje otroke, ki naj bi imel ravno takšno pravico do njih kot mati, saj je vsem neodvisnim strokovnjakom popolnoma razumljivo, da otrok potrebuje tako mamo, kakor očeta ali obratno, če želite. Vsi smo prikrajšani za njun razvoj v pravo smer in stike, ki jih imamo v minimalnem obsegu. Otroka zmedena, saj prevladuje vzgoja, ki se ni obnesla pri njuni materi, ki je bila deležna hudih vzgojnih napak s strani njenih staršev, ki se tega zelo dobro zavedata, a sta skrajno nemoralno tiho in se ta zgodba sedaj ponavlja pri njiju. Kdo bi to malodušno gledal, če gre za svojega, za tvojega otroka? Tu je toliko krivic in napačnih odločitev, da jih je izredno težko na kratko navesti in poudariti težo vsake posebej. Vsa so dokazljiva, samo voljeni. Otroci v takšnih razmerah postajajo trajno poškodovani. Oče se je v času odločanja o dodelitvi in skrbi za njuno prihodnost otrok obrnil na neodvisno pomoč k različnim vrhunskim strokovnjakom na področju pedagogike, psihologije, didaktike, psihiatrije, dvakrat je celo obiskal Varuha človekovih pravic, bil tudi pri gospe Vlasti Nussdorfer, osebno obiskal tudi gospo ministrico Andrejo Katič, ki ga pozna in zelo dobro ve, kdo je imel sin in tako dalje. Med drugim je bil v stiku tudi z gospo doktorico Zdenko Divjak Zalokar, ki je nedvomno poudarila, da bi bilo vsekakor bolj koristno, če bi sin oziroma otroka živel pri očetu. Ker pa to mnenje ni bilo povšeči sodnim akterjem, saj bi škodilo postopku, ki ne bi bil več v korist matere, je bilo v celoti zavrženo in ignorirano. Sinov argument je bil celo deležen s strani sodnice nasprotne odvetnice, pravega norčevanja, rekoč, da te gospe nihče ne pozna. Vnuka sta bila celo deležna intenzivne obravnave preko zagovorništva otrokovih pravic v okviru varuha človekovih pravic, kjer je na primer sin oziroma vnuk jasno in nedvoumno poudaril, da hoče in želi obiskovati šolo še naprej v prvotnem okolju, torej pri očetu, ter da želi biti enakomerno časa tako z očetom kot mamo. Kljub temu da se je skrajno upiral nasilnemu prepisu na drugo šolo v materino okolje, je vseeno prišlo do tega, kar je pravi zločin, storjen nad otroško dušo, ki bo imela zelo trajne posledice. Kljub prošnjam in moledovanju mamice, da ga naj ne prepišejo, mu je ta mrtvo hladno odgovorila, da pri tem ona nima nič in da je pač sodišče tako odločilo. O sinovih in hčerkinih travmah, to se pravi vnukih, je to govora, stiskah, bolečinah in joku sploh ne more več razmišljati, saj je spomin na to preveč boleč. Sedaj njegovo in hčerino usodo, ki je prav tako želela ostati v domačem kraju, kroji mati, ki ni bila deležna njej primerne vzgoje in je sama še vedno po svoje otrok, ki je odvisen od staršev, pri katerih sedaj znova živi. Za kaj vse je bila prikrajšana punčka, ki je morala hoditi v vrtec v Celje, kjer je bila kvaliteta znatno manj strokovna kot v domačem kraju. V domačem kraju se je ravno v njenem obdobju zgradil eden najlepših in kakovostnih vrtcev v Sloveniji. To vem iz lastne prakse, saj sem bila celih 25 let v službi enega velikih in zelo uspešnih vrtcev v Sloveniji. Nič od tega ni šlo v otrokovo največjo korist. Tudi domače okolje v kraju bivanja očeta in mame je bistveno različno, za korist njunega razvoja pa to nikogar ni zanimalo. In kje smo mi, sorodniki po očetovi strani, ki lahko samo po drobtinicah zaužijemo bližino naših potomcev, do katerih imamo bistveno manj možnosti kot po materini strani? Sin se v celoti posveča otrokoma in jima namenja maksimalno časa, ko so skupaj, saj bi naredil prav vse, da bi jima stal ob strani v času odraščanja, ki je ključno za otrokov celostni razvoj. Trudi se po svojih najboljših močeh, a so vsa njegova dobra dela, skrb in trud zanikani, prezrti, hkrati pa so vse zasluge pripisane materi, ki pa dokazano izvaja hudo obliko čustvene zlorabe ter psihičnega nasilja nad svojima otrokoma. Prav bizarno in absurdno je tudi to, da je na primer eden izmed sodnih izvedencev mojega sina, ker ni vedel, kako ga naj po dogovoru s sodnico čim bolj obremeni, obtožil, da je manj empatičen starš kot mati in celo to, da je on kot oče sekundarni starš. Vsi vemo, da v slovenskem pravu in po načelih Družinskega zakonika ni primarnih in sekundarnih staršev. S tem dejanjem pa je v bistvu hudo kršil slovensko zakonodajo, ponižal sina kot očeta ter krši vsa etična merila, kajti vsak psiholog zelo dobro ve, da je empatija zadnja lastnost, ki bi lahko odlikovala osebo z dnom.

Naj prišepnem mojo veliko željo, ki naj ne bo utopična, da vsi deležniki skupaj stopite s kar največ pozitivne energije in se odkrito vživite kožo v nebo vpijočih krivic uničenih osebnosti, ki se celo življenje zajedajo srca ljudi, ki jim je mar za svoje potomce, kaj pomeni stik človeka s človekom, predvsem v teh časih, ko nam itak ne obetajo nič dobrega. Vživite se v krivice, saj niso vsi ljudje po dolgem in po čez slabi. Kako lahko nek sodni izvedenec ali drug strokovnjak svetuje psihično zdravljenje očeta, če se mu pred očmi odvzema njegov največji zaklad življenja? Kako pri tem dejstvu ohraniti mirno kri, biti spoštljiv do ljudi, ki te blatijo, ponižujejo, se norčujejo iz tvojih dokazov ter se ob vsem tem lepo in primerno vesti, ko pa zelo dobro veš, da se ti dogaja huda krivica in nepopravljiva škoda? Mogoče tovrstni ljudje sploh ne vedo, kaj je to imeti rad svojega otroka. Morda bom s to izjavo koga prizadela. Bo pa dobro v tem, da se ve, kako zelo krivica boli.

Naj v tem trenutku poudarim predvsem to, da moj sin, oče dveh otrok, ki ga imata izjemno rada in ga zelo potrebujeta, nikakor ni nasilnež in izjemno negativna, celo malomarna osebnost, kot ga je vseskozi lažno in zlonamerno opisovala, žal vsestranski podpori sodišča in socialnih ustanov, mati njegovih otrok, temveč je spoštovan pedagog z dolgoletnimi izkušnjami deležen tudi številnih priznanj in zahval za svoje prostovoljno delo v domačem okolju. In širše, človek, ki velik del svojega življenja deluje na različnih nivojih družbene sfere in predvsem zelo zaveden in vesten državljan Republike Slovenije. Ne, on ne potrebuje psihoterapevtov, zdravljenja, delavnic za nenasilno komunikacijo, terapij in podobnih dragih storitev, ki so mu bile s strani sodišča zlonamerno naložene oziroma priporočene z namenom, da bi vso krivdo prevalili nanj, prikrili vse krivice in zavestno storjene škodljive odločitve, ki bodo pustile travmatične in trajne posledice na dušah otrok in njemu samemu. Kot vsa leta tudi sam vseskozi mirno poudarja, potrebuje le pošteno, enakopravno in pravično obravnavo ter sojenje in spoštovanje njegovih starševskih pravic in dolžnosti, ki mu jih v teoriji zagotavljata Družinski zakonik in Ustava Republike Slovenije. Diskriminacija, zanikanje očetovske vloge, norčevanje iz njegovih dokazov in njegove osebnosti za uničevanje sodnic samo zato, ker je oče oziroma nasprotnega spola, so žal resnična dejstva, ki so nedopustna, saj je to zadnje, kar bi se smelo dogajati na naših družinskih sodiščih, kjer bi se naj iskala pravica, resnica in kot se vseskozi poudarja, največja otrokova korist? V primeru sinovih otrok je bila ta besedna zveza resnično do skrajnosti popačena, izigrana in se je dobesedno zavestno ves čas delalo veliko in nepopravljivo škodo otrok. Realni dokazi o navedenem in napisanem so nedvoumni in vidni vsakomur, le pogledati jih je potrebno, se prepričati na lastne oči, sprijazniti z realnimi dejstvi, ki so resnično otrokovo največjo korist. Zadovoljevanje in potešitev lastnih koristi in osebnih pričakovanj na škodo otrok je v teh primerih nedopustno. Skrajno moralno in etično sporno ter krivično do naših otrok. Skrajno žalostno in zelo tragično pa je tudi to, da se je sin skozi celoten postopek vseskozi branil z resnico in utemeljeval svojo pravico. Bil vseskozi ignoriran in zaničevan, sočasno pa so bile vse patološke in zlonamerne laži bivše snahe v celoti legalizirane. In sprejete kot svete resnice, pa četudi ni za utemeljitev imela nobenih dokazov oziroma so se le ti porajali samo njeni glavi. Tule sem že mislila zaključiti v želji za obojestransko srečo, to je sostarševstvo, da sem to napisala, ampak je še nastal dodatek z naslovom Kriminalen postopek in zlonamerno odtujevanje ter preprečevanje stika otroka z očetom. Povsem ob koncu bi želela poudariti tudi to, da je nedopustno in skrajno sporno, da se sina v ključnih sodbah lažna prijava nasilja ter zavajajočih in prirejenih ter obremenilnih mnenjih obtoževale na daljavo razne okrožne in okrajne sodnice in delavke iz Centra za socialno delo, ki ga sploh niso poznale in se ni nikoli imel možnost v živo zagovarjati pred njimi, le-te pa so dobesedno kar tekmovale med sabo, katera ga bo z bolj sočnimi izrazi nasilja obremenila, obtožile tega in onega namišljenega dejanja. Krive obsodile, seveda vse na podlagi patoloških pričanj matere, ki teh dejanj nikoli ni bila deležna. Vse pa je bilo seveda pripravljeno po vnaprejšnjih tajnih dogovorih na / nerazumljivo/ prve odvetnice ki je tudi sama zelo dobro vedela, da njena stranka ne govori resnice. Nuditi materi celostno podporo na Centru za socialno delo Celje in podobnih ustanovah, kjer se je vseskozi zaigrano prikazovala kot uboga žrtev nasilja, medtem ko je bila kljub sinovim prošnjam ta pomoč zanj onemogočena in preprečena, saj ga kljub celo mesečnim prošnjam, da bi se rad oglasil na Centru za socialno delo Celje z željo, da se predstavi še sam, da ga gospe sploh spoznajo v živo in da pove še drugo, resnično plat zgodbe. Da ga predstavnice socialne in javne ustanove niso želele sprejeti, na čelu z gospo direktorico, je v bistvu nedopustno, legalni kriminal in postopek, vreden celostne kriminalistične preiskave. Vse skupaj je bilo tako zlonamerno absurdno, da so šle mati in njena odvetnica v dogovoru s sodnicami do te skrajnosti, da sta na podlagi izmišljotin želeli v celoti preprečiti in odtujiti očeta otrokoma in obratno, seveda, saj sta v zrežirani prijavi nasilja podali bizaren predlog za prepoved približevanja: najprej za 2 dni, 14 dni, nato za cel oziroma dva in tri. Najbolj zlonameren predlog pa je bil, da bi zaradi nasilja imel stik pol leta samo po 1 uro ob sredah popoldan v pričo dveh socialnih delavk na Centru za socialno delo Celje. Situacija oziroma predlog za prepoved stikov za pol leta je bil tako zločinski, da je nato morala dotična sodnica rešiti svoje, so sodnice in je ta predlog na podlagi ničnih dokazov na veliko žalost moje bivše partnerke v celoti zavrnila. To je tudi eden izmed kronskih dokazov, da je bil materin primarni namen v celoti odtujiti očeta in otroka, da otroka pozabita na svoj prvotni dom, da se čim bolj oddaljita od prijateljev, sošolcev in polovice sorodnikov ter da se čim prej navadita oziroma privadita na svoj dom. Naj navedem tudi še skrajno sporen in resnično sadističen postopek, ki ga je obravnavala Policijska postaja Velenje, kjer je bilo prav tako vse vnaprej dogovorjeno. Sin je pred časom na policijski postaji Celje podal prijavo psihičnega nasilja s strani svoje bivše partnerke, zaradi vsega naštetega gorja, ki pa je več kot očitno izpuhtela v nebo brez kakršnih koli posledic zanjo. Ker je bil zanj že samo pogled nanj hud psihični stres je, se pravi bivši ženi, ki je prepovedal, da se pripelje z avtom povsem do naše hiše in v nevarno bližino njega je to oktobra 2023 načrtno večkrat ignorirala ter se 13. 10. 2023 namerno pripeljala povsem do hiše oziroma garažnih vrat, ga sprovocirala do skrajnosti, da ga je izzvala, da je pristopil do nje. Je rekel, da naj se ne vozi po privatnem zemljišču ter se je, zaradi ignoriranja z nasmeškom dotaknil ramena, z namenom, da ga pogleda, kaj pravi. Ob tem je igralsko zavreščala, rekoč: "O, nasilje!" Ter nenadoma odšla v tem dogodku povedati na Policijsko postajo Velenje, s strani katere je, potem po cirka dveh mesecih sin dobil kazen za nasilje in kršenje javnega reda in miru pred domačim pragom ter kazen plačilni nalog za 635 evrov. Dokaz za izrojenost in podlo celotnega dejanja je posnetek in dejstvo, ko je od takrat naprej bivša snaha znova ustavila avto tam, kjer je sin zahteval, na javni cesti, v slepi ulici, pred hišo, se mu ob predaji otrok z užitkom smejala in mu celo mahala z velikim zadovoljstvom, ker ga je vnovič ponižala do skrajnosti, v njej pa seveda se ni zgodilo nič. Mislite si v meni, karkoli želite, a to je resnično nek poseben psihični sadizem do mojega sina in slovenskih očetov. Naj še povem, da ta oče kljub temu, da se vozi vsak dan iz Velenja oziroma Vinske Gore v Ljubljano, da je stresna vožnja, da je stresno poučevanje, da je angažiran, da ima v šoli tri krožke, od planinskega, kamor sem tudi včasih jaz ga kot planinska vodnica hodila spremljati, se vozila v Ljubljano samo zato, da sem šla z otroki, da je bilo po predpisih, in da je že 19. leto zelo uspešen predsednik Planinskega društva Vinska Gora. Če ne verjamete, vprašajte na šolo, Osnovno šolo Nove Jarše, na Planinsko zvezo kakšen je to človek in se potem prepričate in odločate ali je to prav, kar se z njim dogaja. Hvala za poslušanje.